Jedro

Pojma „usmrtitev“ iz 1. alinee 28. člena ZMZ ni mogoče omejiti na situacije, ko grožnja prihaja izključno od državnih subjektov po nekem bolj ali manj formalnem postopku, ampak tudi, ko nasilna smrt osebi grozi s strani nedržavnih subjektov, povsem mimo formalnih postopkov. Drugačna razlaga bi vodila do nesprejemljive pravne situacije, ko bi prosilec lahko dobil subsidiarno zaščito, če bi mu grozilo nehumano ravnanje, ne pa če bi mu grozila nasilna smrt. Ker je tožnica navajala okoliščine iz 1. in 2. alinee 28. člena ZMZ, je uporaba prava in dokazna ocena tožene stranke, ki se je omejila na okoliščine iz 3. alinee 28. člena, neustrezna.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-67/2011/3 (1231-04) z dne 18. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 33. člena v zvezi s 3. alineo 3. člena ter 2., 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/02011, v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se prošnji prosilcev za priznanje mednarodne zaščite z osebnim imenom A.A., roj. ... 2. 1977 v kraju Simferopol in B.B., roj. ... 3. 2004 v kraju Simferopol, državljanov Ukrajine, zavrneta kot očitno neutemeljeni. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je tožnica dne 14. 2. 2010 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zase in za svojega mladoletnega sina B.B. Pravi, da je tožnica v prošnji na vprašanje, kam je bila namenjena, ko je zapustila Ukrajino, navedla, da je bila namenjena v Slovenijo, ker je želela združitev družine. Ko je bila soočena z dejstvom, da iz policijske depeše Ljubljana - Center št. 38-277/2011 (3E692-124) z dne 11. 2. 2011 izhaja, da je v Slovenijo prišla dne 15. 8. 2010, za mednarodno zaščito pa je zaprosila šele dne 11. 2. 2011, je pojasnila, da se je junija 2010 poročila z C.C. v kraju Simferopol v Ukrajini. Ko si je mož uredil dokumente na Upravni enoti v Piranu, je prišel ponjo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj si ni na upravni enoti uredila začasno oziroma stalno bivanje v Sloveniji, je odgovorila, da iz razloga, ker mož nima zadostnih dohodkov, sama pa ne more delati. Na upravni enoti so ji dejali, da bi morala takrat, ko ji je potekla viza, iti v Ukrajino, da bi si pridobila novo vizo, vendar pa ona v Ukrajino ne more, ker nima denarja. Na vprašanje uradne osebe, ali so jo agentje iz Ukrajine izsiljevali, je odgovorila, da potem, ko je mož šefu lokala z osebnim imenom Boris izplačal 500 EUR, so ji začeli Ukrajinci groziti. Dejali so ji, da naj pozabi na otroka. Ko se je mož vrnil v Slovenijo in je sama znova pričela z delom, so se grožnje nadaljevale. Ko je imela nek nastop v Ukrajini, so jo porinili po stopnicah, tako da si je zlomila roko in brado. Želeli so denar, ker so vanjo investirali. Na posebno vprašanje je odgovorila, da se je v Č. dogajalo, da so punce šle s kom, da bi si izboljšale plačilo, vendar pa jih ni nihče silil. Le šef je hotel imeti del plačila zase. Če so punce odhajale z gosti, se je šef delal, kot da nič ne ve. Prosilka je bila priča dogodku, ko je žena od šefa pretepla neko punco, ki je bila šefu všeč. Prijateljice so prosilki povedale, da v lokal hodijo tudi gosti, ki pretepajo punce. Iz Ukrajine pa se je morala odseliti zaradi varnosti in varnosti otroka. V grožnjah so omenjali tudi otroka.

Tožena stranka je nato ugotovila, da prosilka svojo prošnjo utemeljuje z željo, da bi živela skupaj z svojim možem, ki je slovenski državljan ter dejstvom, da ima v Sloveniji zagotovljeno delo v diskoteki, kot plesalka. Tožena stranka nato ugotavlja, da so izjave tožnice nepomembne, saj jih v ničemer ni mogoče povezati z zakonskimi podlagami za preganjanje ali resno škodo (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ).

