Jedro

Izpodbijanega sklepa, tudi ob upoštevanju podatkov v upravnih spisih, ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, določenih v 214. členu ZUP.

Tožbo zoper sklep ministrstva z dne 5.2.2013 je bilo potrebno zavreči, saj ne gre za akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene, saj je o tožnikovi tožbi deloma že pravnomočno odločeno, deloma pa ni pogojev za njeno meritorno obravnavo glede predlagane začasne odredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi v delu, v katerem se izpodbija sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 4300-188/2013/92 z dne 4. 2. 2013. Izpodbijani sklep se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport v ponovni postopek.

Tožba zoper sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013 se zavrže. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 4300-188/2013/92 z dne 4. 2. 2013 je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke, s katero se je slednja prijavila na javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012 – 2015. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v Uradnem listu RS objavilo Javni razpis za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji v letih 2012 – 2015 (v nadaljevanju javni razpis). Na javni razpis se je pravilno in pravočasno prijavila tudi tožeča stranka. Postopek za izbiro prejemnikov sredstev je vodila strokovna komisija za vodenje postopka javnega razpisa, ki jo je imenoval minister. Formalno popolno vlogo je v nadaljevanju ocenila komisija za ocenjevanje vlog. V nadaljevanju tožena stranka povzema točko 9.a javnega razpisa, ki govori o merilih za ocenjevanje vlog oziroma, ki določa postopek izbora v točki 9.2 javnega razpisa. Nato tožena stranka poda mnenje, da je ocenjevalna komisija po izpeljanem ocenjenem postopku ugotovila, da razpisana sredstva v skupni razpoložljivi višini 5.200.000,00 EUR ne zadoščajo za odobritev sofinanciranja projektov vseh prijaviteljev, ki so dosegli oziroma presegli prag 60 točk ter skupno zaprosili za 7.433.202,46 EUR. Ker je vsota sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja kot je znesek razpoložljivih sredstev javnega razpisa, je v sofinanciranje, upoštevaje točko 9.2 javnega razpisa, bilo možno izbirati vloge do porabe sredstev glede na število doseženih točk po padajočem vrstnem redu. Tako je bilo možno v financiranje izbirati tiste vloge, ki so dosegle 79 točk ali več. Projekt tožeče stranke je bil ocenjen s skupno doseženimi 73 točkami. Zato se ji sredstva ne odobrijo.

