Jedro

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj.

Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk.

Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja v nadaljevanju zapuščinskega postopka.

Izrek

I. Pritožbi K. G. in Z. V. O. se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi I. V. in M. V. se ugodi in sklep z dne 25. 9. 2018 spremeni tako, da se ugovoru ugodi ter plačilni nalog z dne 19. 6. 2018 razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju z dne 15. 6. 2018 je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo:

I. da je zapustnik napravil lastnoročno oporoko dne 4. 4. 2002, s katero je vse premoženje zapustil ženi J., hčerkama K. in Z. pa nujni delež. Zapustnik je napravil tudi oporoko pred pričama dne 2. 10. 2002, s katero je ženi J. zapustil svoj solastniški delež do 2/3 na stanovanjski hiši, na obeh garažah in zemljišču, vse na parc. št 39/1 k.o. 1, z željo, da po delitvi pridobi v izključno lastnino stanovanje v I. nadstropju hiše, v kateri živita, s pripadajočim podstrešjem, garažami in zemljišče na južni in vzhodni strani hiše, solastniški delež do 1/3 na parc. št. 13/1 k.o.1, kar predstavlja 946 m², vse nepremičnine v k.o. 2 leva, katerih lastnik je in solastnik do 1/3 (vse gradbene nepremičnine in kmetijska zemljišča), vse premičnine, ki se nahajajo v stanovanju v I. nadstropju stanovanjske hiše, traktor S. z vsemi priključki in orodjem ter vinsko opremo v kleti ob stanovanjski hiši. Vse ostalo nepremično premoženje, ki se nahaja v k.o. 1, k.o. 3 in k.o. 4 je zapustil hčerkama K. in Z., vsaki do ½, prav tako vse premičnine, ki niso zajete v 4. alineji oporoke. Zapustnik je dne 15. 10. 2002 napravil spremembo oporoke zaradi izravnave vrednosti dednih deležev, in sicer tako, da je hčerkama K. in Z., vsaki do ½ zapustil še vso vinsko opremo, vključno s prešo in zalogo vina, ki se nahaja v zidani kleti v stanovanjski hiši ter traktor z vsemi priključki in frezo.

II. da je zapustnikova vdova J. V. umrla dne 10. 6. 2018, njeni zakoniti dedinji sta hčerki I. V. in M. V..

III. da bi za dedovanje po zakonu prišli v poštev I. V. in M. V., kot zakoniti dedinji po pokojni oporočni dedinji zapustnikovi vdovi V. J., vsaka do 1/6 ter zapustnikovi hčerki G. K. in V. O. Z., vsaka do 1/3. IV. da so v zapuščinsko maso spadale nepremičnine, in sicer solastniški delež do 1/3 na parc. št. 5191/32 in 5196/68, obe k.o. 4, solastniški delež do 5813/10000 na parc. št. 287/2, 287/4 in 287/3, vse k.o. 2 leva, solastniški delež do 2/3 na parc. št. 39/2 in 39/1, obe k.o. 1, solastniški delež do 1/3 na parc. št. 13/1, 40/10 in 13/14, vse k.o. 1, solastniški delež do 1/3 na parc. št. 287/1, 294 in 298, vse k.o. 2 leva, parc. št. 286/2, k.o. 3, parc. št. 1556, 2339, 1559, 2337 in 2338, vse k.o. 1, sredstva na hranilni knjižici št. 4615301, sredstva na deviznem računu iste banke št. 5936/99, sredstva na računu pri banki št. 861595556, kip avtorja N. N. in umetniške slike; tj. dve sliki avtorja J., ena slika avtorja Z. A., ena slika avtorja B., ena slika avtorja F. S., ena slika avtorja R. N. in tri večje grafike, 120 obveznic RS 39 na računu št. 2287365, delež do 2/3 traktorja S. 60, št. šasije FRT2178 tip 10003A, reg. št. in priklopnega vozila T. tip ETK 410, št. šasije 15199, leto izdelave 1985, reg. št., dvobrazdni plug, kultivator z vzmetmi, škropilnik, 7 kosov cistern za vino, mlin za grozdje, pumpe za vino, filter za vino, agregat v T., nahrbtna kosa, mali agregat, varilni aparat, kultivator s togimi noži, kompresor in drugo orodje, vse orodje v deležu do 2/3-tin.

Nato je za dedinje po pokojnem M. V. razglasilo zapustnikovi hčeri K. G. in Z. V. O. kot oporočni dedinji ter l. V. in M. V. kot zakoniti dedinji po pokojni oporočni dedinji J. V..