Prosilka je po lastnih navedbah prišla v Republiko Slovenijo dne 15. 8. 2010. Iz prosilkinega potnega lista št. ..., z veljavnostjo do dne 22. 11. 2012, je razvidno, da je imela prosilka vizum za združitev družine št. ..., z veljavnostjo od dne 12. 8. 2010 do dne 12. 11. 2010. Iz uradnih evidenc Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je bila prosilka po poteku vizuma nastanjena v Centru za tujce v Postojni, in sicer od dne 5. 1. 2011 do dne 19. 1. 2010, na Upravni enoti v Ljubljani je oddala vlogo za podaljšanje začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Upravna enota v Ljubljani je zahtevala od prosilke dopolnitev vloge ter predložitev dodatnih dokumentov. V policijski depeši PP Ljubljana – Center, št. 38-277/2011 (3E692-124) z dne 11. 2. 2011 je zabeleženo (5. odstavek, 1. stran), da se je prosilka zavedala, da teh zahtevanih dokumentov ne more predložiti ter, da ji iz tega razloga Upravna enota Ljubljana, ne bo podaljšala vizum za združitev družine. Iz tega razloga se je dne 11. 2. 2011 odločila, da zaprosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Za mednarodno zaščito je zaprosila iz razloga, da si na ta način legalizira prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz njenih izjav in dejanj je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve mogoče onkraj razumnega dvoma sklepati, da je za mednarodno zaščito zaprosila tudi z namenom, da bi odložila ali onemogočila odstranitev iz države (6. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). V kolikor namreč v Sloveniji ne bi izrazila namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek njene prisilne odstranitev iz države (ki je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen). Prosilka za mednarodno zaščito ni zaprosila dne 15. 8. 2010, ko je v Republiko Slovenijo prišla na podlagi vizuma za združitev družine. Prav tako za mednarodno zaščito ni zaprosila dne 5. 1. 2011, ko je bila nastanjena v Centru za tujce v Postojni. V vsem tam času si je sicer poskušala legalizirati svoje bivanje v Republiki Sloveniji, a ko je uvidela, da ne bo mogla Upravni enot v Ljubljani predložiti zahtevanih dokumentov, s katerimi bi dopolnila svojo vlogo za podaljšanje začasnega bivanja v Republiki Sloveniji, je izrazila namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz njenih ravnanj in dejanj nedvomno izhaja, da prosilka ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imela možnost (5. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ).

V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilki ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljeni. Prosilka A.A. pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi in ravno tako ne, da bi ji v primeru vrnitve v Ukrajino grozila resna škoda. Upoštevajoč aktualno sodno prakso s področja mednarodne zaščite (npr. sodba I U 2103/2009-7 z dne 6. 1. 2010, sodba I Up 481/2009 z dne 16. 12. 2009) pa je pristojni organ, kljub vsemu zgoraj navedenemu presojal, ali prosilka izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. V izvorni državi prosilke – v Ukrajini, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali.

Poleg tega pa je pristojnemu organu tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno državo iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija v Ukrajini ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. K temu pristojni organ dodaja sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi N.A. proti Veliki Britaniji. Pristojnemu organu ravno tako ni znano, da bi ESČP v kateremkoli primeru že ugotovilo obstoj tako ekstremne situacije splošnega nasilja, da bi vrnitev vsake osebe v Ukrajino pomenila kršitev 3. člena EKČP, in sicer kljub temu, da je na primer presojalo morebitno kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve v Irak ter v primeru vrnitve v Afganistan.

Razvidno je, da je tožnica v Republiko Slovenijo prišla zaradi združevanja družine. Poleg tega pa so dejstva, ki jih je navajala v zvezi z razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, nezadostna, nepomembna oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu. Iz njenih izjav in dejanj pa je prav tako mogoče sklepati, da prosilka zlorablja postopek v smislu, da ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imela možnost in da je prosilka vložila prošnji z namenom, da bi odložila oziroma onemogočila njuno odstranitev iz države, in da bi s tem legalizirala njuno bivanje v Republiki Sloveniji.