Prav tako je tožena stranka na svojih spletnih straneh objavila sklep št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013. V njem je pojasnila, da se na podlagi ocenjevanja vlog in predloga strokovne komisije za vodenje postopka javnega razpisa za sofinanciranje, odobri 11 vlog, ki imajo najmanj 79 točk. Poimensko jih je nato še navedla, prav tako kot tudi tiste vloge prijaviteljev, ki so bile zavrnjene. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je na javni razpis prispelo pravočasno 19 vlog, ki so bile pravilno označene. Šest vlog je bilo nepopolnih, zato je komisija prijavitelje pozvala k dopolnitvi vlog. Dve vlogi sta bili zavrnjeni, in sicer ena vloga ni bila skladna s točko 4.8 javnega razpisa, druga zavrnjena vloga pa v prijavnem obrazcu navaja obdobje trajanja projekta od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2015, kar ni skladno z določili točke 7 javnega razpisa. Vseh pozitivno ocenjenih vlog je bilo 14, med temi pa je komisija predlagala 11 vlog, po vrstnem redu števila doseženih točk, od najbolje k najslabše ocenjenim. Skupna višina sredstev sofinanciranja za izbrane vloge tako znaša največ 5.200.000,00 EUR.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, s katero izpodbija oba sklepa tožene stranke, to je sklep št. 4300-188/2013/92 z dne 4. 2. 2013, kot tudi sklep št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013. Sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke, je po mnenju tožeče stranke v popolnem nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklep v obrazložitvi samo povzema ocenjevalna merila iz javnega razpisa, ne navede pa, kako je ocenjevalna komisija prišla do določenega števila točk za posamezni projekt prijavitelja. Ugotovitev, da je bil projekt prijaviteljice ocenjen s skupno doseženimi 73 točkami, je nezadostne in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je bila dolžna v sklepu navesti razloge, ki dodeljevanje števila točk pojasnjujejo in s tem tožeči stranki omogočiti, da preveri, ali so ti razlogi stvarni in izkazani, ali ne. Zgolj navedba števila točk pa ne pojasni ničesar in ne poda nobene vsebinske razlage. Šele na podlagi zahteve tožeče stranke, da vpogleda v ocenjevalne liste ocenjevalcev, je tožeča stranka ugotovila, da sta ocenjevanje izvedla dva ocenjevalca na podlagi ocenjevalnega formularja s tremi merili. Svoje ocene nista obrazložila, tega pa tudi ni v sklepu o zavrnitvi vloge. Do ocenjenih točk je prišlo po neprepričljivi in nestrokovni oceni posameznih meril in kriterijev. Ocenjevalca namreč izpodbijata drug drugega. Eden daje npr. za ekonomsko upravičenost projekta 5 od 10 možnih točk, drugi pa 0, za ustreznost finančne konstrukcije eden vseh 10 možnih točk, drugi pa le 3. Tako velike razlike pri točkovanju po posameznih kriterijih kažejo, da ocenjevanje ni bilo strokovno in posledično objektivno. V rubriki obrazložitev ocen pa ocenjevalca ne navajata utemeljitev za svojo oceno. V zvezi z ocenjevanjem tožeča stranka nadalje opozarja na točko 9 javnega razpisa. Iz besedila izhaja, da bi morala vlogo ocenjevati komisija kot kolektivni organ in ne posamezni člani posebej. V nadaljevanju se sklicuje tudi na 87. in 153. člen Ustave. Takšna ureditev, kot jo najdemo v konkretnem primeru in na njej temelječe ravnanje oziroma odločanje, je po mnenju tožeče stranke tudi v nasprotju z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, konkretno 3. točke prvega odstavka 4. člena zakona. Tožeča stranka se sicer zaveda, da pridobitev sredstev na javnem razpisu samo po sebi ni pravica. Mora pa biti vsem, ki kandidirajo zagotovljeno, da se pod enakimi pogoji z drugimi prijavitelji potegujejo za pridobitev sredstev. Enakost položaja pri potegovanju za pridobitev sredstev pa je zagotovljena le, če je izbor opravljen po postopku in na način, kot ga določa ZUP.

