Jedro

Z odločitvijo o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine. Zato tega zneska ni mogoče upoštevati pri določitvi odškodnine ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ampak je treba upoštevati dejstvo, da se je tožnica skoraj takoj zaposlila pri drugem delodajalcu za nedoločen čas, ter plačo pri drugem delodajalcu, delovno dobo, dopolnjeno pri toženi stranki, starost in izobrazbo tožnice.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v 6. točki izreka, v povezavi z 2., 3., 4. in 5. točko izreka tako, da se: - v 2. točki izreka ugotovi, da je delovno razmerje tožnice trajalo do 30. 4. 2008, z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006 do 31. 3. 2008, višji zahtevek (za priznanje pravic po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006 za čas od 1. 4. 2008 do 30. 4. 2008) pa se zavrne; - v 3. točki izreka tako, da tožena stranka dolžna vpisati tožeči stranki v delovno knjižico delovno dobo za čas od 4. 3. 2008 do 30. 4. 2008; - v 2. alinei 4. točke izreka znesek 2.453,84 EUR zmanjša na znesek 987,84 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila, višji zahtevek pa se zavrne; tožena stranka pa je dolžna na neto zneske iz 1. in 2. alinee 4. točke izreka obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke; - v 5. točki izreka znesek 9.000,00 EUR zniža na znesek 5.000,00 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007 iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (1. točka izreka). Odločilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka dne 3. 3. 2008, temveč je trajalo do 30. 4. 2008 z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006, kot da ji delovno razmerje ni prenehalo (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku osem dni tožečo stranko za čas od 4. 3. 2008 do vključno 30. 4. 2008 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja (3. točka izreka). Tožena stranka je nadalje v roku osem dni dolžna tožeči stranki za čas od 4. 3. 2008 do 30. 4. 2008 plačati razlike v plači oziroma nadomestilo plačo v neto zneskih kot sledi:

2.453,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 do plačila in

2.453,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008 dalje do plačila (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi razsodilo tudi, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni tožeči stranki namesto reintegracije plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR ter na ta navedeni znesek obračunati in plačati pripadajoče davke ter prispevke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več in drugače, je zavrnilo (6. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (7. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, torej zoper 4., 5., 6. in 7. točko izreka sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke, v osmih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pod izvršbo, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške v osmih dneh od izdaje sodbe, pod izvršbo. V pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici prisodilo razlike v plači le za obdobje do 30. 4. 2008, ne pa tudi za nadaljnje obdobje do odločitve sodišča prve stopnje. Prav tako v tem delu ni ugodilo zahtevku v okviru točke, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke. Neutemeljeno tudi ni ugodilo zahtevku za vpis delovno dobe v delovno knjižico in tožnici prisodilo le plačo v višini treh mesečnih neto plač, ne pa v višini 18-ih plač. Zmotno je tudi odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. V nadaljevanju obrazlaga, da določba 2. odstavka 91. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) določa le, da po 31. 12. 2008 delodajalci niso več dolžni vpisovati delovne dobe v delovno knjižico. Glede na to, da je tožnici skladno z izpodbijano sodbo delovno razmerje prenehalo 30. 4. 2008, torej v trenutku, ko je za delodajalca še veljala obveznost vpisovanja delovne dobe v delovno knjižico, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico, saj je delovna knjižica izdana do 1. 1. 2009 z vsemi vpisi v njej in ima naravo javne listine. Nadalje navaja, da je zahtevek za plačilo razlik v plači po datumu 30. 4. 2008 po svoji naravi odškodninski zahtevek, saj se z njim tožeči stranki nadomešča škoda, ki je nastala iz naslova razlik v plači zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja. Zakonodajalec je s 118. členom ZDR to pravico kot tudi pravico do vzpostavitve delovnega razmerja za nazaj za primere, ko ne pride do reintegracije, omejil na čas do odločitve sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru je bil zahtevek glede razlik v plači postavljen za takšno obdobje, torej skladno s 118. členom ZDR za čas do odločitve prvostopnega sodišča, pri čemer je povsem nepomembno, da je bila tožnica od 1. 5. 2008 dalje zaposlena in je prejemala plačo. Za to obdobje je bil zahtevek prilagojen višini plače, ki jo je prejemala, pri čemer pa je ne glede na to sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje delovnega razmerja le do 30. 4. 2008, prikrajšanje tožnice iz naslova razlik v plači pa še traja, pri čemer gre za materialnopravni zahtevek skladno s 118. členom ZDR, ki je utemeljen le za čas do odločitve sodišča prve stopnje. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o zadevah opr. št. VIII Ips 191/2001 z dne 25. 4. 2002, na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 163/2004 in opr. št. Pdp 156/2006, v katerih je zavzeto stališče, da ima delavec, ki iz razlogov na strani delodajalca ni drugače razporejen in nima določene drugačne plače, pravico do plače po zadnji veljavni pogodbi. Sodišče prve stopnje je brez obrazložitve zavrnilo zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov. Neutemeljeno je tudi zavrnjen višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine namesto reintegracije. Presežek je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnica prejela odpravnino v višini 17.589,00 EUR neto, za katero je navedlo, da je to okoliščino upoštevalo pri odmeri odpravnine, torej za toliko znižalo odškodnino, ki bi jo sicer prisodilo. Vendar pa takšno ravnanje ni imelo nobene podlage in je s tem ravnalo v škodo tožnice. Tožena stranka bo imela namreč skladno z ustaljeno sodno prakso v primeru pravnomočne ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico od tožnice zahtevati vrnitev plačane odpravnine na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je povsem nepomembno, ali je sodišče to odpravnino že upoštevalo pri odmeri po 118. členu ZDR v tem sporu, saj postane pravnomočen le izrek sodbe, ne pa njena obrazložitev. Zato je sodišče zmotno uporabilo 118. člen ZDR, v zvezi s pravili Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi, torej s členi od 190 do 198 OZ. Ne glede na navedeno meni, da je prisojena odškodnina tudi prenizka, saj je bil pri toženi stranki zaposlena skoraj 10 let, pretežni čas kot vodilna delavka, več let kot njena direktorica, z odpovedjo pa je bila pahnjena na rok preživetja in tudi nezavidljiv psihični položaj, saj ni več v letih, v katerih so osebe najlažje zaposljive. Le lastni iznajdljivosti ter angažiranju ter poznanstvom se lahko tožnica zahvali, da je uspela najti novo zaposlitev, sodišče pa bi moralo pri določanju odškodnine tudi upoštevati, da je takšna odločitev zelo ugodna za toženo stranko, ki ji tako ne bo treba več tožnice sprejeti nazaj na delo. Glede odločitve o stroških navaja, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je tožnica v pravdi le delno uspela in da skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Gre za napačno in neutemeljeno odločitev, saj je tožnica uspela s pretežnim delom zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta stranki dne 10. 2. 2006 sklenili pogodbo za mesto direktorja. S sklenitvijo te pogodbe pa je prenehala pogodba z dne 29. 1. 2002, saj se stranki nista dogovorili, da naj bi tožeča stranka zadržala kakršnekoli pravice iz pogodbe z dne 29. 1. 2002. V času veljavnosti pogodbe za mesto direktorja sta stranki sklenili še pogodbo za mesto namestnika, ki ni datirana. Tokrat sta določili, da tožeča stranka zadrži vse pravice pridobljene s pogodbo za mesto direktorja. Ko je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sta torej veljali dve pogodbi, ena za delovno mesto direktorja, drugo za delovno mesto namestnika direktorja, medtem ko pogodba z dne 29. 1. 2002 od 10. 2.2006 ni veljala več. Ukinitev delovnega mesta namestnika direktorja, pri čemer je bilo eno delovno mesto direktorja že zasedeno, torej predstavlja upravičen in utemeljen razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožene stranke. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ukinitev delovnega mesta namestnik direktorja na veljavnost pogodb o zaposlitvi ne vpliva, kar pomeni, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je bila po podpisu pogodbe za mesto direktorja tožnica zaposlena le še za določen čas in sicer do 31. 12. 2007, kot je določeno v 2. členu pogodbe za mesto direktorja. Če bi stranki želeli, da bi bili tožeča stranka zaposlena za nedoločen čas, bi se morali o tem znova posebej dogovoriti. Glede na navedeno je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo oziroma je popolnoma napačno razumelo pomen sklenitve pogodbe za mesto direktorja, ki je bila sklenjena za določen čas, za veljavnost pogodbe z dne 29. 1. 2002. Glede vprašanja razlike v plači nadalje navaja, da bi tožeča stranka lahko bila v mesecu marcu in aprilu 2008 zaposlena pri toženi stranki kvečjemu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2002, ki je bila sklenjeno za delovno mesto direktorice službe za računovodstvo in finance, po tej pogodbi pa je bila upravičena do plače v neto višini 1.534,00 EUR. Pogodbi sta določali višjo plačo, a pogodbi v mesecu marcu in aprilu v nobenem primeru nista več zavezovali tožene stranke, saj sta bila sklenjeni za določen čas do 31. 12. 2007. Glede odločitve meni, da je odškodnina v znesku 9.000,00 EUR materialnopravno zmotna, saj je terjatev iz naslova odškodnine že ugasnila, poleg tega pa so razlogi o tem odločilnem dejstvu med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tudi pri odločanju o zahtevku za odškodnino je sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da je bila tožeča stranka upravičena do plače v višini 3.000,00 EUR neto, četudi bi moralo upoštevati, da je bila po 31. 12. 2007 upravičena do plače v višini 1.534,00 EUR neto, saj gre za enega od ključnih elementov za določitev odškodnine. Nadalje še navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnica na mesto reintegracije zahtevalo odškodnino, tožena stranka pa je temu nasprotovala, zato je sodba tudi v tem delu neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter v odgovoru na pritožbo prerekali navedbe v pritožbah, predlagali njeni zavrnitvi ter potrditev sodb sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, kot pa je bilo obrazloženo že zgoraj, je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, zato je mogoče pritožbene očitke v tej smeri razumeti kot nestrinjanje pritožnikov za dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi dopustilo modificiran tožbeni zahtevek, saj je toženi stranki na naroku dne 2. 6. 2010 dopustilo 15-dnevni rok za odgovor na modifikacijo tožbenega zahtevka, zato je jasno, da je sodišče tak zahtevek implicitno dovolilo, oziroma ga vsebinsko obravnavalo, čeprav res ni o tem sprejelo izrecnega sklepa, dovolitev spremembe tožbe pa je bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP).

