Jedro

Pravdna stranka je lahko vsaka fizična ali pravna oseba.

Iz tožbe že na prvi pogled jasno izhaja, da je tožeča stranka, tako kot je označena, gospodarska družba v pravnoorganizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Po pravu družb Republike Slovenije je d. o. o. pravna oseba. Ali ima določena družba status pravne osebe, se presoja po pravu države, v kateri je družba registrirana.

V Bosni in Hercegovini (BIH) ureja ustanavljanje in upravljanje gospodarskih družb zakonodaja entitet, in sicer Zakon o gospodarskih družbah v Federaciji BIH in Zakon o gospodarskih družbah v Republiki Srbski. Po določbah obeh zakonov je d. o. o. pravna oseba. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da oseba s podatki navedenimi v tožbi, ne more biti pravdna stranka in da naj dokaže, da je pravdno sposobna.

Sodišče prve stopnje bi imelo podlago za poziv k odpravi pomanjkljivosti na strani tožeče stranke le, če bi ugotovilo, da oseba, ki nastopa kot tožeča stranka, nima statusa pravne osebe in se ta pomanjkljivost da odpraviti. V takem primeru bi moralo pozvati tožečo stranko, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.

Tudi v zvezi s pooblaščencem tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega nasprotja od določbe 87. člena ZPP. Pooblastilo, ki ga je predložil pooblaščenec, je prav tako v redu izpolnjeno. Vsebuje žig družbe, ime in priimek zakonitega zastopnika ter njegov lastnoročni podpis, datum, opis vsebine pooblastila in ime in štampiljko s podpisom pooblaščenca, ki je sprejel pooblastilo. Brez podlage je poziv sodišča tožeči stranki, da navede in dokaže, da jo zastopa njen zakoniti zastopnik in da je pooblastilo odvetniku podpisal zakoniti zastopnik "prave tožnice". Kdo je prava tožnica v predhodnem preizkusu tožbe ni pomembno. Sodišče se ne more že na podlagi odgovora na tožbo, brez obravnavanja spornega predmeta, opredeliti do vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V tem smislu je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da je odločitev pravilna v povezavi z materialnopravno zgrešeno legitimacijo tožeče stranke. Če materialnopravno tožeča stranka ni upravičena tožiti, ker škoda ni nastala njej pač pa drugi osebi, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko sodišče odpravilo v predhodnem preizkusu tožbe.

Iz sklepa sodnega registra izhaja, da je ulica označena z "bb", torej (še) brez določenih oštevilčenj posameznih objektov na ulici. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tem, ko je v tožbi navedla ulično številko 58, v dopolnitvi pa izkazala, da ta podatek sicer iste ulice v istem kraju ni vpisan v sodni register, pač pa namesto ulične številke črki bb, ni ustrezno odpravila napake, ki se nanaša na njeno identifikacijo v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep ter sklep VII Pg 2307/2019 z dne 30. 9. 2020 razveljavita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke TU., d. o. o., X. 58, M., BIH, davčna številka 000 in ji naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 1.824,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka T., d. o. o., M., Ul. X. bb (58), M., BIH, D.Š. 000; v BIH ... Navedla je, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in da pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi, podrejeno pa, da zadevo po razveljavitvi vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila v specificiranem stroškovniku.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, da ni utemeljena. Predlagala je zavrnitev pritožbe, potrditev sklepa sodišča prve stopnje in naložitev stroškov celotnega postopka tožnici. Stroške odgovora na pritožbo je specificirala v stroškovniku po 8. členu ZDOdv.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijanega sklepa označilo tožečo stranko z drugačnim imenom od imena družbe, s katerim se je identificirala v tožbi in pritožbi tožnica. Ocenjuje, da gre le za pisno napako, zaradi česar je v uvodu tega sklepa navedlo pravilno ime T., d. o. o. 6. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je gospodarska družba, ki se ukvarja s prevozom potnikov, prav tako pa tudi, da je direktor družbe A. A. Tožbi je priložila pooblastilo direktorja A. A. odvetniku B. B. z dne 6. 12. 2019 (A1). Zahtevala je plačilo odškodnine zaradi nepravilnega dela državnih organov na podlagi 26. člena Ustave in tožbi priložila odločbe državnih organov, ki so se nanašale nanjo in še ostale listine (A2 - A50). Sodišče prve stopnje ji je poslalo plačilni nalog za plačilo takse za tožbo in poziv, da predloži overjen prevod listin v slovenski jezik. Tožbo je poslala v odgovor toženi stranki.

7. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem je med drugim ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke, za katero je trdila, da je dobila v registru FURS davčno številko šele 25. 9. 2019 in da zato ne more biti to ista pravna oseba nad katero je bil izveden inšpekcijski pregled v letu 2016. Pojasnila je tudi, da ima pravna oseba T., d. o. o., M., po javni evidenci AJPES tudi predstavništvo v Ljubljani v pravnoorganizacijski obliki „podružnica tujega podjetja“, prav tako pa tudi poslovni delež v družbi T., d. o. o., Ljubljana. ter da je v obeh primerih kot zakoniti zastopnik naveden A. A. Zaradi neskladja v tožbi z vpisi v register AJPES in FURS je menila, da ni mogoče preizkusiti tožničine pravne sposobnosti, torej ali ima tožeča stranka status pravne osebe.