Ker je pristojni organ ugotovil, da A.A. ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, jih ne izpolnjuje niti njen mladoletni sin B.B., saj prosilka zanj ni uveljavljala nobenega posebnega pogoja, temveč je njegovo prošnjo v celoti oprla na razloge, ki jih je navedla sama. Odločbo je oprla na 1., 2. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka in zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je odločitev tožene stranke nepravilna, saj ni kršila ne 2., ne 5. in ne 6. alinee 1. odstavka 55. člena ZMZ. Odločba je nezakonita, ker bi tožena stranka njeno prošnjo morala obravnavati v rednem postopku. Glede na 2. odstavek 55. člena ZMZ ni mogoče izvesti pospešenega postopka le iz razloga 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zato si je tožena stranka za obrazložitev protipravno pomagala še z 2. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku zato ni izpolnjen. Tožnica je v postopku zatrjevala obstoj okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Iz njenih navedb izhaja, da je bila že v preteklosti vpletena v situacijo, kjer je bilo njeno življenje ogroženo. Spada namreč v skupino žensk, ki so jih prisilno postavili v položaj, kjer so morale za denar opravljati najrazličnejše usluge. Povedala je tudi, da so jo tekom delovanja za tako agencijo pretepli in vrgli po stopnicah, pri čemer si je zlomila roko, brado in dva zoba. Poleg tega so jo tudi izsiljevali in ji grozili, naj pozabi na svojega otroka. Iz njenih navedb tako očitno izhaja, da bi ji z vrnitvijo v državo izvora nastala resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ in tako njene navedbe niso nepomembne ali zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s tem pa tudi ni izpolnjena 2. alinea 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnica tudi ne zlorablja postopka mednarodne zaščite, saj je njeno trenutno bivanje v Sloveniji veljavno na podlagi vizuma, poleg tega ni v Sloveniji niti iz ekonomskih razlogov, ker jo finančno podpira njena mama v Ukrajini. Da bi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, bi morala podrobno analizirati zadevo. Vendar pa se tožena stranka z oceno vseh okoliščin ni ukvarjala. Tožena stranka njene prošnje ne bi smela razumeti kot oviranje postopka njene vrnitve v državo izvora, ampak bi morala izpeljati reden postopek in preveriti vsa dejstva in okoliščine. Tožena stranka je ne da bi ugotovila, ali za takšno ravnanje obstajajo opravičljivi razlogi, naredila zaključek, da so razlogi, na katere se tožnica sklicuje, neutemeljeni. Tudi očitek tožene stranke, da tožnica za mednarodno zaščito ni zaprosila takoj, ko je legalno stopila v Slovenijo, je neutemeljen, saj iz odločbe Ustavnega sodišča Up 1970/2008 z dne 9. 7. 2008 pod točko 11 izhaja, da niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. Tožnica je v Slovenijo vstopila legalno in ni zaprosila za mednarodno zaščito, ker ni vedela, da je to potrebno. Poleg tega je menila, da bo v Sloveniji varna in da ji ne bo treba nazaj v Ukrajino, kjer so jo preganjali in je bilo njeno življenje ogroženo. Njeno ravnanje je lahko nesmotrno, vendar to še ne pomeni, da njeno življenje v izvorni državi ni ogroženo in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V prvotnem postopku je Upravno sodišče s sodbo v zadevi I U 652/2011-5 z dne 20. 4. 2011 tožbi ugodilo, ker je izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga združevanja družine po 16. členu ZMZ. To pomeni, da bi morala tožena stranka (prvenstveno) tožničino prošnjo presojati na podlagi citiranih zakonskih določb, tožena stranka pa jo je obravnavala (zgolj) na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi določb 2., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in posledično tudi materialno pravo (ZMZ) ni bilo pravilno uporabljeno, je tožbi že zaradi tega ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) in se zaradi tega ni spuščalo v obravnavo ostalih tožbenih ugovorov.