V nadaljevanju je zapuščinsko sodišče navedlo, da bo zato po pravnomočnosti tega sklepa odredilo:

1.) pri nepremičninah, in sicer pri solastniškem deležu do 5813/10000 na parc. št. 287/2, 287/4 in 287/3, vse k.o. 2 leva, pri solastniškem deležu do 1/3 na parc. št. 287/1, 294 in 298, vse k.o. 2 leva, pri solastniškem deležu do 2/3 na parc. št. 39/1 k.o. 1 in pri solastniškem deležu do 1/3 na parc. št. 13/1 k.o. 1, vknjižbo, pri vseh denarnih sredstvih, obveznicah Republike Slovenije in umetniških slikah, vse podrobno opisano v točki IV tega sklepa pa prenos lastninske pravice na dedinji z imenoma: I. V. in M. V., na vsako do ½;

2.) pri nepremičninah, in sicer pri solastniškem deležu do 1/3 na parc. št. 5191/32 in 5196/68, obe k.o. 4, pri solastniškem deležu do 2/3 na parc. št. 39/2 k.o. 1, pri solastniškem deležu do 1/3 na parc. št. 40/10 in 13/14, vse k.o. 1, pri parc. št. 286/2, k.o. 3, in pri parc. št. 1556, 2339, 1559, 2337 in 2338, vse k.o. 1, vknjižbo, pri traktorju S., št. šasije FRT2178 tip 10003A, reg. št. pri priklopnem vozilu T. tip ETK 410, št. šasije 15199, leto izdelave 1985, reg. št. pri dvobrazdnem plugu, pri kultivatorju z vzmetmi, pri škropilniku, pri 7 kosov cistern za vino, pri mlinu za grozdje, pri pumpah za vino, pri filtru za vino, pri agregatu v T., pri nahrbtni kosi, pri malem agregatu, pri varilnem aparatu, pri kultivatorju s togimi noži, pri kompresorju in drugem orodju, vse v deležu do 2/3, vse podrobno opisano v točki IV pa prenos lastninske pravice na dedinji K. G. in Z. V. O..

2. S sklepom z dne 25. 9. 2018 je zavrnilo ugovor dedinj I. V. in M. V. zoper plačilni nalog z dne 19. 6. 2018, s katerim jima je sodišče odmerilo takso za zapuščinski postopek na prvi stopnji po tarifni številki 9211 tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in sicer vsaki 376.00 EUR.

3. Dedinji K. G. in Z. V. O. se pritožujeta zoper sklep o dedovanju in predlagata njegovo razveljavitev.

V utemeljitev predloga navajata, da je nezakonit in da je zapuščinsko sodišče kršilo 101., 84., 26. in 27. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Sodišče ni odločilo, katero premoženje katera od dedinj deduje in v katerem deležu. Sodišče je le ugotovilo, da je zapustnik napravil tri oporoke in povzelo njihovo vsebino, povzelo obseg zapuščinske mase in nato razglasilo dedinje. Nato je odredilo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Odredbeni del sklepa ni sestavni sklep o dedovanju (214. člen ZD), o čemer se je višje sodišče že opredelilo. Odredba je zgolj odredba, ki se bo izvršila po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti. Iz samega povzetka oporok pa ne izhaja, katero premoženje je oporočitelj zapustil ženi in katero hčeram, predvsem v delu, ki se nanaša na premično premoženje. Sklep je že zato treba razveljaviti. Tudi sicer sodišče ni upoštevalo volje zapustnika iz vseh treh oporok.

