Jedro

Sodno varstvo v kolektivnem delovnem sporu ni dovoljeno, če predhodno ni sprožen predvideni postopek za mirno rešitev spora (prvi odstavek 15. člena ZDSS). Če je s kolektivno pogodbo ustanovljena arbitraža pristojna za reševanje medsebojnih sporov med strankami in udeleženci kolektivne pogodbe, je arbitražni postopek procesna predpostavka za sodno varstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v kolektivnem delovnem sporu na predlog sindikata, organiziranega v gospodarski družbi, ugotovilo, da za gospodarsko družbo kot delodajalca velja Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije. Družbi je naložilo, da takoj uskladi akte, ki se tičejo delovnih razmerij, z določili navedene kolektivne pogodbe.

Pritožbi družbe kot nasprotnega udeleženca v sporu, je sodišče druge stopnje ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog zavrglo. Presodilo je, da za odločanje niso izpolnjene procesne predpostavke. Predlagatelj ni stranka temveč udeleženec kolektivne pogodbe in bi moral najprej začeti predvideni arbitražni postopek. Ker tega ni storil, sodno varstvo ni dovoljeno. Poleg tega pa niti ne gre za kolektivni spor po 1. točki 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS), saj ne gre za spor med strankami, temveč med udeleženci kolektivne pogodbe.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, vlaga predlagatelj revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obveznost arbitražnega reševanja sporov po ZDSS velja izključno za reševanje interesnih sporov, kamor spada tudi spor o sklenitvi, spremembi ali dopolnitvi kolektivne pogodbe. Spor o veljavnosti določene kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma spor o kršitvi veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti pa je pravni spor. Arbitražni postopek po ZDSS je za pravne spore zgolj možnost in ne obveza. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zahaja v nasprotja, ko po eni strani predloga ne bi zavrglo, če bi bila izpolnjena predpostavka mirne rešitve spora, obenem pa obrazlaga, da sploh ne gre za kolektivni spor. Na podlagi 46. člena ZDSS lahko uvedbo postopka predlagajo tudi druge organizacije delavcev, če uveljavljajo skupinski interes. Predlagatelj kot reprezentativni sindikat podjetja je taka druga organizacija delavcev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožena stranka zgolj navede, da naj bi šlo za bistvene kršitve določb postopka. Ne pove pa za katere kršitve gre. Iz njenih navedb je glede procesnih kršitev mogoče povzeti le, da naj bi si bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. S tem smiselno uveljavlja, da ima izpodbijani sklep pomankljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar zatrjevanega nasprotja v razlogih sklepa ni in so v tem delu točne navedbe nasprotnega udeleženca v odgovoru na revizijo. Izpolnjene morajo biti vse predpisane procesne predpostavke, sicer sodišče ne more meritorno odločiti v sporu. Kakor hitro le ena izmed njih ni izpolnjena ni več bistveno, ali so druge izpolnjene ali ne.

Kolektivni delovni spor se začne na predlog, ki mora vsebovati opis spornega razmerja z navedbo udeležencev, dejstva, ki so pomembna za odločitev in dokaze za te navedbe (prvi odstavek 41. člena ZDSS). Določen zahtevek ni obvezen in tudi če ga predlog vsebuje, sodišče nanj ni vezano (drugi odstavek 41. člena ZDSS). Sporno razmerje v obravnavani zadevi je nesoglasje med delodajalcem-gospodarsko družbo in v družbi organiziranim sindikatom o tem, katera kolektivna pogodba velja za delodajalca in pri njem zaposlene delavce.

Kolektivna pogodba je pogodba, ki jo organizacije delavcev in delodajalcev sklenejo za svoje člane - torej v imenu delavcev in delodajalcev. Z njo se urejajo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti pogodbenih strank (obligacijski del) in splošni pogoji, pravice in obveznosti iz delovnega razmerja (normativni del). Določbe obligacijskega dela zavezujejo samo podpisnike kolektivne pogodbe. Normativni del pa učinkuje neposredno tudi za člane pogodbenih strank kot avtonomen in obvezujoč vir prava. Delodajalec in delavec morata spoštovati kolektivno pogodbo in njene veljavnosti tudi v pogodbi o zaposlitvi ne moreta izključiti. Če v individualno pogodbo niso vključene določbe kolektivne pogodbe ali so v nasprotju z njo, veljajo neposredno določbe normativnega dela kolektivne pogodbe.

Temeljno načelo pri sklepanju kolektivnih pogodb je prostovoljnost njihovega sklepanja, kar izhaja tudi iz Konvencije mednarodne organizacije dela št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (Uradni list FLRJ-Mednarodne pogodbe, št. 11/58, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Sklepajo se lahko na različnih ravneh. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) v 85. členu govori o splošnih in panožnih ter o kolektivnih pogodbah na ravni organizacije, pri čemer se kot splošna kolektivna pogodba lahko sklene tudi za področje dejavnosti. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) pa v 113. in 114. členu govori o kolektivni pogodbi za posamezno organizacijo oziroma delodajalca ter o kolektivni pogodbi za območje države ali za posamezno dejavnost. Zakon določa tudi pogodbeni stranki. Na strani delavcev so to sindikati, na strani delodajalcev pa Gospodarska zbornica Slovenije oziroma druga splošna asociacija organizacij oziroma delodajalcev.