Tožeči stranki pa sklep z dne 5. 2. 2013 o izboru sploh ni bil vročen. Prejela je namreč le sklep o zavrnitvi vloge tožeče stranke z dne 4. 2. 2013. Sklep izdan tožniku je bil izdan že 4. 2. 2013, torej preden je bilo odločeno o razdelitvi sredstev in preden je bila sprejeta odločitev, komu se sredstva dodelijo in komu ne, kot je to razvidno iz sklepa z dne 5. 2. 2013. Ker prijave na razpis niso bile anonimizirane, ker sta bila za vse prijave le dva ocenjevalca, ker so njune ocene pavšalne, mestoma očitno zmotne v največji meri pa neobrazložene, je jasno izkazana arbitrarnost ocenjevanja. Sklep z dne 5. 2. 2013 tudi nima pravnega pouka o pravnem sredstvu, čeprav imajo predvsem zavrnjeni prijavitelji pravni interes za izpodbijanje ostalih prijaviteljev. Zato tožeča stranka izpodbija tudi ta sklep, ki bi ji moral biti vročen kot prizadeti stranki, v smislu člena 222 ZUP. Sklep tudi nima podpisa uradne osebe, ki je vodila postopek. Oba sklepa imata take bistvene pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali sta zakonita.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in odpravi tako sklep z dne 4. 2. 2013, kot z dne 5. 2. 2013. V primeru, da sodišče ne bi ugodilo predlogu tožeče stranke za odpravo sklepa z dne 5. 2. 2013, pa postavlja podrejen tožbeni zahtevek, po katerem naj sodišče toženi stranki naloži, da tožeči stranki vroči sklep tožene stranke z dne 5. 2. 2013. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožeča stranka hkrati tudi podaja zahtevo za izdajo začasne odredbe. Utemeljuje jo na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Meni, da bi z izvršitvijo sklepa o izbiri in dodelitvi sredstev tožeči stranki nastala ne le težko, pač pa celo nepopravljiva škoda, saj bi v primeru ugoditve tožbi do njene izdaje sklepi že bili izvršeni in pogodbe že sklenjene, sredstva pa porabljena. Tožeča stranka tudi ne dvomi, da je njena vloga neustrezno in posledično nezakonito točkovana. Kot taka ima gotovo prednost pred nekaterimi prijavitelji, kot je bilo pojasnjeno v tožbi. Iz javnega razpisa pa je tudi razvidno, da morebitno dopolnilno financiranje skladno s 34. členom Uredbe 1083/2006/ES ni predvideno. Za začasno odredbo pa je izpolnjen tudi drugi pogoj, da z zadržanjem ni prizadeta javna korist. V javnem interesu namreč je, da pridobi sredstva boljši ponudnik, kar izhaja tudi iz predpisanih meril in kriterijev. Zadržanje tudi ne more prizadeti nasprotnih strank, ker gre za vzajemne prijavitelje, ki konkurirajo na istih sredstvih. Glede na to, da so sredstva omejena, bo vsako sodno varstvo brez izdaje začasne odredbe popolnoma neučinkovito. Odgovor na vprašanje, ali je izdaja začasne odredbe sorazmerna, pa je odvisen zgolj od hitrosti ravnanja sodišča. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču tudi predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev sklepa z dne 5. 2. 2013 oziroma, naj se z začasno odredbo toženi stranki prepove sklenitev pogodb o sofinanciranju na podlagi javnega razpisa A., B., C., D., E., F., G., H., I. ter J. Za primer, če bi tožena stranka prekršila prepoved te začasne odredbe, pa naj se ji izreče denarna kazen v višini 200.000,00 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej pojasnjuje, da je pravilna številka izpodbijanega sklepa z dne 4. 2. 2013, 4300-188/2012/92, ker je pri navajanju letnice na izpodbijanem sklepu prišlo do strojepisne napake. V nadaljevanju navaja, da se postopek dodelitve sredstev, ki so bila predmet navedenega razpisa, ureja s Pravilnikom o postopku za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o javnih financah. Zato se poleg določb javnega razpisa in navedenega pravilnika na podlagi 4. člena ZUP uporablja tudi slednji. Ne drži navedba tožeče stranke, da izpodbijana sklepa nista obrazložena. Iz njune obrazložitve jasno izhaja dejansko stanje, navedeni pa so tudi razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, kot tudi pravna podlaga za izdajo odločbe. Na ugotovljeno dejansko stanje je uporabljena ustrezna pravna norma, obrazloženo pa je tudi, zakaj je vloga tožeče stranke zavrnjena. V nadaljevanju pojasnjuje določbe javnega razpisa v zvezi z merili za ocenjevanje vlog in načinom ocenitve vlog tožeče stranke. Vlogo tožeče stranke sta ocenila dva ocenjevalca, od katerih je ob uporabi kriterijev iz javnega razpisa, vsak od njiju podal končno oceno projekta 73 točk. Ocene pri posameznih merilih pa se lahko razlikujejo. Ovrednotenje vlog je v celoti prepuščeno ocenjevalcem, ki so pri ocenjevanju vezani na strokovnost in nepristranost. Tudi sodišče ni pristojno, da posega v strokovno mnenje obeh ocenjevalcev, temveč lahko le presoja, na kakšen način in v kakšnem obsegu je odločitev obrazložena. Tožena stranka pri tem ocenjuje, da je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je vsaka ocena primerno in zadostno obrazložena.

