Jedro

Stopnička v poslovnem prostoru je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega, dodatnega ukrepanja, kot je talna oznaka (nalepka). Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padel tožnik, očitno pogosteje ni prihajalo, vsaj tožnik česa takega ne trdi. Zgodi se, da kdo kdaj spregleda rob ali stopnico, a če to ni posebej nepričakovano, gre za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo v višini 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2019 dalje, ki jo je utrpel zaradi padca v avtosalonu toženkine zavarovanke družbe B. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 33,80 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot napačen graja zaključek sodišča, da je bil vzrok za padec v njegovi premajhni skrbnosti, saj je padel izključno iz razloga, ker je toženkina zavarovanka opustila dolžno označevanje pohodne površine. Vztraja, da v času njegovega padca na stopnici ni bilo nalepljenega nobenega traku. Če bi bila stopnica označena pravilno, trdi, da do padca ne bi prišlo. Barva stopnice je bila enake barvi celotne pohodne površine, brez kontrasta, kar je pogoj, da je označba vidna. Navaja, da če je toženka predložila fotografije iz leta 2018, na katerih so oznake stopnic, to še ne pomeni, da je bilo stanje enako tudi na dan škodnega dogodka v letu 2019. Četudi bi bilo dokazano, da je bil na stopnici nalepljen trak, pa je vsebina te domnevne označbe le reklamni napis družbe B., ne pa opozorilni znak, ki bi imetnika lahko razbremenil odgovornosti. Nadalje tožnik navaja, da je v izpovedi priče A. A. najti več pomanjkljivosti, zato je očitno, da ni želel obremeniti toženkine zavarovanke. Njegova izpoved je diametralno nasprotna izpovedi priče C. C., zato je po mnenju tožnika sodišče dalo preveliko težo dvomljivim izpovedbam priče A. A. in svojih razlogov za to ni pojasnilo. Meni, da bi toženka lahko predložila videoposnetek tistega dne in govori samo zase to, da ga ni predložila. To je, da oznak ni bilo. Pritožnik priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo, da toženkina zavarovanka ni ravnala protipravno, tj. da ni opustila dolžnega ravnanja pri označevanju spremembe pohodne površine v avtosalonu.

7. Prepričljivo je ugotovljeno, da je bila sprememba pohodne površine oz. stopnica, kjer je tožnik padel, tudi na dan škodnega dogodka označena z belo nalepko, na kateri je bil večkrat ponovljen črn zapis z znakom in besedilom BMW B., pri čemer je bil spodnji rob stopnice osvetljen (kot kažejo barvne fotografije na prilogah B6, B7 in A 13). Sama stopnica je bila sestavljena iz talne keramike v bež barvi, pri čemer so bile med posameznimi ploščicami fuge v črni barvi. Stopničasto spremembo je na delih, kjer prehod ni mogoč, dodatno označevala tudi prepreka v obliki stojal z vrvjo.

8. Ni prepričljivo, da bi bilo stanje opisane opreme l. 2019 bistveno drugačno od stanja, ki ga kažejo barvne fotografije, saj ni navedeno, da bi se poslovni prostor v tem času bistveno spreminjal, sploh pa gre za fotografije, ki jih je toženki k odškodninskem zahtevku predložil tožnik sam. Toženka je to izrecno navedla, ko je z odgovorom na tožbo sodišču te fotografije posredovala, česar tožnik ni zanikal. Tožnik s spreminjanjem navedb zato nasprotuje lastnim predhodnim ravnanjem (_venire contra factum proprium_). Zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da toženka ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bila pohodna površina na dan škodnega dogodka označena na način, kot izhaja iz fotografij v letu 2018. Izpovedi prič glede tega so zato manj pomembne, a se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi nanje. Očitek, da je v izpovedi priče A. A. več pomanjkljivosti, zaradi česar naj bi bila priča neverodostojna, je neutemeljen. Priča A. A. se je padca tožnika natančno spomnil in potrdil trditve toženke, da je tožniku po padcu priskočil na pomoč. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je življenjsko logično, da ni natančno vedel, kakšna je bila oznaka na stopnici oz. kaj je na oznaki pisalo, saj je izpovedoval dve leti po škodnem dogodku. Izpoved priče A. A. ni diametralno nasprotna izpovedi priče C. C., saj je ta priča zgolj izjavila, da verjetno drži, da so bile na stopnici oznake, in ni jasno izjavila, da takih oznak ni bilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je razlika v barvi med ploščico in označbo z napisom v kombinaciji z osvetljenostjo stopnice omogočala dobro vizualno zaznavo stopnice in njenega roba. Pritožbena navedba, da je označba enake barve kot podlaga, torej brez kontrasta, je zato neutemeljena. Ni pomembno, kakšna je bila vsebina domnevne označbe, torej ali je šlo za reklamno sporočilo ali za izrecno opozorilo. Pomembno je le, da je bilo stopnico ob običajni pazljivosti mogoče zlahka zaznati. Prav tako ni pomembno, da je sedaj stopnica označena s črno-rumeno nalepko. Pomembno je, da je bila že prejšnja označba (torej tista v času škodnega dogodka) dovolj dobro opazna.

10. V zvezi z dokaznim predlogom glede posnetkov nadzornih kamer, ki bi časovno sovpadala z dnem škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik v tožbi ni podal izrecnega predloga z vsebino, kot jo določata 227. oz. 228. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej edicijskega zahtevka, in tega niti v pritožbi posebej ne graja kot procesno kršitev. Trditev, da toženkino ravnanje, ko posnetkov ni predložila (ker jih zakonito hrani le eno leto), kaže na to, da stopnica v resnici v času nesreče ni bila označena, je brez podlage in glede na zgoraj povedano neprepričljiva.

11. Vsak mora najprej sam paziti, da ne utrpi škode; tudi to izhaja iz splošnega načela „nikomur ne škoduj“ (_neminem laedere_). Stopnička v poslovnem prostoru je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega, dodatnega ukrepanja, kot je talna oznaka (nalepka). Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padel tožnik, očitno pogosteje ni prihajalo, vsaj tožnik česa takega ne trdi. Zgodi se, da kdo kdaj spregleda rob ali stopnico, a če to ni posebej nepričakovano, gre za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.1 Protipravnega ravnanja toženkine zavarovanke torej ni bilo, saj običajni riziki ne sodijo v kategorijo tiste objektivno predvidljive škodne nevarnosti, ki bi jo bilo treba preprečiti. Nasprotno bi vodilo do pretiranih zahtev in absurdnih posledic, ki bi prekomerno posegala v običajno vsakodnevno življenje ljudi.2

12. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker ni uspel, toženka pa stroškov v odgovoru na pritožbo ni opredelila.

1 Prim. odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča v podobnih primerih: II Cp 3559/2009, II Cp 732/2013, II Cp 2883/2013, II Cp 2999/2013, I Cp 1284/2015, II Cp 1395/2020 in mnoge druge. 2 Prim. tudi Dolenc M., Protipravno ravnanje države v novejši sodni praksi, v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2017, str. 63; Bergant Rakočević V., Nepogodbeno odškodninsko pravo - nekatere razvojne tendence v praksi sodišč, v D. Možina (ur.), Razvojne tendence v obligacijskem pravu, Inštitut za primerjalno pravo, 2019, str. 2009 - 2013. Glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 147/2009, II Ips 2/2016, in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2731/2017, II Cp 2252/2018.