Jedro

Za izvršitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine, ki se očita obsojencu, povsem nebistveno, ali je storilec ponarejeno listino uporabil kot pravo sam, ali (glede na 20. člen KZ-1 – posredni storilec) po svojem pooblaščenem odvetniku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo obsojenca E. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 5 (pet) mesecev zapora, s preizkusno dobo 3 (treh) let. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je obsojenec na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 92. člena istega zakonika ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec sam, v njej pa uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je obravnavalo in nanje odgovorilo že višje sodišče. Navaja, da je bilo tekom dokaznega postopka nedvoumno ugotovljeno, da listine – Primopredajnega zapisnika materiala za objekt Š. 12, S. K. ni podpisala. V spisu je podatek – dopis oddelka za gospodarsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani, da se ta listina oziroma njena fotokopija nahaja v spisu VII Pg 3936/2010 kot priloga odgovoru na tožbo tožene stranke E., E. S., s.p. Sodišče prve stopnje je po obsojenčevem zagovoru ter zaslišanju prič S. K. in Ž. N. vsa pomembna dejstva, tako v zvezi z znaki kaznivega dejanja kot odgovornostjo storilca, pravilno in popolno ugotovilo. Skladno z načelom proste presoje dokazov pa je nato sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno argumentiralo, tako da ni mogoče zaključiti, da je pri oceni izvedenih dokazov ravnalo arbitrarno. Nestrinjanje z zaključki sodišča ter navajanjem dokazov, ki naj bi jih bilo sodišče dolžno izvesti, vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni dopusten.

5. Obsojenec se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki mu je bil poslan, ni izjavil. B.

6. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obsojenec utemeljuje z navajanji o razliki med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane prvostopenjske sodbe, saj se v sodbenem izreku navaja „... da je dne 21. 10. 2012 v Ljubljani, v gospodarski pravdni zadevi, opr. št. VII Pg 3936/2010 na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v dokaz svojih navedb odgovoru na tožbo priložil „Primopredajni zapisnik materiala za objekt Š. 12“, ki pa je bil ponarejen …“, na strani 5 sodbe pa se predmetni del obrazložitve glasi: „Glede na vse navedeno sodišče tako zaključuje, da ni prav nobenega dvoma, da je obdolženi v gospodarski pravdni zadevi, opr. št. VII Pg 3936/2010 na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v dokaz svojih navedb v odgovoru na tožbo preko odvetnika priložil kopijo „Primopredajnega zapisnika materiala za objekt Š. 12“, za katerega je vedel, da ga K. ni nikoli podpisala …“.

7. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP samo, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Razlika med izrekom in obrazložitvijo je, kot je že zapisalo višje sodišče pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, v sintagmi „preko odvetnika“ in samostalniku „kopijo“, ki se navajata v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ne pa tudi v njenem izreku. Ker je odvetnik strokovni pomočnik pooblastitelja, je za izvršitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine, ki se očita obsojencu, povsem nebistveno, ali je storilec ponarejeno listino uporabil kot pravo sam, ali (glede na 20. člen KZ-1 – posredni storilec) po svojem pooblaščenem odvetniku. Tudi dejstvo, da se v izreku sodbe ne navaja (tako kot v njeni obrazložitvi), da gre za fotokopijo Primopredajnega zapisnika materiala za objekt Š. 12, nima vpliva na zakonitost sodbe iz razlogov, ki jih je navedlo že višje sodišče v izpodbijani sodbi, torej zato, ker iz vsebine prvostopenjske sodbe ter zapisnika o glavni obravnavi na povsem nedvoumen način izhaja, da je predmet obravnavanega kaznivega dejanja kopija predmetnega zapisnika in ne njegov izvirnik. Zato je razlika med izrekom in obrazložitvijo, na katero opozarja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, brez vsakega pomena in ne pušča dvoma, da se je obravnavalo kaj drugega kot kopijo primopredajnega zapisnika.