V nadaljevanju še navaja, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da bi moral biti sklep z dne 5. 2. 2013 vročen tožeči stranki. Sklicuje se na 21. točko javnega razpisa, kjer je jasno določeno, da so rezultati javnega razpisa informacija javnega značaja in bodo javno objavljeni na spletni strani ministrstva. Poleg tega je stalna praksa in obveza tožene stranke, da javno objavi podatke o prijaviteljih, ki so sofinancirani, saj gre za javna sredstva, torej informacijo, ki je javno dopustna. Tožeči stranki je bila pravica do tožbe omogočena v skladu z 22. točko javnega razpisa, kar je tudi storila. Zato sodišču predlaga naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Prizadete stranke I,, C., B., D. in K. se v odgovoru na tožbo ne spuščajo v postopek izbire in se ne opredeljujejo do opravljanega izbora v zvezi z javnim razpisom.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave skladno z 59. členom ZUS-1. K točki I izreka: Tožba zoper sklep št. 4300-188/2012/92 z dne 4. 2. 2013 je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka oddala pravočasno in popolno vlogo na javni razpis, katerega namen je krepiti nadaljnji razvoj notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti na slovenskih visokošolskih zavodih, da bi le ti omogočali razvoj kulture, kakovosti, skrbi za ustrezen razvoj in lasten nadzor nad kakovostjo znotraj inštitucije, hkrati pa tudi nudili ustrezno podporo postopkom zunanjih preverjanj kakovosti institucije in programov. Cilj javnega razpisa pa je podpreti razvoj celovitega z mednarodnimi standardi usklajenega sistema zagotavljanja kakovosti.

V točki 9.2. javnega razpisa „Postopek izbora“ je določeno, da bo postopek za izbiro prejemnikov sredstev vodila strokovna komisija za vodenje postopka javnega razpisa, imenovana s strani ministrstva. Ocenjevalni postopek in postopek izbora bo temeljil na merilih za ocenjevanje, ki so opredeljeni v točki 9 in so kot priloga sestavni del razpisne dokumentacije. Za vsak kriterij, s katerim je opredeljeno merilo št. 1, je mogoče pridobiti od 0 do 10 točk, kar enako velja za kriterije po ostalih merilih. V točki 9.a javnega razpisa pa so določena merila za ocenjevanje vlog, in sicer merilo št. 1 „Obseg in struktura aktivnosti“, ki se ocenjuje po petih kriterijih z 0 ali 10 točk. Z enakim številom točk je možno ovrednotiti merilo št. 2 „Realnost izvedbe projekta in doseganje rezultatov“, oziroma merilo št. 3 „Finančna izvedljivost in ekonomska upravičenost projekta“. Ker ni sporno, da je bila vsota sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja od razpoložljivih sredstev javnega razpisa, je bilo možno v sofinanciranje skladno s točko 9.2 javnega razpisa izbrati le vloge do porabe sredstev, glede na število doseženih točk po padajočem vrstnem redu. Skladno z navedenim je bilo tako možno za sofinanciranje izbrati le tiste vloge, ki so dosegle 79 ali več točk. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, kako je ocenjevalna komisija prišla do števila točk tožeče stranke oziroma vsakega prijavitelja posebej, glede na sklep z dne 5. 2. 2013. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so sicer merila iz točke 9.1 javnega razpisa prepisana, niso pa navedene prejete točke po posameznih merilih oziroma niso navedeni kriteriji in razlogi, ki so ocenjevalca privedli do tega, da sta posamezni kriterij iz posameznega merila ocenila z manjšim številom točk od maksimalno možnega. Tudi z vpogledom v upravni spis ni mogoče ugotoviti, zakaj je posamezen ocenjevalec pri posameznih kriterijih iz meril dal manj točk od maksimalno možnih, oziroma ni pojasnjena razlika v ocenjevanju obeh ocenjevalcev, saj prihaja pri Realnosti izvedbe projekta in doseganja rezultatov oziroma Finančni izvedljivosti in ekonomski upravičenosti projekta, za celo 7 točk razlike (npr. osrednjost finančne konstrukcije projekta). Pri tem sodišče še ugotavlja, da za ocenjevanje izpolnjevanja posameznih kriterijev iz javnega razpisa niso bili predhodno med ocenjevalci oziroma ocenjevalno komisijo dovolj jasno določeni kriteriji. Šele ob tako strokovno opredeljenih kriterijih ocenjevanja vloge bi bilo mogoče brez resnega dvoma sprejeti točkovanje vlog po posameznih kriterijih. Prav zaradi pomanjkanja jasnih strokovnih kriterijev je tako lahko prišlo do razlike v ocenjevanju med enim in drugim ocenjevalcem, pri možnem naboru 10 točk kar za 7 točk. Takšne razlike pa v izpodbijanem sklepu oziroma v upravnem spisu niso ustrezno pojasnjene, niti niso ustrezno pojasnjeni kriteriji posameznega ocenjevalca za znižanje maksimalnih možnih točk po posameznem kriteriju na število točk, kot jih je določil. Ob vsem povedanem sodišče ugotavlja, da izpodbijanega sklepa, tudi ob upoštevanju podatkov v upravnih spisih, ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje vseh sestavin, določenih v 214. členu ZUP. Sodišče se tako strinja s tožečo stranko, da je postopek javnega razpisa netransparenten, kar omogoča arbitrarno odločanje, s tem pa daje tudi možnost kršitve 14. člena Ustave RS.