V nadaljevanju pritožnici navajata, da je sklep zanju popolno presenečenje. Na zadnjem naroku 15. 3. 2018 je sodišče obravnavo preložilo za nedoločen čas zaradi izvedbe dokaza z izvedenci. Ta bi se izvedel zaradi določitve višine nujnega deleža. Obstajal je dogovor o tem, da se zapuščinsko sodišče ukvarja z nujnim deležem. V ta namen je bil na predlog vseh dedinj opravljen „poravnalni narok“. Kljub tedaj sprejetem sklepu o postavitvi izvedencev in plačilu predujma pa sodišče dokazovanja z izvedenci ni izvedlo, temveč izdalo sklep o dedovanju in odločitev obrazložilo, da je ena od dedinj od dogovora odstopila in je zato odločanje o njenem deležu postalo neaktualno. S tem je sodišče kršilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določil OZ o pogojih za odstop od dogovora ter pravil zapuščinskega postopka, ki se nanašajo na določanje njunega deleža. Dedinji sta glede na potek naroka upravičeno pričakovali, da bo sodišče angažiralo izvedence, da opravijo svojo nalogo in da bosta prejeli mnenja. Zoper sklep o postavitvi izvedencev se tudi nobena od strank ni pritožila. Nenazadnje pa sta dedinji pričakovali vsaj še en narok. Sodišče je kršilo določbe 301. in 302. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pravico strank do izjave, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je sklep o dedovanju izdalo, ne da bi upoštevalo nujni delež pritožnic, ki jima ga je zapustil zapustnik z oporoko in ki sta ga uveljavljali tekom celotnega postopka. Gre za grob poseg v njuno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. in 67. člena Ustave. Odločanje o njunem deležu v primeru oporočnega razpolaganja je primarno v domeni zapuščinskega sodišča. Slednje je kljub temu s sklepom z dne 14. 2. 2006 napotilo dedinje na pravdo zaradi uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža zaradi oporočnih razpolaganj. Tožnici sta bili posledično primorani vložiti tožbo. Prvotno postavljeni zahtevek na zmanjšanje oporočnih razpolaganj do višine nujnega deleža je pravdno sodišče zavrnilo, ker naj bi bil po mnenju višjega sodišča nepravilno postavljen, ker ni vseboval dajatvenega zahtevka za vrnitev premoženja v samo zapuščinsko maso, kot to sicer velja za darila. Posledično sta tožnici v pravdi postavili nov zahtevek, po navodilih višjega sodišča, o katerem pa še ni odločeno. Tega pa nista mogli postaviti vse do tedaj, dokler ni bil znan obseg zapuščinske mase. Dokler ta ni znan, se tudi ne more ugotoviti, ali je nujni delež prikrajšan in za koliko (28. člen ZD). To je bilo v konkretnem primeru šele s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 89/2014 z dne 15. 3. 2017, ki je postala pravnomočna 19. 5. 2017. Novo tožbo sta vložili še v času prekinjenega postopka in sicer 18. 5. 2017, dan pred pravnomočnostjo navedene sodbe, ko pa je rok za pritožbo dedinji Jelki Vižintin že potekel. Procesni roki v času prekinjenega postopka ne tečejo in se šteje, da je bila ta tožba, ki sta jo vložili zaradi prikrajšanja nujnega deleža, vložena v roku 30 dni po pravnomočnosti napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča (sklep D 616/2002 z dne 14. 2. 2006). Ker je sodišče izdalo sklep o dedovanju, ne da bi počakalo na izid nove pravde, ki se vodi pred okrožnim sodiščem pod opr. št. P 120/2017 zaradi uveljavljanja nujnega deleža, je storilo bistveno kršitev določb postopka, predvsem 207. člena ZPP, ki vsebuje določila o prekinitvi teka rokov. To je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa o dedovanju. Če pritožbeno sodišče tega ne bo upoštevalo, pa dedinji vsekakor menita, da imata dedinji pravico, da o nujnem deležu odloča zapuščinsko sodišče pred izdajo sklepa o dedovanju. O prikrajšanju nujnega deleža vsebinsko še ni bilo odločeno. Zahtevek je bil zavrnjen zaradi ugotovljene nesklepčnosti. Naloga sodišča pa je odločati po vsebini in ne po formi (smiselno o tem v sodbi II Ips 172/2016). Sodišče jima ne more odvzeti zakonite pravice do nujnega deleža. Njun zahtevek tudi ni zastaran (II Ips 123/2017), saj sta ga v zapuščinskem postopku pravočasno uveljavljali že na naroku 20. 2. 2003 in nato na naroku 23. 9. 2005 ter posledično zahtevali zmanjšanje oporočnih razpolaganj. In nenazadnje, če ne bi bilo več spora o dejstvih, bi lahko zapuščinsko sodišče samo odločilo o zmanjšanju oporočnih razpolaganj v korist dedinj in posledično po navodilih višjega sodišča o vrnitvi v zapuščino. S pomočjo izvedencev bi moralo le še oceniti vrednost zapuščine. V tej smeri je nenazadnje potekal narok dne 15. 3. 2018. Razlogov za to, da o nujnem deležu zapuščinsko sodišče ni odločalo, iz izpodbijanega sklepa pritožnici ne vidita. Razvidno je le-to, kar je povzeto zgoraj v pritožbi. Zgolj (ne)strinjanje ene od strank pa ni razlog za odločanje o odločilnem dejstvu. Poleg tega je J. V. v vlogi z dne 4. 3. 2003 soglašala, da z oporoko ni v popolnosti krit nujni delež zapustnikovih hčera in je bila pripravljena odstopiti tolikšen delež premoženja, ki bi po vrednosti zadoščal za pokritje nujnega deleža. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nenazadnje pa so se dedinje na naroku dne 15. 3. 2018 dogovorile, da bo o nujnem deležu odločilo zapuščinsko sodišče, same določile izvedence za cenitev premoženja iz zapuščinske mase, katere nepremičnine se cenijo po vrednosti na dan zapustnikove smrti in katere po stanju na dan cenitev. Soglasne so bile, da umetniška dela oceni pristojni iz galerije A.. Dogovorile so se, da stroške izvedencev nosijo po enakih deležih, o prekinitvi pravdnega postopka, ki teče zaradi nujnega deleža. Od tega dogovora J. V. z argumentom, ki ga je podala, ni mogla enostransko odstopiti. Odstop je možen le sodno. Če bi sodišče štelo, da je bila z dogovorom sklenjena sodna poravnava, so za njeno razveljavitev potrebni pogoji in postopek, kot določa zakon. Pritožnici ponovno v zvezi s tem sodišču očitata, da je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Kot še navajata pritožnici, sodišče nadalje ni upoštevalo določil zapustnikove oporoke z dne 4. 4. 2002, s katero jima je zapustnik zapustil nujni delež. Ta oporoka ni v nasprotju z oporoko z dne 2. 10. 2002 in njeno spremembo z dne 15. 10. 2002. Vse tri oporoke predstavljajo del celotnega oporočnega dedovanja. Skladno z določilom 101. člena ZD ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, če se oporoka s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče in v kolikor določila niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Zapustnik z oporoko z dne 2. 10. 2002 in kasnejšo spremembo ni preklical prve oporoke. Določila oporoke je potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu in če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je bolj ugodno za zakonitega dediča (84. člen ZD). Oporoko z dne 4. 4. 2002 sta dedinji neuspešno izpodbijali v pravdi, torej velja in jo je treba upoštevati. V oporoki namenjen nujni delež je volja zapustnika in dedinjam le tega ni treba uveljavljati. Gre za ugotavljanje prave volje zapustnika, izražene v oporoki.