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Zmotno je pravno razlogovanje tožene stranke, da je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o delu na delovnem mestu direktorja z dne 10. 2. 2006 (priloga A15), oziroma pogodbe o delu z namestnico direktorja (ki se uporablja od 1. 12. 2006, priloga A5) le za določen čas in da bi ji delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo 31. 12. 2007, torej s potekom pogodbe z dne 10. 2. 2006. Obe citirani pogodbi, tako tista za delovno mesto direktorja, kot tudi za delovno mesto namestnice direktorja, v 1. členu jasno navajata, da je tožena stranka v delovnem razmerju za nedoločen čas. Ker je torej bila pogodba za delovno mesto direktorja sklenjena pred pogodbo za namestnico direktorja, saj med strankama ni sporno, da je imenovanje za namestnico direktorico sledilo prejšnjemu imenovanju za direktorico, tožena stranka protispisno navaja, da je bila od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto namestnice direktorja tožnica v delovnem razmerju le še za določen čas. Tudi v pogodbi za delovno mesto namestnice direktorja sta stranki v 1. točki navedli, da je tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato tudi v tem delu ne more biti nobenega dvoma, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas tudi na podlagi pogodbe za delovno mesto direktorja, pri čemer pa je zaradi funkcije, ki jo je opravljala, in sicer direktorja in kasneje namestnice direktorja, na podlagi pogodbe za opravljanje funkcije namestnice direktorja prejemala plačo, kot jo je določala ta pogodba in sicer za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 12. 2007. Ker bi ji ta funkcija prenehala z iztekom pogodbe, je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 129/2009 z dne 31. 10. 2010 pojasnilo, da ukinitev delovnega mesta namestnice direktorja ni vplivalo na prenehanje delovnega razmerja za nedoločen čas, oziroma da ni zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj bi s potekom časa ta pogodba prenehala veljati. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu podalo napotek sodišču prve stopnje, da v novem sojenju ugotovi, kakšen bi bil delovnopravni položaj tožnice po prenehanju pogodbe za delovno mesto namestnice direktorja. V novem sojenju je posledično sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007 nezakonita, saj ni obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 81. člena ZDR.

Za pritožbeno odločitev glede delovnopravnega statusa tožene stranke po 1. 1. 2008 je bistveno, da je pogodba za delovno mesto namestnice direktorja prenehala 31. 12. 2007, ter je določala, da tožnici takšna plača pripada (3.000,00 EUR) le še za čas treh mesecev, torej največ za januar, februar in marec 2008. Zato je utemeljena pritožba tožene stranke v delu 2. točke izreka, ki določa, da je delovno razmerje trajalo do 30. 4. 2008 z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006, kot da ji delovno razmerje ni prenehalo. V tem delu je torej delovno razmerje po tej pogodbi veljalo le še do 31. 3. 2008, za obdobje od 1. 4. 2008 do 30. 4. 2008 pa le na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2002, torej zadnje veljavne pogodbe med strankama, glede na to, da sta obe pogodbi za delovno mesto direktorja oziroma namestnika direktorja iztekli s potekom časa, tožnica pa je bila nesporno še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas. Zato je za mesec april 2004 tožnica upravičena do neto plače 1.534,00 EUR, kot je bilo to nesporno določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 1. 2002 (priloga A13).