V sklepu z dne 2. 6. 2011, s katerim je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo Upravnega sodišča z dne 20. 4. 2011, je Vrhovno sodišče navedlo naslednje: „Med strankama ni sporno dejansko stanje, ugotovljeno v odločbi tožene stranke, da je prva tožnica z drugim tožnikom, mladoletnim sinom, prišla v Republiko Slovenijo zaradi tega, ker se je v letu 2010 v Simferopolu poročila z državljanom Republike Slovenije, ki sicer živi v Sloveniji. Tudi ni sporna dejanska ugotovitev, da je prva tožnica najprej sprožila postopek združitve družine po ZTuj-1 in da je zase in za drugega tožnika vložila prošnji za priznanje mednarodne zaščite potem, ko je ugotovila, da materialnopravnih pogojev za dovolitev njenega prebivanja v Republiki Sloveniji po ZTuj-1 zakonca ne bosta mogla pravočasno izkazati. Sporno pa je, ali so okoliščine, na katere se opirata prošnji (in zaradi katerih naj bi tožeči stranki v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ) in razlogi, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, dejansko podani, pa tudi ali bi morala tožena stranka prošnji obravnavati v rednem postopku. Stranka niti v postopku izdaje odločbe niti v tožbi ne uveljavlja, da prošnjo za mednarodno zaščito vlaga iz razloga združevanja družine. Dejansko stanje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je torej po presoji Vrhovnega sodišča drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje odločbe tožene stranke. Drugotožnik, rojen leta 2004, je sicer mladoletnik, vendar v Republiko Slovenijo ni prišel brez spremstva, temveč v spremstvu matere in z njo živi ves čas postopka. V 17. členu pa so urejeni primeri, ko za združitev s svojimi družinskimi člani /.../ zaprosi oseba s priznano mednarodno zaščito (v Sloveniji). /.../ tožena stranka ima v pritožbi prav, ko navaja, da materialnopravnih določb o združevanju družine ne bi mogla uporabiti kot podlago mednarodne zaščite niti, če bi tožeča stranka to izrecno uveljavljala. Primere združevanja družin z osebo, ki ni upravičenec do mednarodne zaščite, ureja namreč ZTuj-1 in ne ZMZ. Kadar sodišče sodi na seji, lahko odloči, le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta, razen če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Toda v obravnavanem primeru takšna očitnost ni izhajala iz navedenih podlag, temveč kvečjemu iz zmotne razlage določb 16. oziroma 17. člena ZMZ. S tem, da je sodišče prve stopnje na seji odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je torej navedeni določbi postopka v upravnem sporu uporabilo nepravilno. Ker je zaradi tega o utemeljenosti tožbe odločilo, ne da bi se sploh spustilo v tožbene navedbe, je ravnalo tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1. Ta sodišču nalaga dolžnost preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb.” Tožba je utemeljena.

V ponovnem postopku sodišče ugotavlja, da je tožnica v prošnji za mednarodno zaščito navedla, da »je v Slovenijo prišla zaradi združitve z družino«, kar je tožena stranka tudi pravilno povzela v izpodbijano odločbo, vendar pa to, upoštevajoč preostalo vsebino njene prošnje, ki jo je deloma povzela tudi tožena stranka glede groženj agentov iz Ukrajine njej in njenemu sinu, in vsebino tožbe, ne pomeni, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložila na podlagi posebnega instituta združevanja družin iz 17. člena ZMZ. Zato se sodišče pridružuje ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da sta v predmetni zadevi sporni dve okoliščini: prva je vprašanje, ali so dejansko podane okoliščine, ki jih navaja tožnica, v zvezi z grožnjami tožnici v smislu resne škode iz 28. člena ZMZ v primeru vrnitve v Ukrajino s strani agentov, ki so bili povezani z njeno zaposlitvijo, ter vprašanje, ali bi tožena stranka morala odločati v rednem postopku. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da negativna odločitev v delu, ki se nanaša na status begunca, ni nezakonita in utemeljitvi te odločitve sodišče lahko sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1), kajti tožnica ni v prošnji in v tožbi izkazala in tudi ni utemeljila nobene podlage za preganjanje iz 27. člena ZMZ, vendar pa negativna odločitev v izreku zajema odločitev o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti, zato sodišče ni moglo le deloma ugoditi tožbi tožeče stranke.

