Jedro

To, da toženka ni imela letnega razporeda dela, ki po svoji naravi temelji na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja na delo, tako, da se da vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost, še ne pomeni, da je toženka ne bi smela na delo razporediti z mesečnim razporedom dela. Tožnica je bila z razporedom za mesec avgust 2021 seznanjena v mesecu juliju, kar je skladno z določbo tretjega odstavka 32.a člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki IV izreka razveljavi, v točkah I in III izreka pa spremeni tako, da se točki na novo glasita: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni iz naslova nadomestila plače za 15. 8. 2021 in iz naslova nadomestila plače za mesec marec 2020 plačati skupaj bruto 48,11 EUR, od navedenega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska (preračunano iz bruto zneska 12,44 EUR) od 8. 4. 2020 dalje do plačila in od neto zneska (preračunano iz bruto zneska 35,67 EUR) od 11. 9. 2021 dalje do plačila."

III. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 545,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama."

II. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,86 EUR, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici iz naslova nadomestila plače za 15. 8. 2021 in iz naslova nadomestila plače za mesec marec 2020 plača skupaj bruto 48,11 EUR, od navedenega zneska obračuna in odvede davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska (preračunano iz bruto 12,44 EUR) od 8. 4. 2020 dalje do plačila in od neto zneska (preračunano iz bruto 35,67 EUR) od 11. 9. 2021 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka), višji zahtevek za razliko do 60,81 EUR je zavrnilo (točka II izreka), toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.014,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka IV izreka).

2. Zoper točke I, III in IV (ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter da je zavezanka za plačilo takse za sodbo) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo vse stroške postopka. Odločitev sodišča ni pravilna, je materialnopravno zmotna in v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče je zgolj povzelo navedbe strank in nato zapisalo, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ocenilo, da toženka v tožničinem primeru ni dokazala izjeme po 2. alineji 32.b člena KP, kar ne zadostuje za obrazložitev sodbe. Toženki je bila tudi kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave RS, saj je v zvezi z denarnimi zahtevki trditveno breme na tožnici in se šele ob zadostni trditveni podlagi tožnice, lahko prevali na toženko. V sodbi obstoji tudi nasprotje med odločilnimi dejstvi in tem, kar se navaja v razlogih sodbe. Tožbenemu zahtevku se ugodi v delu, ki se nanaša na 14. in 15. 8. 2021 (tožničina prosta dneva), kot da ne bi bilo mesečnega razporeda, ki ga je sodišče vpogledalo. Zmotna in v nasprotju s sedaj že ustaljeno sodno prakso je odločitev, ki toženki nalaga, da od bruto zneska obračuna in odvede davke in prispevke. Sodišče prve stopnje je tožnici za oba dneva namesto plačila plače priznalo povračilo nadomestila za bolniški stalež, česar tožnica ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja prezrlo trditev toženke, da je tožnica v letu 2021 že prejela nadomestilo za 6 praznikov, za več pa ni upravičena. Toženka je zadostila dokaznemu bremenu po izjemah po KP s predložitvijo letnega in mesečnega razporeda dela, katerega prejem v mesecu juliju 2021 je tožnica potrdila. Potrdila je tudi, da je bila v juliju seznanjena z razporedom za avgust. Ker je imela za 15. 8. 2021 planiran prost konec tedna, ji ne pripada niti nadomestilo za praznik niti nadomestilo za bolniški stalež. Skopa je tudi obrazložitev o ugoditvi zahtevku za nadomestilo za dve uri letnega dopusta za mesec marec 2020. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj je tožnica prejela za 40 ur nadomestila in toliko dopusta ji je bilo tudi priznano, zato ni bila v ničemer prikrajšana. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in o zavezi za plačilo sodne takse. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je neutemeljena. Predlagala je, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba je še ustrezno obrazložena, vendar pa je sodišče zavzelo materialno pravno zmotno stališče, da mesečni razpored dela za mesec avgust 2021 ne zadostuje, ker toženka letnega razporeda ni predložila in tako ni bilo vzorca niti pri določanju praznikov kot prostih dni in tudi ne prostih vikendov.

6. Tožnica je pri toženki zaposlena od 1. 5. 2020 na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Delo opravlja šest dni v tednu ob neenakomerno razporejenem delovnem času, ki je določen z letnim razporedom (4. člen pogodbe o zaposlitvi). S tožbo zahteva razliko med dejansko plačanim nadomestilom plače za čas letnega dopusta v marcu 2020 in pripadajočim plačilom v višini 12,44 EUR in nadomestilo plače za praznik v višini 48,37 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, saj toženka ni predložila letnega razporeda dela za leto 2021, da ni spoštovala določila 32.b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji), zato tožnici ni smela za mesec avgust 2021 za 15. 8. določiti prostega dneva. To, da toženka ni imela letnega razporeda dela, ki po svoji naravi temelji na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja na delo, tako, da se da vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost, še ne pomeni, da je toženka ne bi smela na delo razporediti z mesečnim razporedom dela. Tožnica je bila z razporedom za mesec avgust 2021 seznanjena v mesecu juliju, kar je skladno z določbo tretjega odstavka 32.a člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Iz mesečnega razporeda izhaja, da je imela tožnica v soboto 14. 8. in nedeljo 15. 8. 2021, ko je bil praznik, prosta dneva (B1), pri čemer je toženka upoštevala, da je tožnica v letu 2021 že prejela nadomestilo za 6 praznikov, kar je skladno določbo drugega odstavka 32.b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, po kateri se delavcu, ki dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, zagotovi plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti za posamezno koledarsko leto pri enakomerni razporeditvi delovnega časa za 40-urni delovni teden od ponedeljka do petka.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da toženka tožnici ne bi smela za praznik 15. 8. 2021 določiti prostega dneva, je tožnici neupravičeno dosodilo nadomestilo za bolniško odsotnost v višini 35,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji za prosti dan ne pripada, čeprav je ugotovilo, da je bila tožnica odsotna z dela od 11. 8. do 18. 8. 2021 zaradi bolezni.

9. Ker toženka za letni dopust delavcem, ki opravljajo svoje delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, izplačuje nadomestila enako kot pri enakomerni razporeditvi delovnega časa za 40-urni delovni teden, je bilo v mesecu marcu 2020 tožnici na enak način izplačano nadomestilo za koriščenje letnega dopusta. Tako je tudi glede tega sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tožnici neupravičeno dosodilo nadomestilo še za dve uri letnega dopusta v višini 12,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Posledično je zaradi spremenjenega uspeha v postopku spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. in 155. člena ZPP toženki povrniti potrebne stroške skladno z Odvetniško tarifo, in sicer za prvi narok za glavno obravnavo 200 točk in odsotnost iz pisarne 40 točk, za prvo pripravljalno vlogo in dopolnitev 150 točk, za drugo obravnavo 150 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk in urnino 150 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 545,05 EUR. Stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške postopka pa krije sama.

12. Ker je tožena stranka v sporu uspela, ni zavezanka za plačilo sodne takse, tožnica pa je oproščena plačila sodne takse na podlagi opombe 2.3a) člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2018 in naslednji), po kateri takse ne plača delavec kot tožnik v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške sestave pritožbe 250 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT znaša 186,66 EUR ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 43,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.