Glede na podano ugotovitev, da izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na število dodeljenih točk o posameznih kriterijih vloge tožeče stranke ni mogoče preizkusiti in je bilo potrebno že zaradi slednjega tožbi ugoditi, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni ocenjevalo.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep z dne 4. 2. 2013 v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v skladu s tretjimi odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da odloči v skladu s pravnim mnenjem, izraženim v tej sodbi, kot to določa četrti odstavek 64. člena ZUS-1. K točki II izreka: Tožba zoper sklep št. 4300-188/2012/93 z dne 5. 2. 2013 se zavrže. Tožeča stranka s tožbo izpodbija tudi sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport o izboru na javnem razpisu z dne 5. 2. 2013. V točki I izreka izpodbijanega sklepa so navedene vloge posameznih vlagateljev prispele na javni razpis z navedbo zbranega skupnega števila točk po merilih iz javnega razpisa, katerim so bila odobrena sredstva za sofinanciranje. V točki II/C izpodbijanega sklepa pa so navedene vloge (med njimi tudi vloga tožeče stranke), ki so bile zavrnjene iz razloga, ker prejeto število točk glede na preostala razpoložljiva sredstva in vrstni red vseh pozitivno ocenjenih vlog, ne zadošča za sofinanciranje. Kot izhaja iz 11. člena Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev Evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013, slednja napotuje na uporabo Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračunu Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Sam postopek izbora je nadalje opredeljen tudi v točki 9.2 javnega razpisa. Tako je v točki 21 postopka izbora navedeno, da o izboru in dodelitvi sredstev odloči s sklepom minister. Enako določbo ima tudi 226. člen Pravilnika, ki določa, da predstojnik izda sklepe o izboru prejemnikov sredstev na podlagi predloga ocenjevalne komisije. Med strankama ni sporno, da temu določilu ustreza sklep z dne 4. 2. 2013, ki ga je tožena stranka izdala v zvezi z odločitvijo o vlogi tožeče stranke na javni razpis. Na prvi pogled bi sicer tudi sklepu z dne 5. 2. 2013 lahko pripisali značaj odločbe, vendar je v zadnjem stavku obrazložitve zapisano, da bo posameznim prijaviteljem vročen poseben sklep z odločitvijo glede dodelitve sredstev, kar posledično pomeni, da je šele s sklepom z dne 4. 2. 2013 zadoščeno pogojem iz že citiranih členov. Sklep z dne 5. 2. 2013 je zato tudi po mnenju sodišča poleg uresničevanja informacije javnega značaja, ki služi tudi transparentnosti v posameznem javnem postopku pravzaprav zgolj shema rezultata javnega razpisa in ne že odločba v smislu zgoraj citiranega. Dveh odločb o isti stvari pa se sploh ne sme izdati.

