Jedro

Ali je kmetijsko zemljišče del zaščitene kmetije predstavljala predhodno vprašanje, ki pa ga ne more reševati zapuščinsko sodišče samo. Obseg nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, ugotavlja upravni organ z odločbo izdano v upravnem postopku. Pravnomočna odločba upravnega organa o razglasitvi kmetije za zaščiteno predstavlja zakonsko podlago za status zaščitene kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da po dosedanjih podatkih sodi v zapuščino nepremičnina vl. št. 513, k.o. L., s parcelami 710/11, 710/7, 710/9, 710/6, 710/8 in 710/10 (prva alineja 1.A točke izreka sklepa), 1634/11202 nepremičnin vl. št. 2286, k.o. T., s parcelo 369/1, 160/5667 nepremičnin vl. št. 514, k.o. L., s parcelo 710/5, 1/6 nepremičnine vl. št. 2285, k.o. T., s parcelami 354, 357 in 363, 1/6 nepremičnine vl. št. 2306, k.o. T., s parcelo 352/2, 5851/23952 nepremičnin vl. št. 1088, k.o. V., s parcelo 236, ½ nepremičnin vl. št. 1008, k.o. V., s parcelami 133, 135, 136/1, 144 in 145, 4568/1796154 nepremičnin vl. št. 614, k.o. D., s parcelo 1793, 1/6 nepremičnine parc. št. 650, vl. št. 1970, k.o. T., 1/6 nepremičnine vl. št. 1008, k.o. V., s parcelami 225, 226 in 236 ter odškodnina v obveznicah S. o. d. d.d., v višini 34.152,06 DEM. Na podlagi zakonitega dedovanja je proglasilo za dediče T. K., A. J. in P. J. vsakega do 1/12 celotne zapuščine, A. B. in M. K. vsakega do 1/12 celotne zapuščine, J. J., A. Z. in M. S. vsakega do 1/16 celotne zapuščine, I. M. D. do 1/8 celotne zapuščine, M. T. J. do 1/8 celotne zapuščine, B. B. in E. B. vsakega do 1/24 celotne zapuščine ter An. J. do 1/16 celotne zapuščine.

Zoper prvo alinejo 1.A točke izreka sklepa se pravočasno pritožuje dedinja I. M. D. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep o dedovanju razveljavi in sprejme nov sklep, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dedovanje po pokojni M. M. sestoji iz zaščitene kmetije in dodatnega premoženja vrnjenega v denacionalizacijskem postopku. Zaščiteno kmetijo je prevzela pritožnica. Do izdaje izpodbijanega sklepa je sodišče zastopalo, ob upoštevanju 74. člena ZDen in odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up-62/94-13 z dne 13. 11. 1997, enotno prakso in za nepremičnine, ki so bile vrnjene v celoti, uvedlo dedovanje po ZDKG in ne splošnega ZD, ki ga na podlagi 2. člena ZDKG uporabi za dedovanje nepremičnin, ki so bile vrnjene v delu. Zemljišča, ki so bila vrnjena v denacionalizaciji, so bila pred podržavljenjem sestavni del iste kmetije. Sodišče ne pojasni, zakaj odstopa od uveljavljene prakse. Odgovor upravne enote o statusu zemljišč je razumljiv. Zemljišča so bila pred vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu v lasti Sklada kmetijskih zemljišč RS. Zemljišča v njihovi lasti nimajo statusa zaščitenih zemljišč, ker ni fizična oseba. Ta zemljišča bi imela status zaščitene kmetije, če bi njihov status preverjali kot del kmetijske gospodarske enote pokojne v času njene smrti ali v trenutku začetka veljavnosti ZDen. Nesmiselno pa je ugotavljati status teh zemljišč posamezno in ne skupaj s celotnim kmetijskim gospodarstvom. Sodišče bi moralo opravljati poizvedbe v povezavi z zemljišči, ki so bila del gospodarstva po pokojni, torej tako kot da nacionalizacije nikoli ne bi bilo. Ta znanja pa poseduje tudi sodišče samo in ni potrebno, da sprašuje upravno enoto. Ta pa je le podala svoje stališče, ne pa opravila predhodni upravni postopek. V kolikor bi se zemljišče vrnilo v eni denacionalizacijski odločbi, bi že to zemljišče samo po sebi imelo status zaščitene kmetije. Sodišče se ni opredelilo do mnenja upravnega organa glede statusa nepremičnine vl. št. 513, k.o. L., če bi imelo status zaščiten kmetije, v kolikor bi sodilo k kmetijskemu gospodarstvu pokojne. Pritožnica se sklicuje na argumente, ki jih je podalo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 in v odločbi U-I-81/94 z dne 20. 03. 1997. Pritožba ni utemeljena.

