Jedro

S tem ko je tožnik tožencu rekel, da lokal ne gre, da ne dobi natakaric, in nato izročil ključe tožencu, ta pa je to sprejel, nato pa ga še obvestil, da so ostali ključi v lokalu, je opustil posest gostinskega lokala, saj je prenehal izvrševati dejansko oblast na nepremičnini.

Dejstvo, da je toženec med pravdo nepremičnino, ki je predmet posestne pravde, odtujil tretji osebi, je v tej pravdi pravno relevantno dejstvo, zaradi katerega ni mogoče odrediti vrnitve odvzete stvari oz. zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, kar pa je namen posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom opr. št. P 116/2008 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni posesti z zamenjavo ključavnice, da je tožena stranka dolžna takoj oziroma v roku 24 ur izročiti ključ nove ključavnice oziroma namestiti staro ključavnico na vhodna vrata gostinskega lokala na naslovu V. K. 11, K., ter da se toženi stranki v bodoče prepoveduje poseganje v posest tožene stranke s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji. Toženi stranki je priznalo 2.083,74 EUR stroškov.

Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje tožeča strank, in sicer iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v 1.odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 (v nadaljevanju ZPP). Tožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Meni, da je dokazni postopek pokazal utemeljenost tožbenega zahtevka, saj naj bi najemodajalec – tožena stranka nagnal tožečo stranko, zamenjal ključavnico lokala ter tako zaposedel nepremičnino in onemogočil izvrševanje posesti v celoti. Sodišče je svojo odločitev oprlo samo na pričevanja prič, ki so pričale v korist tožene stranke, medtem ko je priče, ki so pričale v korist tožeče stranke označilo, da naj bi se dogovorile kaj bodo povedale. Sodišče naj bi tudi zmotno ugotovilo dejstva iz dopisa E. in A.. Tožnik še navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, za katere sicer navaja, da jih je dovolilo in izvedlo. Sodišče tudi ni zaslišalo predstavnika R.-K., ki je dobavljal pijačo. Tožnik opozarja, da sodišče prve stopnje še vedno ni odločalo o predlogih tožnika za izrek denarne kazni tožencu. Toženec se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov, saj iz same obrazložitve sklepa ni razvidno, katere stroške je sodišče upoštevalo. Predlaga, da naj višje sodišče ugodi pritožbi in napadeni sklep spremeni in ugodi zahtevku tožnika v celoti oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Tožena stranka, v odgovoru na pritožbo, prereka navedbe tožeče stranke v pritožbi in predlaga, da se pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ugovarja izvršbi začasne odredbe, opr. št. P 167/2006. Pritožba ni utemeljena.

Področje stvarnega prava ureja Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ). V skladu s 1. odstavkom 33. člena SPZ daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tožeča stranka mora v pravdi zaradi motenja posesti torej dokazati, da je imela zatrjevano posest stvari oziroma pravice ter da je za nastalo motenje odgovorna tožena stranka.

Višje sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik tožencu izročil ključe gostinskega lokala in s tem opustil posest gostinskega lokala, saj je prenehal izvrševati dejansko oblast na nepremičnini (30. člen SPZ). S tem ko je tožnik tožencu rekel, da lokal ne gre, da ne dobi natakaric, in nato izročil ključe tožencu, ta pa je to sprejel, nato pa ga še obvestil, da so ostali ključi v lokalu. Pritožbeno sodišče se strinja s smiselnim sklepom sodišča prve stopnje, da je s tem dejanjem prišlo do prenehanja najemne pogodbe po volji strank. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da do odpovedi najemne pogodbe ni prišlo in da toženec ni mogel, zgoraj omenjenega dejanja tožnika, razumeti kot odpovedi, saj je toženec sam izjavil, da »če bi on (toženec) kaj vedel, bi mu dal odpoved«. Ta navedba ne zdrži, saj iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Krškem, dne 21.04.2008 izhaja, da je toženec razumel dejanje kot izjavo o prenehanju najemne pogodbe. Ker tožnik v spornem obdobju ni več imel nepremičnine v posesti ni upravičen do posestnega varstva.

Tožnik v pritožbi še navaja, da odtujitev sporne pravice ali stvari med pravdo ni razlog, da se pravda med pravdnima strankama ne dokonča (190. člen ZPP). Res, da 190. člen določa, da se pravda med strankama dokonča, če katera izmed strank stvar ali pravico, ki je predmet spora, med postopkom odtuji. Vendar ta določba pomeni le, da tožnik kljub odtujitvi ostane še naprej subjekt procesnopravnega razmerja (procesna legitimacija). Ne pomeni pa tega, da je še vedno subjekt zahtevka v materialnopravnem razmerju (podobno v: VSL sklep I Cp 1709/98). Dejstvo, da je toženec med pravdo nepremičnino, ki je predmet posestne pravde, odtujil tretji osebi, je v tej pravdi pravno relevantno dejstvo, zaradi katerega ni mogoče odrediti vrnitve odvzete stvari oz. zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, kar pa je namen posestnega varstva (o tem tudi: T. Frantar: Nekatera vprašanja posestnih razmerij, str. 1073, Podjetje in delo). Odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde pa niso možni (426. člen; ZPP tudi: Frantar: supra). V primeru ugotovitve, da je vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja nemogoča, se ne more samo delno ugoditi tožbenemu zahtevku na način, da bi se ugotovilo le dejstvo, da je prišlo do motenja oz. odvzema posesti, saj stranka posebnega pravnega interesa, ki se zahteva za izdajo ugotovitvene sodbe ni stranka izkazala (podobno v: Sklep II Ips 298/93 in VSL sklep Cpg 876/95). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen.