Posledično temu je pritožbeno sodišče tudi ugodilo pritožbi tožene stranke ter 2. točko izreka in 2. alineo 4. točke izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnica upravičena do vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006 do 31. 3. 2008, višji zahtevek pa zavrnilo, saj je od 1. 4. do 30. 4. 2008 tožnica upravičena do plače po pogodbi z dne 29. 1. 2002. Znesek plače za april 2008 v 2. alineji 4. točke izreka je ustrezno znižalo. V zvezi s 4. točko izreka je tudi ugodilo pritožbi tožnice, da je od obeh navedenih zneskov tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni prisodilo, čeprav Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, 24/08-ZDDKIS, 125/08; v nadaljevanju: ZDavP-2) v 2. odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz drugega in tretjega odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V enakem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu (zavarovancu) podatke iz obračuna davčnih odtegljajev o dohodku, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost ter druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov urejata Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96 – 81/2000; ZPSV) in Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006, s spremembami; ZDoh-2). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, po 6. odstavku 352. člena ZDavP-2, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Ker je plača predmet obdavčitve v skladu z določbo 1. alineje 1. odstavka 37. člena ZDoh-2, zavezanci pa skladno s 1. odstavkom 3. člena ZPSV plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni z zakoni drugače določeno, je tožena stranka dolžna od obeh prisojenih mesečnih zneskov plač v 1. in 2. alineji 4. točke izreka obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke. Vrhovno sodišče je izraz „plača“ vedno razlagalo tako, da le-ta v primeru, ko ni izrecno določeno, da gre za neto plačo, pomeni bruto znesek (zadeve opr. št. VIII Ips142/95, opr. št. VIII Ips 236/98, opr. št. VIII Ips 270/98). Obratno v obravnavani zadevi pomeni, da neto znesek plače predvideva obračun oziroma „obrutenje“ ter plačilo davkov in prispevkov. V tem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno zgoraj (5. alineja 358. člena ZPP).

Utemeljena je pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki toženi stranki ni naložilo vpisa delovne dobe v delovno knjižico za čas od 4. 3. 2008 do 30. 4. 2008. V skladu z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 103/2007; ZDR-A) so s 1. 1. 2009 prenehale veljati določbe 224., 225. in 226. člena ZDR, ki se nanašajo na delovno knjižico. Po 1. 1. 2009 upravne enote ne izdajajo več delovnih knjižic in ni več podlage za vpisovanje podatkov v delovno knjižico, vendar to velja le za čas po 1. 1. 2009. Zato še vedno obstaja obveznost tožene stranke vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ki jo je tožnik dopolnil pred uveljavitvijo ZDR-A. Glede odločitve o plačilu razlik v plači in odškodnine po 118. členu ZDR pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožnica v delovnem razmerju do 30. 4. 2008, zato za nadaljnje obdobje ni upravičena do razlike v plači, oziroma te razlike ni mogoče uveljavljati brez uveljavljanja delovnega razmerja pri toženi stranki, kar pa je tožnica z modifikacijo tožbenega zahtevka umaknila, oziroma je obstoj delovnega razmerja uveljavljala do 30. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, neutemeljeno pa je pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da gre v tem delu za odškodninski zahtevek. Glede višine odškodnine po 118. členu ZDR je sodišče prve stopnje povsem zmotno razlogovalo, ko je upoštevalo že izplačano odpravnino tožnici po 109. členu ZDR, kot trajno presežni delavki oziroma delavki, kateri je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Bistveno je, da je z odločitvijo sodišča o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine. Zato tega zneska ni mogoče upoštevati pri določitvi odškodnine po 118. členu ZDR. Glede na ugotovitev, da se je tožnica zaposlila 1. 5. 2008, da ima delovno razmerje za nedoločen čas, ter glede na delovno dobo, ki jo je opravila pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje previsoko določilo znesek odškodnine v znesku 9.000,00 EUR, saj je takšna odločitev previsoka oziroma ne ustreza standardom iz 118. člena ZDR. Z upoštevanjem vseh elementov za določitev odškodnine po 118. členu ZDR, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo (skoraj takojšnja zaposlitev tožnice pri drugem delodajalcu, zaposlitev za nedoločen čas, plača pri drugem delodajalcu, delovna doba, dopolnjena pri toženi stranki, starost tožnice, njena izobrazba), je ob pravilni uporabi materialnega prava tožnica upravičena do odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo ter odškodnino znižalo na 5.000,00 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo.

Delni uspeh obeh strank ni bistveno vplival na končni uspeh v pravdi (154. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo delni uspeh s pritožbo (2. odstavek 165. člen ZPP) ter dejstvo, da odgovora na pritožbo nista pripomogla k boljši razjasnitvi stvari in torej nista bila nujna za postopek (155. člen ZPP).