V 67. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS) je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-57/92, s katero je odločilo, da niso v nasprotju z ustavo posebna pravila o dedovanju, navedlo, da posebna pravila poudarjajo socialno funkcijo lastnine, ker - s prepovedjo delitve kmetij, s sorazmernim razbremenjevanjem prevzemnika glede nujnih deležev drugih dedičev in omejevanjem oporočne svobode - prevzemnikom zaščitenih kmetij zagotavlja eksistenčno podlago. Takšno razlikovanje in poudarjanje socialne funkcije lastnine je utemeljeno, ker se lastninska pravica in oporočno razpolaganje uresničujeta skladno z naravo in z namenom stvari ter skladno s splošnim interesom, ki je opredeljen v agrarni politiki države. Navedlo je, da se s posebno ureditvijo dedovanja zaščitenih kmetij uveljavlja načelo pravičnosti, ker se zmanjšuje ogrožanje eksistenčnega položaja prevzemnika, dan pa je tudi poudarek ekonomski funkciji lastnine, ker se preprečuje delitev srednjih kmetij, ki bi sicer postale nesposobne za gospodarjenje (VSL sklep I Cp 2682/2008).

Sodišče druge stopnje je v predmetni zadevi že odločalo s sklepom I Cp 1176/2007 z dne 06. 06. 2007 in prvotni sklep o dedovanju razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da je v obravnavani zadevi sporno, ali se v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje na ime pokojne upravičenke deduje po določbah Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; V nadaljevanju ZD) ali Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/95 s spremembami; v nadaljevanju ZDKG). Drugi odstavek 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen) določa, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe zakona o dedovanju ter določbe zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Ustavno sodišče RS je v odločbi, opr. št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, ter odločbi, opr. št. Up-62/94 z dne 13. 11. 1997, zapisalo, da je za odločitev o tem, ali se za dedovanje uporabijo posebni predpisi ZDKG ali pred njim veljavni Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS, št. 26/73 s spremembami, v nadaljevanju ZDKZ) pomembno, ali je zemljišče pred podržavljenjem pripadalo kmetijski ali kmetijsko gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija. Poudarilo je, da večina zaplenjenih zemljišč ob zaplembi ni imela statusa zaščitene kmetije, saj je bil prvi predpis (ZDKZ), po katerem so kmetije pridobile status zaščitenih kmetij, sprejet šele leta 1973. Ključna je tako presoja, ali je neko zemljišče pred podržavljenjem pripadalo kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija.

Opisani poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij in poseben postopek za pridobitev statusa zaščitene kmetije je tako tudi v javnem interesu in temelji na ustavnih načelih, zato mora zapuščinsko sodišče, ko naleti na vprašanje statusa kmetije, po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe o tem pri pristojnem upravnem organu (VSL sklep III Cp 2980/2010). V ponovljenem postopku je zapuščinsko sodišče opravilo poizvedbe pri Upravni enoti Ljubljana, izpostava Vič - Rudnik, ki je z dopisom z dne 23. 11. 2007 sodišče obvestila, da sporne parcele ne spadajo v zaščiteno kmetijo. Pritožničine navedbe, ki vztrajajo na prepričanju, da predstavljajo sporne nepremičnine parc. št. 710/11, 710/7, 710/9, 710/6, 710/8 in 710/10vl. št. 513, k.o. L., zaščiteno kmetijo v skladu z 2. členom ZDKG, niso utemeljene. Zapuščinsko sodišče je namreč pravilno pozvalo pristojno upravno enoto, da se opredeli do statusa spornih zemljišč in ti so to storili. Sodišče je tako svojo poizvedovalno dolžnost, ki mu jo nalaga materialno pravo, izčrpalo. Ponovno pozivanje upravne enote ni potrebno.

Zmotno je stališče pritožnice, da bi zapuščinsko sodišče lahko samo ugotovilo status spornih zemljišč. Prvi odstavek 4. člena ZDKG določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Ali je kmetijsko zemljišče del zaščitene kmetije tako predstavljala predhodno vprašanje, ki pa ga ne more reševati zapuščinsko sodišče samo (VSM sklep I Cp 305/07). Obseg nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, ugotavlja upravni organ z odločbo izdano v upravnem postopku (VSL sklep I Cp 1782/2005). Pravnomočna odločba upravnega organa o razglasitvi kmetije za zaščiteno tako predstavlja zakonsko podlago za status zaščitene kmetije (VSL sklep II Cp 1278/2010). V pritožbi izpostavljene okoliščine se torej ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku, temveč v ustreznih upravnih postopkih. Pomembno je zgolj ali so na dan zaključka zapuščinske obravnave imele sporne nepremičnine status zaščitene kmetije upoštevaje zgoraj naveden dopis upravne enote.