Gospodarska zbornica kot podpisnik je torej stranka kolektivne pogodbe na strani delodajalcev. V imenu katerih svojih članov jo je sklenila in v posledici tega za katere njene člane velja, je razvidno iz določb o stvarni veljavnosti posamezne kolektivne pogodbe. Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije so kot predstavniki delodajalcev podpisala tri združenja Gospodarske zbornice: kovinskih materialov, za elektoindustrijo in za kovinsko industrijo. Po točki B) o stvarni veljavnosti pogodbe je določeno, da velja za vse delodajalce, ki so člani navedenih treh združenj. Aneks št. 1 k tej pogodbi (Uradni list RS, št. 14/99) stvarno veljavnost le zožuje samo na tiste delodajalce, člane navedenih treh združenj, ki opravljajo izrecno našteto dejavnost. V oviru pogodbene stranke na strani delavcev je nastopala tudi Konfederacija sindikatov 90 - Sindikat kovinske, elektroindustrije in elektronike (KS 90-SKEIE).

Nasprotni udeleženec je kot malo podjetje član Združenja drobnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici (priloga B1 v spisu). V imenu članov tega združenja (takrat še sekcije) je Gospodarska zbornica podpisala v letu 1991 Kolektivno pogodbo med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Uradni list RS, št. 20/91), v letu 1999 pa Kolektivno pogodbo med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Uradni list RS, št. 6/2000). Pogodbeni partner na strani delavcev je bil v obeh primerih Sindikat obrtnih delavcev Slovenije.

Iz navedenega nedvomno izhaja, da za nasprotnega udeleženca sedaj velja Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva, prej pa je zanj veljala navedena kolektivna pogodba iz leta 1991. Nasprotni udeleženec je član združenja Gospodarske zbornice, v imenu katerega je zbornica pogodbo podpisala, opravlja dejavnost, ki jo veljavna pogodba našteva v 2. členu in je v okviru zborničnega združenja imel možnost sodelovanja in vplivanja na pogajanja v času sklepanja pogodbe. Iz dogovorjene stvarne veljavnosti izhaja tudi osebna veljavnost kolektivne pogodbe: velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcu, za katerega velja kolektivna pogodba. Sindikat v imenu delavcev, zaposlenih pri nasprotnem udeležencu, ne predlaga kolektivnega spora zaradi neizvrševanja te kolektivne pogodbe pri nasprotnem udeležencu ali zaradi neskladnosti podjetniške kolektivne pogodbe oziroma splošnih aktov z njo. Predlaga ugotovitev, da za delodajalca velja druga kolektivna pogodba dejavnosti. Uveljavlja torej, da za delavce nasprotnega udeleženca velja tudi kolektivna pogodba dejavnosti (ki jo je sklenila konfederacija sindikatov, katere član je sindikat v družbi) in s tem posredno medsebojno skladnost dveh kolektivnih pogodb - čeprav domnevnih neskladnosti ne konkretizira.

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da sodno varstvo ni dovoljeno, ker ni bil sprožen predvideni postopek za mirno rešitev spora (prvi odstavek 15. člena ZDSS). Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije v 87. členu izrecno določa postopek za arbitražno reševanje kolektivnih sporov med udeleženci, med katere šteje tudi spore o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe pri delodajalcu. Kadar je s kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določena za odločanje o spornih vprašanjih arbitraža, se za preizkus zakonitosti arbitražne odločbe smiselno uporabljajo določbe 26. do 28. člena ZDSS (40. člen ZDSS). Predlagatelj bi zato moral sprožiti postopek pred arbitražo. Možnost neposrednega sodnega varstva za tovrstne spore je nesprejemljiva že iz povsem načelnih razlogov. Ustava Republike Slovenije v 76. členu zagotavlja v okviru sindikalne svobode tudi akcijsko svobodo sindikatov. To je pravico sindikata do prostega delovanja in v tem okviru tudi do kolektivnega dogovarjanja in sklepanja kolektivnih pogodb. Pri tem pa mora tudi sindikat upoštevati, da je sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno (4. člen Konvencije MOD št. 98, podobno tudi 6. člen Evropske socialne listine, Uradni list RS-Mednarodne pogodbe, št. 7/99). Pravice sindikata ni mogoče razlagati tako, da ima sindikat pravico do sklenitve kakršnekoli in katerekoli kolektivne pogodbe. Tako razumljena bi namreč pomenila, obveznost sklenitve kolektivne pogodbe na delodajalski strani. Vendar ne svobodno in prostovoljno, ampak na zahtevo druge pogodbene stranke.

Za navedbe v reviziji, da je obveznost arbitražnega reševanja sporov predpisana le za reševanje interesnih sporov, v veljavni zakonodaji ni podlage. ZDR v 117. členu res primeroma našteva spore, ki so po svoji naravi predvsem (ne pa samo) interesni: sklenitev, sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe. Vendar s splošno klavzulo napotuje na arbitražno reševanje tudi vseh drugih sporov, ne da bi pri tem katerekoli spor posebej izključil. Take izključitve tudi ni v določbah ZDSS. Če je s kolektivno pogodbo ustanovljena arbitraža pristojna za reševanje vseh medsebojnih sporov med strankami in udeleženci kolektivne pogodbe, je zato arbitražni postopek procesna predpostavka za sodno varstvo.

Pri presoji, ali je bil predhodno sprožen postopek za mirno reševanje spora, se sodišče ni moglo izogniti ugotavljanju, za kašen spor gre in v zvezi s tem presoji ali gre za kolektivni spor in kdo so stranke v takem sporu. S tem se je moralo ukvarjati tudi z ugotavljanjem okoliščin, pomembnih za izpolnjevanje drugih procesnih predpostavk (pristojnost, legitimacija strank) in tudi okoliščin, ki se nanašajo na vsebinsko presojo spora. Vendar o tem (še) ni tudi odločilo. Za pravilno odločitev je bila bistvena ugotovitev, da gre za kolektivni spor, za rešitev katerega je po prvi alinei prvega odstavka 87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije določena pristojnost arbitraže. Ker je glede na navedeno odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).