Sodišče je izdalo sklep o dedovanju in upoštevalo zgolj načelo hitrega postopanja pod pritiskom sodedinj. To izhaja tudi iz dejstva, da je J. V. umrla 10. 6. 2018, z vlogo z dne 13. 6. 2018 sta njeni hčerki o tem obvestili sodišče in se priglasili k dedovanju, že 15. 6. 2018 pa je bil izdan sklep o dedovanju. Po J. V. pa sodišče ni opravilo obravnave, temveč kot njeni dedinji v roku 5 dni razglasilo njeni hčerki. Načelo hitrosti ne more imeti prednosti pred načeli pravičnosti, zakonitosti in materialne resnice. Treba je upoštevati, da ko bodo enkrat dedinje vpisane v zemljiško knjigo, lahko premoženje, glede katerega se vodi pravda, odtujijo.

4. Dedinji I. V. in M. V. v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe kot neutemeljene, pri čemer opozarjata na dolžino tega zapuščinskega postopka, ki teče že od leta 2002. Njuna mati sklepa o dedovanju ni dočakala, ker je ravno v tem času umrla, sami pa sta zato kot zakoniti dedinji vstopili v postopek, o čemer se sodišče lahko prepriča z vpogledom v zapuščinski postopek Okrajnega sodišča v Novi Gorici D 317/2018. Pripominjata, da njuna mati ni napravila oporoke. Navajata, da je sodišče na naroku dne 15. 3. 2018 povedalo, da naroka, na katerem bi se razpravljalo o prikrajšanju nujnega deleža ne more opraviti, ker bi šlo v tem primeru za litispendenco. Sodišče se je za izvedbo naroka kot poravnalnega naroka odločilo samo. I. V. in M. V. menita, da je sodišče vezano na pravnomočno sodbo v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 113/2006 z dne 27. 3. 2013 v zvezi s sodbo VSK Cp 722/2013 z dne 15. 4. 2014, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek pritožnic za zmanjšanje oporočnih razpolaganj zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pri tem pa ni pomembno, ali je taka odločitev posledica napačno vložene tožbe ali je bilo odločeno tudi vsebinsko. 213. člen ZD je jasen. Zato je zapuščinsko sodišče ravnalo prav, da je izdalo sklep o dedovanju. Pritožnici pozabljata, da ju je pravdno sodišče že pred izdajo omenjene sodbe pozvalo k odpravi nesklepčnosti zahtevka, da sta tožbo popravili, vendar v zdaj relevantnem delu očitno napačno. Pritožba je bila I. V. in M. V. vročena šele tri mesece po njeni vložitvi, ker naj bi sodišče pomotoma poslalo pritožbo v reševanje pritožbenemu sodišču, namesto da bi jo najprej poslalo v odgovor sodedinjama. Če se izkažejo pritožbeni očitki, da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh obveznih sestavin, za resnične in bo pritožbeno sodišče sklep razveljavilo, predlagata, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku.

5. I. V. in M. V. sta vložili pritožbo zoper sklep z dne 25. 9. 2018, s katerim je zavrnilo njun ugovor zoper plačilni nalog z dne 19. 6. 2018. Vztrajata, da je bila taksa odmerjena napačno in tudi napačno porazdeljena med dedinje. Sodišče navaja, da imajo vse dedinje status oporočnih dedinj (in ne tudi nujnih dedinj) in se sklicuje na odstop vdove od dogovora, da se bo prikrajšanje nujnega deleža ugotavljalo v zapuščinskem postopku. Pripominjata, da status nujnih dedinj ne more biti odvisen od dogovora strank v postopku in so take navedbe nerazumne. O prikrajšanju nujnega deleža je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 113/2006 z dne 27. 3. 2013 v zvezi s sodbo VSK Cp 722/2013 z dne 15. 4. 2014. Na poziv sodišča je pooblaščenka dedinj navedla, da znaša vrednost nepremičnin 140.000,00 EUR, vrednost premičnin (umetniških slik) pa 6.000,00 EUR, skupaj skupna vrednost zapuščine znaša 146. 0000,00 EUR. Izrecno sta prerekali vrednost premoženja, ki sta ga sodedinji navajali v tožbi I P 120/2017. 25. člen ZST-1 ne dopušča arbitrarnega odločanja. Sodišče neresnično navaja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da terjatev do zapuščine ni. Zapustnikova vdova je namreč prijavila terjatev v višini 1.450,00 EUR, ki ga je morala vrniti italijanskemu podjetju S. S.r.l. iz naslova preveč plačane nagrade zapustniku. Očitno je to sodišče ignoriralo. Sklep je nerazumljiv in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Neresnična je tudi navedba v sklepu, da sta zapustnikovi hčerki v tožbi z dne 18. 5. 2017 ocenili vrednost zapustnikovega premoženja na 8.210,00 EUR (v pritožbi pomotoma navedeno 8.310,00 EUR). Ker vse dedinje dedujejo kot oporočne dedinje in iz spisovnih podatkov izhaja, da nujni delež zapustnikovih hčerk ni bil prikrajšan (torej sta dedovali najmanj 1/3 premoženja), bi moralo sodišče naložiti pritožnicama največ plačilo 2/3 odmerjene takse. Pri tem bi moralo izhajati iz zneska 146.000,00 EUR, zmanjšanega za zgoraj navedeni znesek terjatve. Sodišče pa je seštelo dve kategoriji, ki ju ni mogoče seštevati. Pritožnici prerekata navedbo sodišča, da sta podedovali 95 % zapustnikovega premoženja. Tega niti ni mogoče preizkusiti. Sklep je zato arbitraren.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

