Jedro

Ne drži, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v ZKP določen neprecizno in zelo abstraktno in zato nima podlage v 20. členu URS, zaradi česar je v nasprotju z njo.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 31.5.2002 je bil tudi zoper obd. D.H. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor do 18.6.2002. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 20.6.2002 pritožbe obd. D.H. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obdolženih I.S., A.J. in L.M. zavrnilo kot neutemeljene. Po vložitvi obtožnice zoper navedene obdolžence in zoper obdolžene D.H., K.K., E.K., G.B., A.P. in A.K. je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom z dne 12.6.2002 iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor tudi zoper obd. D.H. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 5.7.2002 pritožbe obd. D.H. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obdolženih A.K., A.J., D.H. in I.S. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obd. D.H. je dne 16.7.2002 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba navedena sklepa o podaljšanju pripora, očitno torej tudi zoper sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 20.6.2002, ne da bi pri tem navedel tudi sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 31.5.2002. V uvodu zahteve za varstvo zakonitosti ne navaja, iz katerega razloga iz 1. odstavka 420. člena ZKP vlaga to izredno pravno sredstvo, predlaga pa, da Vrhovno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zatrjevanje, da obdolženec ni utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja in da torej ni podlage za podaljšanje pripora, ne more biti uspešno. Zoper obdolženca je bila opravljena preiskava in vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, kar pomeni, da je utemeljen sum podan. Na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje ponovil, pa je sodišče utemeljeno sklepalo iz teže in načina storitve kaznivega dejanja, saj je šlo za večjo količino mamila, obdolženec pa ne živi v ugodnih gmotnih razmerah, v sklepih o podaljšanju pripora pa so izčrpno navedeni razlogi, zaradi katerih je bil pripor zoper obdolženca podaljšan.

Zahteva zagovornika obd. D.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi izpodbija oba v tej sodbi navedena pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora, da ni podan utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno, da ni nobenega dokaza, ki bi obdolženca bremenil storitve kaznivega dejanja ter da obdolženec ni bil nikoli član skupine ali združbe, ki bi se ukvarjala z izvrševanjem kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, zagovornik obd. D.H. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Z navedbami, da v izpodbijanih sklepih niso posebej tehtno in prepričljivo utemeljena odločilna dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o podaljšanju pripora, pa smiselno uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Takim navedbam ni mogoče pritrditi, saj so v razlogih pravnomočnih sklepov o podaljšanju pripora navedene okoliščine, ne da bi jih bilo treba ponavljati, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo realno nevarnost, da bi tudi obd. D.H., ki je brez redne zaposlitve in relativno šibkega premoženjskega stanja na prostosti ponavljal taka kazniva dejanja, razen tega pa je iz obtožnice, ki je postala pravnomočna dne 26.7.2002, razvidno, da je šlo za dobro organizirano delovanje obdolžencev, katerih vloge so bile porazdeljene pri neupravičenem prometu dokajšnje količine mamila.

Navedbam zagovornika obd. D.H., da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti določen v ZKP neprecizno in zelo abstraktno in zato nima podlage v 20. členu Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ni mogoče pritrditi. Po določilu 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije se namreč sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. V 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pa je določeno, da se sme zoper osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti in tudi podaljšati pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi, po 2. odstavku 202. člena ZKP pa je potrebno v razlogih sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora tudi navesti, zakaj je odreditev ali podaljšanje pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma za potek postopka. Po oceni Vrhovnega sodišča torej določila ZKP o odreditvi ali podaljšanju pripora niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Med drugim se zagovornik obd. D.H. sklicuje tudi na številne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim tudi na odločbo z dne 11.4.1996, opr. št. U-I-18/93, objavljeno v Uradnem listu RS z dne 16.5.1996, štev. 25. S to odločbo je Ustavno sodišče odločilo, da določbi 3. točke 2. odstavka 201. člena in 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP nista v skladu z ustavo, da ZKP ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa tudi milejših ukrepov za preprečevanje ponovitvene nevarnosti, ter da določbe ZKP, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora, niso v skladu z ustavo. Vendar pa zagovornik obd. D.H. pri tem očitno prezre, da je bil prav zato v letu 1998 ( Ur. list RS z dne 23.10.1998, štev. 72/98) sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP, s katerim so bile v skladu z odločbo Ustavnega sodišča spremenjene in dopolnjene tudi določbe XVII. poglavja ZKP, torej določbe o ukrepih za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, med drugim torej tudi določbe o odrejanju in o podaljšanju pripora iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

V zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno uveljavljane kršitve določb ZKP niso podane. Iz tega razloga in ker zagovornik obd. D.H. v navedenem izrednem pravnem sredstvu uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).