Jedro

Istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pri obravnavanem prosilcu pa se upravičeno pojavi dvom v njegovo sedaj zatrjevano istovetnost zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah potoval po Evropi in bil v Sloveniji več mesecev (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito). Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Glede na to, kdaj je tožnik vložil prošnjo, pa je po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog iz druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ za omejitev gibanja, saj naj bi tožnik po lastni izjavi najprej živel v Španiji, potem preko Italije pred približno osmimi meseci prišel v Slovenijo, kjer naj bi delal v neki avtopralnici, in v vsem tem času ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je prošnjo vložil šele, ko je uvidel, da bo odstranjen iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17. 11. 2011, s katerim je bilo tožniku na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ-UPB-2 omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 16. 2. 2011 od 14.55 ure do dne 16. 5. 2011 do 14.55 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ ter tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka. Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka. Po presoji sodišča prve stopnje so razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni, glede razlogov za podajo prošnje za mednarodno zaščito pa pojasnjuje, da niso predmet tega upravnega spora.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka ter kršitve Ustave RS. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča z dne 3. 3. 2011, iz katere izhaja, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) oziroma če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po tretjem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar najdlje tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri tudi, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V skladu s 75. členom Zakona o tujcih – ZTuj (v zvezi s 43. členom ZMZ) tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik take listine ni predložil, saj ni imel nikakršnega dokumenta. Sam pa je celo izjavil, da se je najprej izdajal za drugo osebo. Kasneje je izjavo spremenil in naj bi navedel pravilne podatke, še vedno pa ni predložil listine, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Istovetnosti prosilca pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pri tem prosilcu pa se upravičeno pojavi dvom v njegovo sedaj zatrjevano istovetnost zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah potoval po Evropi in bil v Sloveniji več mesecev (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito), torej obstaja realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito pa je za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V primerih, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost (kot je tudi obravnavani), je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in tožena stranka je te določbe pravilno uporabila. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo npr. v zadevah I Up 41/2008, I Up 239/2008 in I Up 352/2008. 8. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času. V obravnavanem primeru pa naj bi tožnik po lastni izjavi najprej živel v Španiji, potem pa preko Italije pred približno osmimi meseci prišel v Slovenijo, kjer naj bi delal v neki avtopralnici v A. in v vsem tem času ni zaprosil za mednarodno zaščito. Za zaščito ni zaprosil niti takrat, ko ga je policija legitimirala, niti takoj ob prihodu v Center za tujce, ampak šele takrat, ko je uvidel, da bo odstranjen iz države. Po prihodu v Slovenijo naj bi po telefonu govoril z bratom, ki naj bi mu pojasnil, da je v Evropi in da tu lahko zaprosi za mednarodno zaščito. Glede na to, kdaj je tožnik vložil prošnjo, pa je po presoji Vrhovnega sodišča podan tudi razlog iz druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ za omejitev gibanja.

9. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/2009-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je, kot sicer opozarja v pritožbi tožnik, Ustavno sodišče zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite (na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po citiranih določbah, ampak v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, poleg tega pa tudi iz razloga ugotavljanja istovetnosti prosilca. In kot je bilo že pojasnjeno, so po presoji Vrhovnega sodišča pogoji za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ podani.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.