Obširna pritožbena zatrjevanja, da bi morala vrnjena kmetijska zemljišča skupaj s podedovanimi nepremičninami po pokojni, ki jih je posedovala v trenutku smrti in tudi tistimi, ki jih je prejela v prejšnjih odločbah o denacionalizaciji, sestavljati eno zaščiteno kmetijo, so v predmetnem zapuščinskem postopku neutemeljena. Pritožnica bi morala omenjene argumente kot rečeno uveljavljati v postopku izdaje upravne odločbe, a česa takšnega, kljub dejstvu, da so bile sporne nepremičnine vrnjene denacionalizacijski upravičenki že 11. 03. 2006 (priloga A16) ni storila. Poleg tega pa je zapuščinsko sodišče v istem dopisu (list. št. 340) pozvalo upravno enoto na opredelitev ali so vse nepremičnine v predmetnem zapuščinskem postopku del zaščitene kmetije. Upravna enota je tako razpolagala s podatkom o vseh nepremičninah, ki so predmet tega postopka, zato pritožbeni očitek o vračanju denacionaliziranega premoženja z delnimi odločbami in vplivom takšnega postopanja na enotno uporabo pravnih pravil za vse nepremičnine, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni drugače obravnavalo premoženja vrnjenega v denacionalizacijskem postopku, nasprotno, materialno pravo je pravilno uporabilo, uporaba le-tega pa je odvisna od dejanskih okoliščin, ki izhajajo iz spisa. Pravno odločilna okoliščina izhaja iz dopisa upravne enote, ki spornega zemljišča ne šteje za zaščiteno kmetijo.

Neutemeljene so tudi pritožbene domneve, na kakšen način je upravna enota presojala ali so sporne nepremičnine zaščitena kmetija, saj to ni predmet predmetnega zapuščinskega postopka. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje opravilo svojo poizvedovalno dolžnost, ali je upravna enota izvedla predhodni upravni postopek, pa ni predmet tega postopka. Pritožnica (oziroma njeni pooblaščenki) je bila prisotna na zapuščinski obravnavi, kjer je sodišče opozorilo na vsebino dopisa upravne enote. Iz zapisnika ne izhaja, da bi pritožnica na vsebino dopisa ugovarjala, še manj, da bi opozorila na nepravilno poizvedbo s strani sodišča, zato so v pritožbi uveljavljani očitki v zvezi s tem prepozni.

Nesporno je, da je bila upravna enota s strani sodišča prve stopnje obveščena o poteku dediščinskega postopka na spornih nepremičninah in glede na pooblastila, na podlagi katerih lahko po uradni dolžnosti določi zaščiteno kmetijo, takšen postopek ni začela, temveč je sporočila, da nepremičnina ni zaščitena kmetija (VSL sklep 716/2005). Zmotno je pritožbeno stališče, da upravna enota ni določila spornih nepremičnin za zaščiteno kmetijo, ker so bila pred vrnitvijo v lasti Sklada kmetijskih zemljišč RS. Že prej je bilo pojasnjeno, da je zapustnica pridobila vrnjene nepremičnine že 11. 03. 2006 in od tedaj dalje nepremičnine niso bile več v lasti Sklada. Upravna enota je bila obveščena o postopku dedovanja dne 25. 01. 2008, torej v času, ko je bila v zemljiški knjigi kot lastnica že vpisana pokojna, torej fizična oseba v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZDKG. Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sporne nepremičnine ne spadajo v zaščiteno kmetijo in da jih dediči dedujejo na podlagi določil ZD.

Pritožničino sklicevanje na enotno sodno prakso pri dedovanju preteklega zapustničinega premoženja ni utemeljeno. Glede njenega v denacionalizaciji vrnjenega premoženja je bila izdana zgolj odločba III D 817/2001 z dne 20. 02. 2003, na katero pa se ni nihče pritožil. Zgolj ena pravnomočna odločba sodišča prve stopnje pa še ne predstavlja enotne sodne prakse, zato se tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po njej ravnati. Ni jasno, na kateri dopis (mnenje upravnega organa), ki naj bi potrdil njene pritožbene navedbe, se pritožnica sklicuje, zato se sodišče do tega ni opredeljevalo.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sklep, in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP; v zvezi s 353. členom ZPP in 163. členom ZD).