O utemeljenosti pritožbe zoper sklep o dedovanju:

7. M. V., po katerem teče ta zapuščinski postopek, je umrl dne 14. 11. 2002. V času smrti je bil poročen z J. V. in imel dve hčerki, K. G. in Z. V. O..

8. Ni sporno, da bi v primeru zakonitega dedovanja ob njegovi smrti vse tri nastopile kot zakonite dedinje (pritožbeno sodišče dodaja, da imajo glede na 11. člen ZD zakonec in potomci status zakonitih dedičev prvega dednega reda) in da je J. V. tekom zapuščinskega postopka, dne 10. 6. 2018 umrla. Upoštevaje zadnjo okoliščino ni narobe, da je sodišče prve stopnje kot udeleženki v postopku v času izdaje sklepa o dedovanju upoštevalo hčerki pokojne J. V., to je I. V. in M. V. (sorodstvenega razmerja zapustnikovi hčerki ne problematizirata). Dejstvo, da v času izdaje sklepa o dedovanju zapuščinski postopek po J. V. še ni bil izveden, ni odločilnega pomena, saj po materialnem pravu pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti (glej 132. člen ZD). Tako lahko tudi pravice oporočnega dediča, ki umre tekom zapuščinskega postopka, preidejo na njegove dediče (tako imenovana dedna transmisija, glej 134. člen ZD). Če pa zapuščinsko sodišče o dedni pravici udeleženca v postopku podvomi ali jo problematizira kdo od ostalih dedičev, lahko v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZD zahteva ustrezne dokaze (v tej zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da se I. V. in M. V. v odgovoru na pritožbo že sami sklicujeta na vpogled v zapuščinski spis po J. V.).

9. Nedvomno pa je v tej zadevi dedni naslov za dedovanje (tudi) oporoka.1 Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je zapustnik napravil dve oporoki in spremembo oporoke (datirane, kot je navedeno v pritožbi in kot izhaja iz zgoraj povzetega sklepa o dedovanju) ter da je po uvedbi zapuščinskega postopka prišlo do spora med zgoraj navedeno vdovo in hčerkama. S sklepom z dne 14. 2. 2006 je zapuščinsko sodišče zapustnikovi hčerki napotilo na pravdo (-) zaradi dokazovanja neveljavnosti oporok in spremembe oporok, (-) v zvezi s sporom o obsegu zapuščine zaradi dokazovanja utemeljenosti več njunih izločitvenih zahtevkov in dokazovanja, da v zapuščino sodi več premičnin in upravičenja iz zakupnih pogodb ter (-) zaradi dokazovanja, da je bil zaradi oporočnih razpolaganj prikrajšan nujni delež zapustnikovih hčera. Ti zahtevki so bili po podatkih spisa obravnavani v eni pravdi in ta je pravnomočno končana. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je bil s tem rešen spor o obsegu zapuščine (zapustnikovi hčerki sta dosegli, da je del premoženja njuna (so)last in zato izločen iz zapuščine) in s tem tudi znan obseg zapuščinske mase. Zapustnikovi hčerki nista uspeli izpodbiti veljavnosti oporočnih razpolaganj, saj je bil v tem delu njun zahtevek zavrnjen. Nadalje je ugotovljeno, da je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek zapustnikovih hčera v zvezi s prikrajšanjem njunih nujnih deležev.

10. Nesporno dejstvo je tudi, da sta zapustnikovi hčerki vložili novo tožbo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Da to samo zase ni razlog za prekinitev zapuščinskega postopka, se je pritožbeno sodišče že izreklo, ko je razveljavilo sklep, s katerim je zapuščinsko sodišče zavrnilo predlog zapustnikove vdove za nadaljevanje postopka (sklep I Cp 624/2017 z dne 9. 1. 2018 v zvezi s sklepom D 616/2002 z dne 18. 8. 2017). Pravno zmotno je zdajšnje pritožbeno razlogovanje zapustnikovih hčera, da je bila nova tožba vložena v roku 30 dni od pravnomočnosti prvega sklepa o prekinitvi iz leta 2006 in s tem v roku, ki ga je določil ta sklep. V tej zvezi tudi okoliščina, ali je bila nova tožba vložena pred pravnomočnim zaključkom spora o obsegu zapuščine med strankami, ne igra vloge. Določba o prekinitvi teka rokov iz 207. člena ZPP se že po logiki ne more nanašati na rok, ki ga zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim prekine zapuščinski postopek in dediče napoti na pravdo, določi za vložitev tožbe. Poleg tega ima ZD jasna pravila o postopanju sodišča po napotitvi na pravdo v primeru, da je pravda sprožena in v primeru, ko temu ni tako (glej 210. - 213. člen ZD).