Po drugi strani sodišče tudi meni, da je ne glede na tako tolmačenje, tožeči stranki pravica do učinkovitega sodnega varstva še vedno zagotovljena. Po presoji sodišča lahko namreč tožeča stranka glede na način izbire, nesporno število svojih doseženih točk in doseženih točk drugih prijaviteljev ter glede na uvrstitev svoje vloge na naslednjem mestu za prejemniki sredstev, izkazuje pravni interes za tožbo tudi zoper kakšnega od drugih prejemnikov sredstev, kolikor bi se ugotovilo, da je bil posamezni prijavitelj neutemeljeno in nezakonito uvrščen višje kot tožeča stranka in da je to dejstvo vplivalo tako, da tožnica ravno zaradi slednjega ni bila uvrščena med prejemnike sredstev. Z drugimi besedami to pomeni, da lahko, če izkaže pravni interes, tudi stranka z interesom vloži tožbo zoper sklep s katerim je bilo posameznemu prijavitelju ugodeno, če tak posamezen sklep vpliva na pravni položaj tožnika. V nasprotnem primeru do sodne kontrole ugoditvenih sklepov tako v nobenem primeru sploh ne bi moglo priti, kar pa je v nasprotju s 25. členom Ustave RS. Tožeča stranka torej, kolikor meni, da so za slednje podani razlogi, lahko kot stranka z interesom vlaga tudi tožbe zoper druge posamične sklepe posameznih prijaviteljev iz razlogov, navedenih zgoraj. Sklep, ki ga izpodbija v tem postopku z dne 5. 2. 2013 pa iz razlogov, kot jih je sodišče že navedlo, po njenem mnenju značaja upravne odločbe nima. To pa posledično pomeni, da tožena stranka omenjenega sklepa tožeči stranki ni bila dolžna vročiti. Bi pa bila dolžna vročiti posamezni sklep posameznega prijavitelja tožeči stranki v primeru, kadar bi ta izkazala pravni interes za izpodbijanje posameznega sklepa drugega prijavitelja.

Glede na navedeno je bilo potrebno tožbo zoper sklep ministrstva z dne 5. 2. 2013 v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči. Po mnenju sodišča namreč ne gre za akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

K III. točki izreka: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov : V 32. členu ZUS-1 je določeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom istega člena pa sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda oziroma izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V četrtem odstavku 32. člena ZUS-1 je še določeno, da je za izdajo začasne odredbe pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi. Iz navedenih določb ZUS-1 izhaja, da je vložena tožba v upravnem sporu procesna predpostavka za meritorno odločanje sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče pa na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe. Ker je sodišče v točki I izreka te sodbe tožbi zoper sklep z dne 4. 2. 2013 ugodilo in je slednja postala pravnomočna 27. 3. 2013, v točki II izreka te sodbe pa je tožbo zoper sklep z dne 5. 2. 2013 zavrglo, je bilo potrebno tudi zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavreči. Procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe namreč niso izpolnjene, saj je o tožnikovi tožbi deloma že pravnomočno odločeno, deloma pa ni pogojev za njeno meritorno obravnavo glede predlagane začasne odredbe.

K točki IV izreka: V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v roku, ki ga določi sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda Minister za pravosodje, prisojeni znesek plača toženec. Po določbi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ker je imela tožeča stranka v tem upravnem sporu za pooblaščenca odvetniško družbo, je tožena stranka dolžna plačati poleg omenjenega zneska še 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR.