Jedro

Ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki je med pravdnima strankama sporno, ter določitev njunih deležev na njem, je tožniku potrebna za nadaljnjo delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Med strankama ta postopek že poteka in prav nepravdno sodišče je tožnika napotilo na uveljavljanje predmetnih zahtevkov v pravdi. Poleg tega predstavlja tožba za ugotovitev, da ima tožnik na skupnem premoženju določen delež, zahtevo po ugotovitvi obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja med pravdnima strankama. Zapadlost posameznih denarnih zahtevkov, ki bi lahko temeljili na tej ugotovitvi, zato ne napeljuje k sklepu o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

Tožnikov pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže prek dajatvenih zahtevkov, ki naj bi po zaključkih nižjih sodišč že zapadli.

Skupni prihranki so lahko del skupnega premoženja zakoncev. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka.

Prizadeti zakonec lahko dobi vrednost odtujene stvari tudi v preostalem premoženju, ki se deli. Zato sodna praksa ne izključuje sporov o odsvojenem premoženju ali velikosti deležev na njem.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi in se odločitev nižjih sodišč o zavrženju tožbe glede osebnega avtomobila znamke Espace, denarnih sredstev pri banki ter odločitev o pravdnih stroških razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je (ob razsoji o drugih tožbenih zahtevkih) zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju, in sicer na osebnem avtomobilu znamke Espace ter na denarnih sredstvih na računih na hranilni knjižici v višini 256.926,70 ATS + 4,5% obrestmi ter denarnih sredstvih na tekočem računu v višini 1.218.087,50 in vezanih sredstvih v višini 9.924,57 DEM, 70%.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti tej odločitvi in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi (pravilno: sklepu) pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo. Trdi, da je denar premičnina in zato ne razume, zakaj se na denarju ne bi ugotavljala lastnina. Vprašanje skupnega premoženja zakoncev bi se kot predhodno vprašanje postavilo tudi, če bi postavil dajatveni zahtevek. Tožnik bi bil zato ponovno napoten na ugotovitev obsega skupnega premoženja. Ne strinja se, da je tožba nedopustna, saj procesna predpostavka ugotovitvene tožbe ni samo pravni interes, ki je v konkretnem primeru vsekakor podan. Sodišče bi moralo zahtevek takoj zavreči, ne pa da je vse skupaj zavrglo po opravljenih narokih. Ni mu jasno, na podlagi katerih dokazov o prodaji osebnega vozila s strani toženke sta sodišči zaključili, da vozilo ne spada v skupno premoženje. Razen izjave same toženke, ki je navedeno vozilo nasilno odtujila tožniku, ni podan prav noben dokaz, da se je slednje tudi zgodilo. Tudi tožnik sam je le na podlagi njenih besed izjavil, da naj bi bil avto očitno prodan. Ali je dejansko bil, pa ne ve. Tožnik ima pomisleke glede sestave senata višjega sodišča. A.A. je v škodo predlagatelja v sporu o delitvi skupnega premoženja razsojala kot sodnica v zadevi P 1847/2002 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. To pa meče dvom v nepristranskost in objektivnost sodišča. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve v zvezi s sestavo senata pritožbenega sodišča. Okoliščina, da je ena od sodnic pritožbenega senata v drugi zadevi med istima strankama razsojala kot prvostopenjska sodnica, ne predstavlja kršitve iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP pa revizija ne more uveljavljati, saj tožnik izločitve višje sodnice ni (pravočasno) zahteval (drugi odstavek 72. člena ZPP).

