Jedro

Tisti, ki nima nepremičnine v posesti, se ne more sklicevati, da je pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna dovoliti odmero zemljišča, to je dela parcel štev. 508/1 in 507/7 k.o. Z., ki leži ob štali na parc. št. 508/2 in sicer 1 m širine na severni strani štale in zemljišče, ki ga omejuje škarpa ob meji soseda Š. P. in na vzhodni strani štale od škarpe do mostu, vozne poti v obliki trikotnika v izmeri 435 m2 ter po katastrski odmeri izstaviti tožnikoma zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo možno odmerjeno zemljišče odpisati od vl. 614 in 615 k.o. Z. in pripisati k vl. št. št. 767 k.o. Z., ki je v lasti obeh tožnikov, ker bo sicer sodba nadomeščala dovoljenje za odmero in prepis zemljišča. V posledici take odločitve je tožencema naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 11.860,00 SIT.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženca navajata, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, saj nalaga drugotoženemu dovolitev odmere parc. št. 508/1 in izstavitev listine, čeprav drugotoženi ni zemljiškoknjižni lastnik te parcele in odmere ne more dovoliti, isto velja glede prvotoženke glede parcele 507/7. Prvotoženka v pritožbi navaja, da se odmeri parc. št. 508/1 ne protivi, drugotoženec pa se, saj je zemljiškoknjižni lastnik parcele 507/7. Drugotoženec navaja, da je napačno razlogovanje prvega sodišča, da si je prvotoženka ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1970 pridržala v lasti sporni trikotnik. Sporne površine 435 m2 ni bilo moč urediti s popravkom meje, ampak bi bila potrebna parcelacija. Parcelacija je bila opravljena v letu 1971 - prvotoženka si je obdržala v lasti parcelo 507/11, ki je nastala iz parcele 507/7. Parcelacija je bila izvedena v skladu z voljo pogodbenih strank. Prvotoženka ob sklepanju pogodbe v letu 1977 ni bila več lastnica spornega zemljišča in ga tudi ni mogla prodati tožnikoma. Pomota prvotoženke drugotoženca v ničemer ne zavezuje. Toženec je podedoval celotno parcelo 507/7 v dobri veri pred več kot 10 leti in je nedvomno cela parcela njegova in jo je tudi priposestvoval. Tožnika nista mogla biti v dobri veri glede na stanje v zemljiški knjigi.

Pritožba ni utemeljena.

V izvedenih listinskih dokazih, zlasti priloženih pogodbah in spisih je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. S kupno pogodbo z dne 21.10.1977 je prvotoženka prodala tožnikoma štalo, stoječo na parceli 508/2, del parcele 508/1 in pa del parcele 507/7 v izmeri 435 m2, ki si ga je pridržala ob daritvi z dne 16.10.1970, medtem ko je ostali del parcele 507/7 podarila drugotoženčevemu pravnemu predniku. Pogodbena določila so jasna, sicer pa je drugotožencu tudi že povedano, da ni lastnik spornega dela parcele 507/7 že v pravdi P 326/88, ko je zahteval izročitev spornega dela parcele 507/7 k.o. Z. Ker zemljiškoknjižno stanje na podlagi kupne in darilne pogodbe ni urejeno zaradi tega, ker niso bile opravljene geometrske delitve kot pogoj za vknjižbo lastninske pravice tožnikov, je sodišče prve stopnje odločilo materialnopravno pravilno, ko je ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku. V čem je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pritožba ne pove, niti v tej smeri ne predlaga nikakršnih dokazov. Ravno tako se pritožba neutemeljeno pavšalno sklicuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ko pa iz listin povsem jasno izhaja, kaj sta kupila tožnika. Kaj in kateremu od obeh tožencev sodba nalaga je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe in jasno je, da tudi kdo in kateri od tožencev je zemljiškoknjižni lastnik posameznih parcel in se drugotoženec spreneveda, ko trdi, da ni lastnik parcele 508/1 in ne more dovoliti odmere in izstavitve zemljiškoknjižne listine, ravno tako prvotoženka ko trdi, da ni lastnica parcele 507/7. Vsak od tožencev bo to, kar mu nalaga sodba, moral storiti na parceli, katere zemljiškoknjižni lastnik je. Prvotoženka ves čas postopka kakor v pritožbi trdi, da se ne upira odmeri parcele 508/1 k.o. Z., vendar te svoje obveznosti ni izpolnila, čeprav je od sklenitve pogodbe preteklo že več kot 16 let. Trditev v pritožbi, da si prvotoženka ni pridržala ob daritvi leta 1970 spornega trikotnika, je v nasprotju z določili pogodbe in vsled tega neutemeljena, prav tako trditev, da si je prvotoženka pridržala 435 m2 na parceli 507/11 in da je bila v letu 1973 opravljena parcelacija v skladu s pogodbeno voljo strank. Protispisna in vsled tega neutemeljena je nadaljnja trditev, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe leta 1977, prvotoženka ni bila več lastnica spornega trikotnika na parceli 507/7. Res je, da napake pri vknjižbi darilne pogodbe ni napravil obdarjenec, kot zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe, ampak je do izvedbe darilne pogodbe v zemljiški knjigi prišlo po napaki sodišča, ko je celotno parcelo 507/7 prepisala na drugotoženčevega pravnega prednika, brez predhodne parcelacije, ki bi morala biti opravljena glede na to, da je prvotoženka podarila samo del parcele. Vendar ti napačni zaključki sodišča prve stopnje ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Drugotoženec je samo formalno zemljiškoknjižni lastnik spornega dela parcele 507/7 ter tega dela parcele ni mogel priposestvovati, saj ga ni imel v posesti ampak sta posestnika spornega dela tožnika, kar izhaja iz spisa P 233/85. Torej tisti, ki nepremičnine nima v posesti, se tudi ne more sklicevati, da jo je priposestvoval, saj je pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem posest, te posesti pa drugotoženec, kakor izhaja iz listinskih podatkov, nikakor na spornem trikotniku ni imel. Glede na navedeno je bilo pritobo tožene stranke zavnriti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).