11. Ne glede na zgoraj navedeno zapustnikovi hčerki pravilno opozarjata, da zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju pomanjkljiv (glej 214. člen ZD, ki določa obvezne sestavine sklepa o dedovanju) in neobrazložen, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožba zapustnikovih hčera v tej zvezi utemeljeno izpostavlja, da je odredba zemljiškoknjižnemu sodišču za vknjižbo lastninske pravice in (nedoločena2) odredba glede denarja in premičnin v izreku zgolj odredba in v izreku glede na 214. člen ZD nepotrebna.3 Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti celovit preizkus odločitve ni mogoč in že to je narekovalo njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve zapuščinskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi strankam odvzelo pravico do pritožbe. H kršitvi je po mnenju pritožbenega sodišča prispevalo dejstvo, da je zapuščinsko sodišče spregledalo določbo 101. člena ZD. Več o tem bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Drži tudi, da je zapuščinsko sodišče dedinje vabilo na dan 15. 3. 2018 na zapuščinsko obravnavo in da je nato ta narok (ki ga je v zapisniku opredelilo kot poravnalni) preložilo za nedoločen čas zaradi sklepa, da se izvede cenitev zapuščine (nesporno zaradi poskusa sporazumne ureditve zadeve), nato pa, ne da bi o svoji odločitvi seznanilo dedinje,4 spremenilo tak načrt nadaljnjega teka postopka in izdalo izpodbijani sklep o dedovanju. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja, da gre tudi za odločbo presenečenja, s katero je bila kršena pravica zapustnikovih hčera do izjave v novi procesni situaciji oziroma podajanje dodatnih navedb v zvezi z dolžnostnim ravnanjem zapuščinskega sodišča (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

13. Znaten del pritožbe zapustnikovih hčera izpostavlja naziranje o vlogi zapuščinskega sodišča pri ugotavljanju prikrajšanja nujnega deleža in graja konkretno postopanje sodišča v tej zadevi, ker ni samo ugotavljalo prikrajšanja. Glede na starost obravnavane zadeve in dosedanji tek postopka, kot ga je mogoče izluščiti iz sicer problematičnih razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče v nadaljevanju pojasnjuje materialno pravna izhodišča, ki jih bo moralo zapuščinsko sodišče v ponovljenem postopku v tej zadevi upoštevati.

14. Tudi pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), pri čemer ZD opredeljuje ne le pravila o kvoti nujnega deleža, ki pripada dedičem glede na dedni red (26. člen ZD), pač pa tudi pravila za izračun nujnega deleža. Tako v 28. členu terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej ugotovitve o vsem zapustnikovem premoženju ob njegovi smrti, o njegovih razpolaganjih z oporoko, o njegovih terjatvah, o njegovih dolgovih, o dolgovih zapuščine itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko vrednost zapuščine, torej dodati vrednost (eventuelnih) določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavlja vrednost nujnih dedičev, to pa omogoča ugotovitev razpoložljivega dela zapuščine (26. člen ZD) in šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev, ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o zmanjšanju oporočnih razpolaganj iz 34. do 37. člena ZD.

15. Glede na tako povzeto ureditev zapustnikovi hčerki v pritožbi utemeljeno opozarjata na dejstvo, da je bilo ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča5 in da preden ni znan obseg zapuščine,6 sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža.7 Ni razloga, da se z vprašanjem oporočnega prikrajšanja vsebinsko ne bi ukvarjalo zapuščinsko sodišče, seveda v kolikor med dediči ni spora o dejstvih, od katerih je odvisna velikost (nujnega) dednega deleža (glej 3. točko prvega odstavka 210. člena ZD). Pritožbeno sodišče dodaja, da je predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža tudi, da mora biti jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. To pa v primeru, da je zapustnik napravil več oporok (in če so sami zapisi oporok formalno pravno veljavni), seveda zahteva tudi opredelitev, katera izmed prejšnjih in poznejših oporok oziroma katera oporočna določila iz teh oporok veljajo ter kdo in v kakšnem obsegu je v posledici veljavnih oporočnih razpolaganj oporočni dedič.8 Zapustnikovi hčerki v tej zvezi pravilno izpostavljata 101. člen ZD, ki v prvem odstavku določa, da če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. To določbo mora v prvi vrsti uporabiti že samo zapuščinsko sodišče in z uporabo prava že samo poskušati ugotoviti (in predočiti dedičem), katera oporoka oziroma oporočno določilo iz prejšnje ali /in kasnejše oporoke velja in katero določilo je oporočitelj s poznejšim oporočnim razpolaganjem sam razveljavil. Brez tega ne more (pravilno in v celoti) ugotoviti, kdo in na podlagi katerega naslova je dedič zapustnikovega premoženja. S kasnejšim besedilom lahko oporočitelj na primer razpolaga z drugim ali novo pridobljenim premoženjem, posamezna določila oporoke razveljavi ali pa delitev premoženja podrobneje določi. Če pa je med dediči spor že o tem, ali so oporoke formalno pravno veljavne, je predhodno seveda potrebno rešiti spor o tem.