V odgovor na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če do sporazumnega prenehanja najemne pogodbe ne bi prišlo in bi v skladu z Zakonom o poslovnih prostorih in objektih, najemna pogodba veljala tudi proti novi lastnici, bi bil zahtevek zavrnjen. Glede varstva tretje osebe ni nobenega procesnopravnega razloga, da bi bil pri posestnih sporih obseg varstva širši kot pri petitornih pravdah (glej: Aleš Galič: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, Knjiga II. Str. 233). Za uporabo 190. člena je bistven prenos stvarne legitimacije; če bi do prenosa prišlo že pred pravdo, bi tožnik v pravdi uspel, če bi tožil pridobitelja. Ta pogoj pa v opisanem primeru ni izpolnjen. Tretji namreč ni tisti, ki je posest odvzel in tudi z odvzemom posesti ni imel nič (ni bilo ne zatrjevano še manj dokazano s strani tožnika, da bi bila nova lastnica in posestnica nepremičnine naročnik posla (motenja)). Tožnik ni zatrjeval nedobrovernosti tretje osebe, niti predlagal, da bi tretja oseba (nova lastnica sporne nepremičnine) v pravdo vstopila. Ker tožnik v spornem obdobju ni več imel nepremičnine v posesti in ker je prišlo do prerekanja najemne pogodbe, sodišče pojasnjuje, da tožnik ne more iz naslova posestnega varstva pridobiti več pravic kot bi jih lahko pridobil iz naslova materialnopravnega upravičenja.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov (potrdila D. B., listine A., dobavnice pod A3 in računa pod A4), ki jih je izvedlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na ugotovitev, da je prišlo do prenehanja najemne pogodbe ni treba dokazovati nerelevantnih dejstev in zato v tem primeru ne gre za bistveno kršitev postopka. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dokaz obvestila E. C. o porabi električne energije in da ni pojasnilo od kod bi bila sama elektrika porabljena. Višje sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je poraba elektrike v spornem obdobju dejansko upadla, kar hkrati ob navedbah prič in toženca, da je v tem obdobju prenehal hrup v lokalu, dokazuje, da tožnik v tem obdobju ni več imel lokala v posesti. Glede pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje, v koliko bi zaslišalo predstavnika R. K., dodatno prepričalo o dejstvu, da je bila pijača v spornem obdobju dobavljena tožniku na sporni lokal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je iz spisa razvidno le da je tožnik predlagal ta dokaz po potrebi (l. št. 18). Zakon o pravdnem postopku nalaga dolžnost, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (212.člen ZPP). Drži, da lahko predsednik senata ali zaprošeni sodnik, ki mu je zaupana izvedba kakšnega dokaza, izvede tudi druge dokaze, vendar le če misli, da je to smotrno (218. člen ZPP). Ali bo to sodnik storil ali ne je odvisno od tega katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8.člen ZPP). Pritožbeno sodišče zaključuje, da predlagani dokaz, zaslišanje predstavnika R. K., ni bil dovolj določen in vsebinsko opredeljen. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da izpovedba priče T. Z. ni novota. Gre za izvedeni dokaz, in sodišče glede izpovedbe priče ni vezano na prepoved dokaznih predlogov. Vendar je sodišče omenilo to izpovedbo in zato nepotrebni pripis o „novotah“ ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

V zvezi z zahtevo po izvršbi pravnomočne začasne odredbe opr. št. P 167/2006 višje sodišče ugotavlja, da je tožnik predlagal izvršbo, a je tožena stranka smiselno ugovarjala izvršbi. Ker bo sklep sodišča prve stopnje sedaj postal pravnomočen, in ker je tožena stranka smiselno ugovarjala izvršbi, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ustrezno odločilo o predlagani izvršbi.

Tožnik se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov in trdi, da iz same obrazložitve sklepa ni razvidno, katere stroške je sodišče upoštevalo. Sodbo je ustrezno obrazložilo, odločitev o stroških, vsebina priznanih zneskov pa izhaja iz priloženega stroškovnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno apliciralo materialno pravo, izpodbijani sklep o motenju posesti pa ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Zato je na podlagi 351. člen ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. in 1. odst. 155. člena ZPP. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ti stroški niso bili potrebni.