8. Z navajanji, da je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo glede izpovedbe priče S. K. „odločno pa je zanikala, da bi bil podpis njen, da se ona tako ne podpisuje“ (stran 4 izpodbijane sodbe), čeprav iz prepisa zvočnega posnetka naj ne bi izhajalo, da bi K. izpovedala „da se ona tako ne podpisuje“, uveljavlja obsojenec tako imenovano protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa ter s tem kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče pa (tako kot pred njim že višje sodišče) ugotavlja, da je na strani 5 prepisa zvočnega posnetka (listovna številka 43), 16. vrstica, jasno navedeno, da je S. K. izpovedala, da „… se sama nikoli ne podpisuje tako, kot je na spornem primopredajnem zapisniku“, kar pomeni, da protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa ne obstaja.

9. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je možnost, da bi izvirnik obravnavane listine podpisala S. K., povsem izključena. Zato očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali podpisi, ki jih je na glavni obravnavi pridobilo od S. K., ustrezajo podpisom na sporni listini, s katerim zahteva meri na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Če pa z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali podpisi S. K., ki jih je pridobilo na glavni obravnavi, ustrezajo podpisu na sporni listini, vložnik meri na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj prvostopenjsko sodišče ni odredilo izvedenstva grafološke stroke (ki v postopku na prvi stopnji niti ni bilo predlagano), pa uveljavlja v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Nadalje vložnik navaja, da je opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe tako nejasen, da vzbuja resen dvom, ali je opisano dejanje sploh kaznivo dejanje, kar utemeljuje z navajanji, da je v zadnjem stavku povedi „... ki pa je bil ponarejen, saj ga ni podpisala S. K., kot je navedeno na dnu listine ...“, zaradi uporabe besedne zveze „kot je navedeno“, iz katere ne izhaja dejstvo podpisa S. K., temveč je iz besedila mogoče razumeti le, da je na dnu listine navedeno, da zapisnika ni podpisala S. K. Takšno navajanje, s katerim utemeljuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, je po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeno iz razlogov, ki jih je navedlo že višje sodišče pod točko 6 obrazložitve sodbe. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča namreč iz celotne povedi, ki tvori opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa iz obrazložitve sodbe jasno in nedvoumno izhaja, da je z navedeno besedno zvezo „kot je navedeno“ mišljen podpis S. K. in ne navedba v splošnem pomenu besede, ki ga predlaga obsojenec.

11. Obsojenec zatrjuje kršitev načela neposrednosti (prvi odstavek 355. člena ZKP), ker sodišče ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 3936/2010, v katerem se nahaja listina, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, temveč so bile v dokazni namen uporabljene kopije, priložene kazenski ovadbi, ki pa ne morejo nadomestiti sodnega spisa in listin v njem, ker gre za kaznivo dejanje ponarejanja listin.

12. Razlogom višjega sodišča pod točko 10 obrazložitve, da sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo na tri vsebinsko enake kopije, tiste kopije, ki je bila predložena kot dokaz v gospodarski pravdni zadevi z opr. št. VII Pg 3936/2010, ne pa na samo to predloženo kopijo, ni kršilo načela neposrednosti, je pritrditi. Med kopijami, ki se nahajajo v spisu, ter prvotno kopijo, namreč kot ugotavljata sodišči, ni vsebinskih razlik, ena izmed teh treh kopij pa je neposredna kopija prav tiste kopije, ki je bila predložena v navedeni gospodarski pravdni zadevi. Že iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo v obrazložitvi sodbe citira višje sodišče izhaja, da načelo neposrednosti ni absolutno, ampak relativizirano z vrsto izjem. Ker je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče prebralo vse tri listine – kopije primopredajnega zapisnika, ki se nahajajo v sodnem spisu, ter med temi kopijami ni delalo razlik in jih je obravnavalo kot vsebinsko enake, tudi po oceni Vrhovnega sodišča načelo neposrednosti ni bilo kršeno.

C.

13. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

14. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (taksne tarife št. 7111, 71113, 7152) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.