Jedro

Glede na nesporno dejstvo, da tožnikoma izpodbijana sklepa toženke z dne 28. 9. 2021 nista bila vročena pred vložitvijo njune skupne tožbe z dne 29. 9. 2023, je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo izpodbijanih sklepov toženke (zaradi odločitve o začasni odredbi) ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje niti ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe iz 2. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V konkretnem primeru prav tako ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana Nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. Zato predvsem glede na v tožbi postavljen tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov, na katerega je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano sodišče sodi, da si tožnika v obravnavani zadevi ne moreta (več) izboljšati svojega pravnega položaja (niti) z odpravo izpodbijanih sklepov toženke, saj se v pravni položaj tožnikov z izpodbijanima sklepoma ne posega (več) odkar jima je nesporno že 26. 1. 2022 potekel mandat. S tem pa ni (več) izkazan njun pravni interes za tožbo, kar je sicer eden izmed taksativno predpisanih formalnih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za njeno vsebinsko obravnavo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada, sedaj toženka) je 28. 9. 2021 z izpodbijanima sklepoma predčasno razrešila članstva v Nadzornem svetu Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju: Nadzorni svet) oba tožnika ter za preostanek njunega mandata imenovala A. A. in B. B. kot predstavnika ustanovitelja. V uvodu izpodbijanih sklepov so navedena določila 6. člena in 6. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije ter 26. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije, vendar obrazložitve in pravnega pouka izpodbijana sklepa ne vsebujeta.

