Jedro

V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, bo sodišče torej izdalo zamudno sodbo le glede tega (dela) zahtevka, o preostalem delu pa bo lahko odločilo s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša za 2.500,00 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 307,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.989,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 do plačila (I. točka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnica in naslovnemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da odškodnino zviša za 5.000 EUR, s stroškovno posledico za toženo stranko. Priglaša tudi pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine glede telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; ter da ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije pri odmeri odškodnine. Meni, da je odmerjena odškodnina nižja od odškodnin v primerljivih primerih, ki jih tudi navaja. Nadalje opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo izhajati samo iz trditev v tožbi, saj se šteje, da so resnična. S tem, ko je sodišče štelo, da tožnica telesnih bolečin ni trpela samo zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči 1. 4. 2008 in s tem, ko je štelo, da se ji ni bilo treba odpovedati športnim aktivnostim, je kršilo določbe ZPP. Pritožnica navaja, da glede pretrpljenih telesnih bolečin sodišče ni v zadostni meri upoštevalo njihove intenzivnosti in trajanja; ocenjuje, da ji ob že priznani odškodnini v višini 6000 EUR iz tega naslova pripada še 2000 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi moralo sodišče ob upoštevanju tožbenih navedb poleg priznanih 4500 EUR priznati še 3000 EUR.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Primarni pogoj za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se namreč pasivnost tožene stranke (neodgovor na tožbo) ocenjuje kot priznanje tožbenih navedb. Vendar pa morajo biti poleg tega za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpolnjeni še dodatni pogoji, med katerimi je tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t.i. sklepčnost tožbe; 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP) ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, bo sodišče torej izdalo zamudno sodbo le glede tega (dela) zahtevka, o preostalem delu pa bo lahko (ob pogojih iz 3. in 4. odst. 318. čl.) odločilo s t.i. nepravo (zavrnilno) zamudno sodbo.

6. Prvostopenjsko sodišče je torej ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo preverjalo tudi, ali utemeljenost tožbenega zahtevka glede višine zahtevane odškodnine izhaja iz dejstev, ki so v tožbi navedena in kolikor niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama, pa tudi s splošno znanimi dejstvi (iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložila sama tožnica, namreč v resnici izhaja, da je tožnica v letu 2008 utrpela dve prometni nesreči in da se je pričela zdraviti v zasebni psihiatrični ambulanti že po prvi prometni nesreči, ter da ji je bila svetovana fizioterapija).

7. Delno pa je treba pritrditi pritožbenemu očitku o nekoliko prenizko odmerjeni odškodnini. Upoštevaje prakso sodišč pri prisojanju odškodnine za pretrpljene telesne in duševne bolečine v primerljivih primerih (zlasti po trajanju in stopnji bolečin, nevšečnostih ter po okrnitvi življenjskih aktivnosti), ki jih navaja pritožnica (1), in posebnosti konkretnega primera, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina za tožničine pretrpljene telesne bolečine 7000 EUR (kar je 1000 EUR več kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 6000 EUR (kar je 1500 EUR več kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče). Tožničine poškodbe (zlom trnastega nastavka IV ledvenega vretenca, udarnina križa in posttravmatska stresna motnja) se po Fischerjevemu sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvrščajo med lahke (II.), zanje pa bo na dan sojenja skupno prejela okoli 14,3 neto povprečnih plač (poleg zgoraj navedene še za strah 1200 EUR) na zaposlenega v Republiki Sloveniji (2), kar je po uveljavljenih kriterijih pravična denarna odškodnina, višja pa bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, zato ni utemeljena.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožnica upravičena še do dodatnih 2500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (5. al. 358. čl. ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani in nespremenjeni del sodbe (353. čl. ZPP), saj napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo.

9. Pritožnica neutemeljeno predlaga, da sodišče ob ugoditvi pritožbi spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških. O le-teh prvostopenjsko sodišče ni odločilo z izpodbijano sodbo, pač pa s posebnim sklepom, zoper katerega se tožnica ni pritožila, zato je odločitev o stroških postopka že pravnomočna.

10. Glede priglašenih pritožbenih stroškov (165. čl. ZPP v zv. z 2. odst. 154. čl. ZPP) je naslovno sodišče pritožnici priznalo nagrado za redno pravno sredstvo v višini 312,00 EUR, povečano za 20% DDV, ter sodno takso v višini 240 EUR ter DDV. Upoštevaje uspeh pritožbe, ki znaša 50%, ji mora tožeča stranka povrniti 307,20 EUR.

(1) Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišče RS II Ips 456/2009 ter II Ips 751/2009. (2) Na dan sojenja je le-ta znašala 993,70 EUR.