7. Nižji sodišči sta izpodbijano odločitev utemeljili z razlogi, da tožnik ne more zahtevati ugotovitve, da mu pripada delež na avtomobilu, ki ga je toženka že prodala, da se na denarnih sredstvih ne ugotavlja lastnina ter da ugotovitvena zahtevka nista dopustna, ker bi lahko tožnik namesto njih uveljavljal zapadla denarna dajatvena zahtevka. Odločitev o zavrženju dela tožbe sta sodišči tako utemeljili tudi z materialnopravnimi razlogi, vendar pa bi morali tožbena zahtevka ob presoji, da materialnopravno nista utemeljena, zavrniti in ne zavreči. Tudi njuno sklepanje, da tožnik nima pravnega interesa (drugi odstavek 181. člena ZPP) za ugotovitev deleža na avtomobilu in denarnih sredstvih, je zmotno. Ugotovitev obsega skupnega premoženja, ki je med pravdnima strankama sporno, ter določitev njunih deležev na njem, je tožniku potrebna za nadaljnjo delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Med strankama ta postopek že poteka in prav nepravdno sodišče je tožnika napotilo na uveljavljanje predmetnih zahtevkov v pravdi. Poleg tega predstavlja tožba za ugotovitev, da ima tožnik na skupnem premoženju določen delež, zahtevo po ugotovitvi obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja med pravdnima strankama. Zapadlost posameznih denarnih zahtevkov, ki bi lahko temeljili na tej ugotovitvi, zato ne napeljuje k sklepu o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Tožnikov pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže prek dajatvenih zahtevkov, ki naj bi po zaključkih nižjih sodišč že zapadli (prim. A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, 2. knjiga, str. 152, 153). S tem, ko sta sodišči zaradi zmotne ocene o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa zavrgli del tožbe, sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč zaključke prvostopenjskega sodišča, da bi lahko tožnik uveljavljal zgolj dajatvene zahtevke, razumelo kot ugotovitev o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. S tem, ko je zavrnilo tožnikove pritožbene očitke o obstoju pravnega interesa, je tudi samo ponovilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato tožnik, ki obstoj pravnega interesa za zavrženi del tožbe ponovno zatrjuje v reviziji, te revizijske trditve uveljavlja dopustno in utemeljeno. Na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP je revizijsko sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

8. V ponovnem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče presoditi o materialnopravni utemeljenosti zahtevkov za ugotovitev, da pripada tožniku delež na osebnem avtomobilu in denarnih sredstvih v višini 70%. Ob tem revizijsko sodišče opozarja na napačno razlogovanje nižjih sodišč, da se na denarju ne ugotavlja lastnina in da se o njem lahko odloči le na podlagi dajatvenega zahtevka. V tej pravdi ne gre za ugotavljanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, temveč za ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju. Skupni prihranki pa so lahko del skupnega premoženja zakoncev. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 479/2006 z dne 14.11.2007). V zvezi z zahtevkom na ugotovitev deleža na osebnem avtomobilu se revizijsko sodišče pridružuje razlogom pritožbenega sodišča, da tožnik ni prerekal toženkinih trditev o prodaji avtomobila, saj je sam zatrjeval, da je toženka vozilo nasilno odtujila. Sodišči sicer pravilno ugotavljata, da ima razvezani zakonec od drugega zakonca, ki je brez njegovega soglasja odtujil stvar iz skupnega premoženja, pravico zahtevati povrnitev njene vrednosti v denarju (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 589/97 z dne 22.10.1998, II Ips 325/98 z dne 6.5.1999, II Ips 108/2001 z dne 4.10.2001, II Ips 876/2006 z dne 11.12.2008). Vendar to ne pomeni, da je prikrajšanje zakonca mogoče upoštevati samo na ta način. Prizadeti zakonec lahko dobi vrednost odtujene stvari tudi v preostalem premoženju, ki se deli. Zato sodna praksa ne izključuje sporov o odsvojenem premoženju ali velikosti deležev na njem (prim. pravno mnenje Občne seje VSS z dne 22.6.1994). Kadar eden od razvezanih zakoncev po razpadu skupnosti in brez soglasja drugega zakonca odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja, spor o njunem skupnem premoženju oziroma njegovi razdelitvi ne izgubi pravne narave spornega razmerja, ki ima materialnopravno podlago v prvem odstavku 58. in 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prim. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 589/97 z dne 22.10.1998 in II Ips 876/2006 z dne 11.12.2008).

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.