2. Tožnika s skupno tožbo izpodbijata uvodoma navedena sklepa kot nezakonita, ker po njunem mnenju toženka za izdajo izpodbijanih sklepov nima nikakršne pravne podlage, temveč celo nasprotno Ustava in Zakon o Radioteleviziji Slovenije (v nadaljevanju: ZRTVS-1) izrecno prepovedujeta toženki naknadno poseganje v sestavo Nadzornega sveta. Uvodoma v tožbi, ki sta jo označila z opravilno št. I U 704/2020 ter datumom 29. 09. 2020 (pravilno: 2021), pojasnjujeta, da je pod navedeno št. I U 704/2020 pred naslovnim sodiščem že v teku upravni spor zoper toženko zaradi njune nezakonite predčasne razrešitve z mesta članov Nadzornega sveta, saj sta bila imenovana za mandatno obdobje, ki poteče 26. 1. 2022. Pač pa je bila v navedenem upravnem sporu št. I U 704/2020 že izdana začasna odredba z dne 29. 9. 2021 (pravilno: 20201) o začasnem zadržanju pravnega učinkovanja sklepa Vlade št. 01415-17/2020 z dne 16. 4. 2020 o razrešitvi tožnikov z mesta članov Nadzornega sveta in imenovanju novih nadzornikov, o čigar zakonitosti naslovno sodišče še ni pravnomočno odločilo. Navkljub navedenemu je Vlada na svoji dopisni seji dne 28. 9. 2021 ponovno razrešila oba tožnika, namesto njiju pa v Nadzorni svet za preostanek mandata imenovala A. A. in B. B. s sedaj izpodbijanima sklepoma. Zato tožnika očitata toženki samovoljnost ter nespoštovanje odločitev najvišjega sodišča v državi. Toženka je svojo tokratno odločitev o njuni predčasni razrešitvi skušala utemeljiti z njunimi domnevnimi kršitvami Poslovnika Nadzornega sveta pri sklicu seje Nadzornega sveta v mesecu avgustu 2021, kar ni dopustna podlaga in ne razlog za sporno razrešitev. Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 117/2020 z dne 10. 9. 2020 in I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020 ter na stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 2004, tožnika ponudita svojo razlago določil Poslovnika Nadzornega sveta, zlasti 1., 2., 4. in 5. odstavka 19. člena in 21. člena navedenega Poslovnika. Tožbi sta priložila tudi listine (tožbene priloge A1 – A4) in v dokazne namene predlagala tudi njuno zaslišanje. Sodišču sta v tožbenem zahtevku predlagala, da oba izpodbijana sklepa odpravi ter izda začasno odredbo za začasno zadržanje pravnih učinkov izpodbijanih sklepov do izdaje pravnomočne odločbe. Zahtevala sta tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Sodišče je v zadevi že odločalo. Tako je bilo s sodbo in sklepom št. I U 1446/2021 z dne 1. 10. 2021 na podlagi 1. odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodeno tako, da je sodišče izpodbijana sklepa toženke odpravilo ter ji naložilo plačilo stroškov postopka obeh tožnikov, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavrglo ob dejstvu, da je odločitev sodišča o tožbi pravnomočna, saj pritožba zoper sodbo in sklep ni dovoljena (1. odstavek 73. člena ZUS-1). Ker sta tožnika predmetno tožbo pri sodišču vložila dne 29.9.2021, vendar sta jo označila z datumom 29. 9. 2020 ter z opravilno številko (druge) zadeve št. I U 704/2020, jo je sodišče sprva tudi popisalo v sodnem spisu zadeve št. I U 704/2020, ki teče v upravnem spor istih tožnikov, zoper isto toženo stranko, zaradi predčasne razrešitve članstva v Nadzornem svetu ter imenovanja drugih članov do iztega mandata, zoper sklep Vlade št. 01415-17/2020 z dne 16. 4. 2020, o čigar zakonitosti še ni (bilo) odločeno. Pač pa je bila izdana začasna odredba za začasno zadržanje pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa, zato je sodišče predmetno tožbo izločilo iz spisa zadeve št. I U 704/2020 skladno z drugim odstavkom 161. člena Sodnega reda in jo posebej vpisalo v sodni vpisnik tožb (pod št. I U 1446/2021). Obenem je ugotovilo, da tožba kumulativno izpolnjuje taksativno predpisane procesne predpostavke po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 za dopustnost upravnega spora, saj je bila dne 29. 9. 2021 priporočeno po pošti in po e-pošti vložena zoper izpodbijana sklepa po njuni javni objavi dne 28. 9. 2021, torej v okviru zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1 v zadevi ponovne predčasne razrešitve obeh tožnikov z mesta članov Nadzornega sveta ter imenovanja drugih članov za preostanek njunega mandata. Ker gre tako za dokončna upravna akta, ki se ju lahko izpodbija v upravnem sporu2 ter sta tožnika tudi legitimirana za vložitev tožbe, za kar je prav tako izkazan njun pravni interes, saj gre za njuno ponovno predčasno razrešitev članstva v Nadzornem svetu pred iztekom mandata (26. 1. 2022), kar posega v njun pravni položaj, so bile po ugotovitvi sodišča tako za dopustnost upravnega spora kumulativno izpolnjene vse taksativno predpisane procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po katerem je preizkus izpodbijanega akta komplementaren preizkusu tožbe po prvem odstavku 37. člena ZUS-1, na podlagi katerega sme sodišče, kadar ima upravni akt take pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, tak akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Tudi v konkretnem primeru sta oba izpodbijana sklepa popolnoma brez kakršnekoli obrazložitve, torej _brez navedb dejanskega stanja_, čeprav bi bile le-te nujne za presojo njune zakonitosti, zato gre po ugotovitvi sodišča za očitno absolutno bistveno pomanjkljivost obeh izpodbijanih upravnih aktov, ki je že brez podrobnejše analize spoznavna na prvi pogled, saj izpodbijana sklepa nimata vsebine, ki bi sploh lahko bila predmet presoje njune zakonitosti in s tem predmet upravnega spora. Ker je v določbi prvega odstavka 37. člena ZUS-1 zakonodajalec odstopil od temeljnega načela kontradiktornosti, je smelo sodišče o tožbi odločiti že na tej podlagi, ne da bi bila strankam dana možnost, da se izrečejo o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah, saj prvi odstavek 37. člena ZUS-1 odstop od kontradiktornosti dopušča, kar se tudi sklada s povedanim o tem, da se to zakonsko določbo lahko uporabi le v primeru bistvenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki njegovo presojo že vnaprej onemogočajo, saj take bistvene pomanjkljivosti toženka v sodnem postopku tudi ne more (več) odpraviti in tako v konkretnem primeru tudi ne bi mogla (več) dopolnjevati izpodbijanih sklepov z navajanjem manjkajočih pravnih in dejanskih konkretnih okoliščin oziroma dejstev, na katerih bi odločitev v izpodbijanih sklepih sploh temeljila. Zato ji zadeve sodišče ni vrnilo v ponovni postopek. Še zlasti zato, ker je bilo o stvari - torej o predčasni razrešitvi obeh tožnikov z mesta članov Nadzornega sveta in imenovanju drugih dveh oseb za preostanek njunega mandata že prej odločeno s sklepom Vlade št. 01415-17/2020 z dne 16. 4. 2020, o čigar zakonitosti se odloča v (drugem) upravnem sporu št. I U 704/2020, v katerem je že izdana pravnomočna začasna odredba Vrhovnega sodišča (št. I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020) o začasnem zadržanju pravnega učinkovanja navedenega sklepa toženke.