16. Glede na vse navedeno je jasno, da se tudi v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok (iz spisovnih podatkov izhaja, da sta zapustnikovi hčerki izpodbijali njihovo veljavnost s sklicevanjem na oporočiteljevo nesposobnost za razsojanje) ni moglo celovito pretresati vprašanje prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Zapustnikovi hčerki se v zvezi s tem sklicujeta na dejstvo, da je bil spor o obsegu zapuščine končan šele s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 89/2014 z dne 15. 3. 2017, kar je bilo 19. 5. 2017 (odpravek te sodbe na list. št. 241-256 spisa navedbo potrjuje). To dejstvo je relevantno, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila taka sodba izdana v drugem (ponovljenem) sojenju, o zahtevku, kakršen je bil upoštevaje napotilo zapuščinskega sodišča postavljen v zvezi z zatrjevanim prikrajšanjem nujnega deleža pa je bilo po podatkih spisa pravnomočno razsojeno že prej, prav tako pa tudi o zahtevku v zvezi z veljavnostjo oporok.

17. Zgoraj navedeno pomeni, da bi moralo v konkretni zadevi zapuščinsko sodišče z obravnavanjem vprašanja prikrajšanja nujnega deleža (in zato tudi z ugotavljanjem, ali je v zvezi s tem potrebna napotitev na pravdo), počakati do rešitve sporov, od katerih je bila odvisna tako ugotovitev, ali so zapustnikove oporoke formalno pravno veljavne ali ne, kot ugotovitev obsega zapuščine. Da ni tako ravnalo, je glede na povzeti tek postopka očitno in tega ni mogoče spregledati. Po rešitvi spora o veljavnosti oporok pa bi moralo vse tri zapise, v katerih je zapustnik izrazil svojo oporočno voljo, pretehtati tudi ob uporabi že omenjene določbe prvega odstavka 101. člena ZD in svoje naziranje predstaviti dedinjam. Iz sklepa o dedovanju ne izhaja, da bi tako ravnalo (in tudi sicer se kot že navedeno v 11. točki te obrazložitve, v sklepu o dedovanju sploh ni opredelilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje). Tako ravnanje od zapuščinskega sodišča terja narava tega nepravdnega postopka, ki ga sodišče vodi po uradni dolžnosti in je v njem poudarjeno načelo inkvizitornosti pri pretresanju pravic dedičev (glej prvi odstavek 165. člena ZD).

18. Iz navedenega še izhaja, da kljub rešitvi omenjenega spora o obsegu zapuščine in veljavnosti oporok vse do presoje razmerja med prejšnjimi in kasnejšimi oporokami, zapustnikovi hčerki kot dedinji v zapuščinskem postopku in kot tožnici v pravdnem postopku niti ne moreta postaviti vseh relevantnih trditev o pravno pomembnih dejstvih (obseg zapuščinske mase, oporočna razpolaganja, ki jih je treba upoštevati in ki naj bi povzročila prikrajšanje ipd..) za zahtevek oziroma za tožbo zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Ker je rešitev izpostavljenih vprašanj predpogoj za razpravljanje o prikrajšanju nujnega deleža, je bila tudi napotitev na pravdo dejansko preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen kot nesklepčen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja v nadaljevanju zapuščinskega postopka. Pogojev za ustrezno rešitev tega vprašanja v tej pravdi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo. Z drugačnim naziranjem v odgovoru na pritožbo se pritožbeno sodišče ne strinja. Sama dolžina tega postopka (ki je bil očitno prekinjen od napotitve na pravdo v letu 2006 do njene pravnomočnosti v letu 2017) na navedeno ne more vplivati.

19. V danih okoliščinah samo dejstvo, da so se dedinje na zadnjem naroku v zapuščinskem postopku dne 15. 3. 2018 (z namenom sporazumne rešitve zadeve) dogovorile za cenitev zapuščinske mase in da si je naknadno zapustnikova vdova zato, ker je zahtevala, da se umakne nova tožba, ki sta jo vložili premislila, nima odločilne teže.9 Problematika zmanjšanja oporočnih razpolaganj je bila v tej fazi postopka povezana z dolžnostjo sodišča, da z vidika predstavljene materialno pravne ureditve dedinje seznani s presojo razmerja med prejšnjimi in kasnejšimi oporokami in pomenu tega z vidika sedaj nespornega obsega (aktive) zapuščine, se nato opredeli do vseh relevantnih navedb strank v zvezi z nujnim deležem ter po potrebi zahteva dodatno izjasnitev dedinj.