Glede odločitve v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, pa je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in je posledično tudi deloma nepravilno, deloma pa nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Sodišče je že v več zadevah opozorilo (na primer: v sodbi v zadevi I U 964/2011 z dne 15. 6. 2011, da pri presoji subsidiarne zaščite splošno sklicevanje na medije in na nepoznavanje primera iz sodne prakse mednarodnega sodišča ne more biti zadosten dokaz za zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito. Sodišče je v omenjeni zadevi ob tem upoštevalo, da pojma „usmrtitev“ iz 1. alinee 28. člena ZMZ ni mogoče omejiti na situacije, ko grožnja prihaja izključno od državnih subjektov po nekem bolj ali manj formalnem postopku, ampak tudi, ko nasilna smrt osebi grozi s strani nedržavnih subjektov, povsem mimo formalnih postopkov. Kajti drugačna razlaga bi vodila do nesprejemljive pravne situacije, ko bi prosilec lahko dobil subsidiarno zaščito, če bi mu grozilo nehumano ravnanje, ne pa če bi mu grozila nasilna smrt (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 964/2011 z dne 15. 6. 2011). Tožnica je v prošnji omenila grožnjo agentov, povezanih z njenim delom iz Ukrajine, da lahko pozabi na sina, povedala pa je tudi, da je bila fizično napadena s strani agentov, opisala je tudi, zakaj so ji agentje iz Ukrajine grozili, kar kaže na morebitne okoliščine v zvezi z nehumanim ravnanjem. Na strani 2. odločbe je tožena stranka njene navedbe tudi povzela, vendar pa jih v konkretno dokazno oceno sploh ni vključila in jih je štela za nepomembne (v smislu 2. točke 55. člena ZMZ), kar pa ne drži. Tožena stranka je v zvezi s tem upoštevala samo splošne okoliščine, da v Ukrajini ni situacije oboroženega spopada (5. odstavek na str. 5 odločbe), pavšalno se je sklicevala na prakso tožene stranke in drugih držav članic EU (6. odstavek na str. 5 odločbe) in na sodbo ESČP v zadevi N.A. proti Veliki Britaniji (7. odstavek na str. 5. odločbe) ter na drugo sodno prakso ESČP (8. odstavek na str. 5. odločbe).

Ker je tožnica navajala okoliščine iz 1. in 2. alinee 28. člena ZMZ, je zato uporaba prava in dokazna ocena tožene stranke, ki se je omejila na okoliščine iz 3. alinee 28. člena (nasilje v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada), česar tožena stranka niti ni zatrjevala, neustrezna. Tožena stranka bi torej morala ob preverjanju verodostojnosti navedb o omenjenih grožnjah s posebnimi vprašanji ugotavljati tudi, ali je tožnica iskala zaščito v izvorni državi in v kolikšni meri bi to zaščito bilo mogoče opredeliti kot učinkovito (2. odstavke 25. člena ZMZ). Tožena stranka ni uporabila 1. oziroma 2. alinee 28. člena ZMZ, pa bi jo morala še posebej, ker je tožeča stranka okoliščine groženj povezala z dejavnostmi, ki vzbujajo močan pomislek o povezanosti s trgovino z ljudmi, kjer je potrebna posebej pozorna in natančna obravnava. Šele ko bo tožena stranka v smeri 1. oziroma 2. alinee 28. člena ZMZ obravnavala prošnjo tožnice, bo razvidno tudi, ali tožnica navaja takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile kršitev temeljnih človekovih pravic iz 17. in 18. člena Ustave, zaradi česar je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča potrebno izvesti redni postopek.

Ker je tožena stranka navajala tudi grožnje v izvorni državi kot razlog, da je podala prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka ni imela podlage, da je odločitev oprla na 6. točko 55. člena ZMZ. Na to določilo se tožena stranka lahko opre, če tožeča stranka vloži prošnjo samo za to, da bi onemogočila odstranitev, ne pa tudi, ko navaja razloge za resno škodo.

Tožena stranka je odločitev oprla tudi na 5. točko 55. člena ZMZ, ko je upoštevala, da je tožnica, potem ko je ugotovila, da ne bo mogla podaljšati vizuma, in da ne bo mogla predložiti dokumentov za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje, zaprosila za mednarodno zaščito. Vendar pa ob dokazni oceni, ki je bila vezana na nepravilno pravno podlago iz 3. alinee 28. člena ZMZ, tožena stranka ni imela zadostne podlage, da bi oprla odločitev na 5. točko 55. člena ZMZ, kajti v razmerah, ko je tožnica poročena s slovenskim državljanom, je povsem razumljivo, da si je poskusila urediti status najprej preko ZTuj-1 na podlagi združevanja družine in ne hkrati tudi s prošnjo za mednarodno zaščito; ko pa je ugotovila, da ta možnost ni realna, je vložila še prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je navedla tudi že omenjene grožnje njej in njenemu sinu s strani agentov v Ukrajini, povezanih z njeno dejavnostjo. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno uporabila 2. in 6. točke 55. člena ZMZ je pri uporabi 5. točke 55. člena ZMZ pomembno tudi, da tožena stranka niti ne more odločbe opreti zgolj na 5. točko 55. člena ZMZ (2. odstavek 55. člena ZMZ).

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 1. in 4. odstavkom 75. člena ZMZ).

Tožnica je že na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/2010) oproščena plačila sodnih taks, zato sodišče o njenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo v izreku sodbe.