4. Vendar je Vrhovno sodišče s sodbo št. X Ips 15/2022 z dne 13. 7. 2022 ugodilo reviziji toženke, ki je bila dopuščena v zvezi z revizijskim vprašanjem, ali je dopustna tožba zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), in je razveljavilo prvostopenjsko sodbo in sklep št. I U 1446/2021 z dne 1. 10. 2021 v I. in III. točki izreka, ker je ocenilo, da ne more preizkusiti, ali je upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 37. člena ZUS-1, niti ne more dokončno presoditi, ali je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno zaradi pomanjkljive obrazložitve. Pojasnilo je, da je odgovor na revizijsko vprašanje torej, da za tožbo v upravnem sporu zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo in odločanje o njej. Zato je zadevo vrnilo v novo sojenje upravnemu sodišču, da v novem sojenju ponovno opravi predhodni preizkus vložene tožbe tožbe tožnikov ter da pri tem upošteva trenutni procesni položaj strank upravnega spora in hkrati pazi, da tožnikoma ne poseže v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

**K točki 1:**

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter jih preizkuša že ob predhodnem preizkusu tožbe, in kolikor niso podane, tožbo na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže s sklepom.

7. Iz določb 1. člena, v povezavi z 2. in 4. členom ZUS-1 izhaja, da se sodno varstvo v t. i. rednem upravnem sporu zagotavlja na podlagi 2. člena ZUS-1, pri čemer je predmet preizkusa pred upravnim sodiščem definiran v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in na podlagi 4. člena ZUS-1, če zoper posamične akte in dejanja organa, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (t.i. subsidiarni upravni spor).

8. S tožbo po 2. členu ZUS-1 lahko tožnik zahteva (prvi odstavek 33. člena ZUS-1): (-) odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba); (-) ugotovitev njegove nezakonitosti, če gre za upravni akt, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba); (-) izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in (-) spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije), medtem ko s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 lahko tožnik zahteva, kot izhaja iz drugega odstavka 33. člena ZUS-1. 9. Sodišče ugotavlja, da tožnika v tožbi z dne 29. 9. 2021 uvodoma (v 3. odstavku pod točko II) navajata, da sta bila v Nadzorni svet imenovana za mandatno obdobje, ki poteče 26. 1. 2022 in da za njuno predčasno razrešitev, za katero sta izvedela iz javnih objav v medijih, ni nastopil nobeden od razlogov iz 7. odstavka 26. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije (ZRTVS-1). V tožbenem zahtevku predlagata, da sodišče izpodbijana sklepa toženke odpravi in ji naloži povrnitev strokov postopka obeh tožnikov. Tako postavljen tožbeni zahtevek po vsebini ustreza tožbenemu zahtevku izpodbojne tožbe iz prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Pravna kvalifikacija tožbenih zahtevkov in predmeta spora je v pristojnosti sodišča, ki jo opravi glede na navedbe v tožbi, ki jih je dolžan podati tožnik na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1. V konkretnem primeru je sodišče pravno kvalifikacijo opravilo pri ponovnem sojenju v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča št. X Ips 15/2022 z dne 13. 7. 2022 glede na tam izražena stališča Vrhovnega sodišča ter glede na vsebino oziroma utemeljitev tožbe, iz katere izhaja, da tožnika nasprotujeta pravilnosti in zakonitosti uvodoma navedenih sklepov toženke o njuni ponovni predčasni razrešitvi članstva v Nadzornem svetu ter imenovanju drugih dveh oseb v Nadzorni svet do izteka njunega mandata, upoštevaje določila 2. člena ZUS-1. 10. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 15/2022 z dne 13. 7. 2022 (8. odst.), začne teči rok za tožbo zoper izpodbijani akt z vročitvijo upravnega akta (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), tožbo pa je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