20. Vse navedeno bo moralo (ob skrbni presoji vseh relevantnih navedb udeleženk) zapuščinsko sodišče upoštevati v ponovljenem postopku, prav tako pa tudi dedinje, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da bi glede na dosedanji tek postopka in njegovo trajanje veljalo ponovno pretehtati možnost sporazumne rešitve spornih vprašanj. Ugotovljene kršitve niso razlog, ki bi narekoval dodelitev zadeve v reševanje drugemu sodniku, zato pritožbeno sodišče takemu predlogu I. V. in M. V. v odgovoru na pritožbo ni sledilo. Zapuščinsko sodišče se bo moralo potruditi, da bodo odločbe v nadaljevanju vsebovale vse potrebne sestavine z jasno, konsistentno argumentacijo, ki bo omogočala preizkus.

O utemeljenosti pritožbe zoper sklep z dne 25. 9. 2018 o ugovoru zoper plačilni nalog:

21. Obveznost plačila sodne takse za zapuščinski postopek na prvi stopnji nastane ob koncu zapuščinske obravnave (9. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1) in se plača od čiste vrednosti zapuščine (drugi odstavek 25. člena ZST-1). Glede na določbo desetega odstavka 3. člena ZST-1 so dediči dolžni takso v zapuščinskem postopku plačati v sorazmerju z dejansko podedovanim premoženjem. Ob taki ureditvi je moralo pritožbeno sodišče že zato, ker je razveljavilo sklep o dedovanju in zadevo vrnilo v nov postopek, poseči tudi v sklep z dne 25. 9. 2018. Ker o taksni obveznosti v tej fazi postopka ni mogoče govoriti, je pritožbi I. V. in M. V. zoper sklep z dne 25.9.2018 ugodilo in ga spremenilo tako, da se ugovoru ugodi in se plačilni nalog z dne 19.6.2018 razveljavi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tudi sicer obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, saj je obrazložitev nerazumljiva in sklepa ni mogoče preizkusiti. Povezave med oceno zapuščine s strani zapustnikovih hčera in hčera vdove z zneskom čiste zapuščine sodišče ni pojasnilo, pa tudi sicer ni preverljivo pojasnjeno, kako je ugotovljen tam navedeni znesek čiste zapuščine. Zapuščinsko sodišče pripominja, da zapustnikovi hčerki utemeljeno problematizirata tudi zapis, da iz spisovnih podatkov izhaja, da terjatev do zapuščine ni, glede na to, da spisovni podatki potrjujejo, da je zapustnikova vdova tekom zapuščinskega postopka v letu 2005 prijavila terjatev v višini 1.450,00 EUR (glej listovna št. 163. spisa). S slednjim se bo moralo zapuščinsko sodišče ukvarjati že v zvezi z izdajo sklepa o dedovanju.

22. Zapuščinsko sodišče bo moralo ob koncu ponovljenega postopka, ko bo znana vrednost čiste zapuščine, ob upoštevanju zgodaj navedenih določb ZST-1 in ustrezne tarifne številke ponovno odmeriti takso za zapuščinski postopek na prvi stopnji in izdati ustrezne plačilne naloge.

1 Glej 7. člen ZD. 2 Pripomba pritožbenega sodišča. 3 Glej še 216. in 218. člen ZD, ki v povezavi z določbami zakona, ki ureja zemljiško knjigo, urejata, da se vpis pravic, ki so jih pridobili dediči, v zemljiško knjigo vpiše po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o dedovanju in ustreznega obvestila zemljiški knjigi, medtem ko se odreja izročitev drugih stvari iz zapuščine v primeru, da so v hrambi pri sodišču. Nadalje pritožbeno sodišče pripominja, da zakon ne zahteva, da se v izrek sklepa povzema celotna vsebina oporok in razlaga, kako je sodišče prišlo do ugotovitev, kdo je končni dedič po zapustniku. To sodi v obrazložitev, v izreku je potrebno ugotoviti le, na podlagi katerega pravnega naslova kateri od dedičev deduje posamezne stvari iz zapuščine. 4 Zapustnikovima hčerkama je po podatkih spisa zgolj vročilo vlogo sodedinj s pozivom, da se o njej v danem roku izjasnita, ker kasnejših navedb ne bo upoštevalo. 5 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo,Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 288; primerjaj tudi: N Gavella: Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1986, stran 148. 6 Tako aktive kot pasive. 7 Glej tudi VS RS sodbo II Ips 388/2010 z dne 5.5.2011, VSL sklep I Cp 841/2018 z dne 23. 5. 2018. 8 Oporočitelj lahko oporoko kot enostranski pravni posel lahko vsak čas prekliče, v celoti ali deloma (99. člen ZD), ta preklic je lahko izrecen ali molčeč. Molče lahko oporočitelj oporoko prekliče tako, da napravi novo oporoko, v kateri razpolaga s svojim premoženjem drugače kot v prvotni oporoki. 9 Pritožbeno sodišče pripominja, da je pravno zmotno stališče zapustnikovih hčera, da je bila s tem, ko so dedinje soglašale s tem, da se izvede cenitev, sklenjena sodna poravnava, ki bi jo morala vdova (oziroma zdaj njeni hčerki) izpodbijati kvečjemu s tožbo. Gre zgolj za procesna dejanja, storjena tekom dogovarjanja o možnosti sporazumen ureditve razmerij.