11. Tožnika sta tožbo vložila priporočeno po pošti in po e-pošti dne 29. 9. 2021, ko jima po njunih navedbah izpodbijana sklepa toženke še nista bila vročena (pač pa sta za njuno vsebino izvedela iz medijev). Da jima izpodbijana sklepa tedaj še nista bila vročena, ni sporno, kar izhaja iz lastnih navedb tožnikov v njunem odgovoru z dne 8. 4. 2022 na revizijo toženke.

12. Prav tako v zadevi ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. 13. Glede na navedeno nesporno dejstvo, da tožnikoma izpodbijana sklepa toženke z dne 28. 9. 2021 nista bila vročena pred vložitvijo njune skupne tožbe z dne 29. 9. 2021, upoštevaje citirani določbi 23. in 28. člena ZUS-1, je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo izpodbijanih sklepov toženke (zaradi odločitve o začasni odredbi) ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje niti ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe iz 2. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. S preuranjeno tožbo si tožnik tudi ne more zavarovati roka za tožbo, ki začne teči po (poznejši) izdaji oziroma vročitvi akta, zato sodišče tožnikov ni pozivalo k dopolnitvi tožbe.

15. Tožnika torej z nevročenima sklepoma toženke ne moreta izkazati pravočasnosti tožbe, ki je pogoj za njeno vsebinsko obravnavo. Enako stališče je sodišče izrazilo v primerljivi zadevi št. I U 980/2021, v kateri je prav tako s sklepom z dne 30. 6. 2021 tožbo zavrglo kot preuranjeno.

16. V konkretnem primeru prav tako ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana Nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. Zato predvsem glede na v tožbi postavljen tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov, na katerega je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano sodišče sodi, da si tožnika v obravnavani zadevi ne moreta (več) izboljšati svojega pravnega položaja (niti) z odpravo izpodbijanih sklepov toženke, saj se v pravni položaj tožnikov z izpodbijanima sklepoma ne posega (več) odkar jima je nesporno že 26. 1. 2022 potekel mandat. S tem pa ni (več) izkazan njun pravni interes za tožbo, kar je sicer eden izmed taksativno predpisanih formalnih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za njeno vsebinsko obravnavo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

17. Ker je treba na obstoj pravnega interesa tožnika oziroma tožnice v upravnem sporu paziti ves čas med tekom postopka od vložitve tožbe dalje, je sodišče tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožnikov zaradi umanjkanja pravnega interesa zavrglo, saj sklepa toženke, ki se izpodbijata s tožbo, ki očitno ne posegata (več) v pravico tožnikov ali njuno neposredno, na zakon oprto osebno korist. 18. Sodišče je glede na navedeno tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 36. člena v zvezi z 2. in 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 19. Tožnika sta v tožbi predlagala svoje zaslišanje in s tem smiselno predlagala odločanje sodišča na glavni obravnavi. Sodišče pa je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek iz procesnih razlogov zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja procesnih predpostavk, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe nista izpolnjeni dve zgoraj navedeni procesni predpostavki, saj tožnika v času odločanja ne izkazujeta (več) pravnega interesa za vodenje upravnega spora ter tudi zato, ker je bila tožba vložena preuranjeno. Ker je v obravnavanem primeru tožbo zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk iz 2. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do tožbenih navedb, iz istih razlogov pa tudi ni opravilo glavne obravnave.

**K točki 2:**

20. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej sklep Upravnega sodišča št. I U 704/2020-68 z dne 29. 9. 2020 in sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020; 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 117/2020 z dne 10. 9. 2020 (10. in 11. odst.);