8. Sodišče prve stopnje je odgovor na tožbo vročilo pooblaščencu tožeče stranke in nato izdalo še sklep, s katerim je tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi tožbe, v kateri naj navede dejstva in predloži dokaze glede svoje pravne sposobnosti in aktivne legitimacije: „Tožeča stranka naj torej navede dejstva in predloži dokaze o tem, da je oseba s podatki, kot je v tožbi navedena, sploh lahko pravdna stranka in da je torej pravdno sposobna, pa tudi, da jo zastopa njen zakoniti zastopnik in da je pooblastilo odvetniku podpisal zakoniti zastopnik (prave) tožnice. Tožnica naj tudi navede ime ter stalno oziroma začasno prebivališče svojega zakonitega zastopnika, pri čemer naj izkaže tudi, da ima zastopnik po zakonu dovoljenje za zastopanje (prave tožnice). Navedena dejstva in svojo aktivno legitimacijo (v kontekstu datuma svoje ustanovitve in datuma zatrjevanega škodnega dogodka) naj izkaže z overjenimi izpiski iz sodnega registra;“ sicer bo sodišče tožbo zavrglo (prva alineja I. točke izreka sklepa). Tožečo stranko je hkrati opozorilo, da mora dopolnitev tožbe z morebitnimi prilogami vložiti v zadostnem številu izvodov za sodišče in (nasprotno) stranko (II. točka izreka sklepa).

9. Tožeča stranka je z vlogo sodišču dostavila sklep o registraciji Okrožnega sodišča v Banja Luki, država BIH, za podjetje T., d. o. o. s sedežem v M., BIH. Pojasnila je še, da je ustanovitelj in zakoniti zastopnik te družbe A. A., navedla je še številko njegove osebne izkaznice ter da je njegovo stalno prebivališče na naslovu Ulica Y. 2, M., kar naj sodišče upošteva v nadaljevanju postopka.

10. Kot razlog za zavrženje tožbe je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ni odpravila pomanjkljivosti, ki so onemogočale preizkus formalne popolnosti tožbe in njene sposobnosti. Ugotovilo je, da glede na predloženi sklep sodnega registra iz leta 2018, tožeča stranka ne more biti isti pravni subjekt, ki je nastopal v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku v letu 2016. Ugotovilo je, da iz navedenega sklepa o registraciji izhaja, da je naslov registrirane pravne osebe Ulica X. bb, M., naslov tožeče stranke pa se glasi X. 58, M. Zaključilo je, da iz navedenega sledi, da tožeča stranka zahtevi sodišča ni sledila in da tožbe ni dopolnila tako, da bi omogočila preizkus formalne popolnosti tožbe in pravne sposobnosti tožeče stranke. Poleg tega pa je ugotovilo, da obstoji razlog za zavrženje tožbe tudi iz razloga, ker je vlogo, s katero sicer ni zadostila pozivu sodišča, vložila le v enem izvodu za sodišče, morala pa bi jo še za nasprotno stranko.

11. Pritožnica je odločitvi sodišča prve stopnje v pritožbi nasprotovala s trditvami, da vsi podatki v spisu omogočajo formalni preizkus tožbe. Sklep o registraciji iz leta 2018 ni sklep o vpisu ustanovitve družbe pač pa sklep o vpisu spremembe podatkov, ki se vpisujejo v sodni register (o dopolnitvi dejavnosti ter glede osebnih podatkov člana (družbenika) in osebe pooblaščene za zastopanje). Po stališču tožeče stranke je jasno, da gre za isto osebo, kot so jo obravnavali inšpekcijski organi v RS v letu 2016, ker to izhaja iz identifikacijskih podatkov o tej pravni osebi. Kot naslov je v sklepu res navedena Ulica X. bb, M., vendar je iz podatkov JIB in matične številke, to je iz evidenc v BIH, jasno razvidno, da gre za isto osebo, četudi z naslovom X. 58, M., BIH. Opozorila pa je še na dejstvo, da je že v tožbi navedla davčno številko 000, ki jo ima tožeča stranka kot tuja pravna oseba dodeljeno v Sloveniji in da iz vseh podatkov spisa izhaja, da ravno ta številka pripada tožeči stranki kot je označena v tožbi. Kot popolnoma nesprejemljivo je označila zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni isti pravni subjekt, ki je nastopal v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku in pri tem še pravilno opozorila, da je lahko stvar materialnopravnega upravičenja terjati odškodnino le presoja sodišča v vsebinski odločitvi (sodbi). Uveljavljala je kršitev pravice do vsebinske odločitve o zahtevku.

Relevantne določbe ZPP za konkretni primer

12. Tožba tožeče stranke je vloga (prvi odstavek 105. člena ZPP), ki je po stališču pritožbenega sodišča razumljiva in obsega vse kar je potrebno, da se lahko obravnava. Vsebuje navedbo sodišča, ime in sedež tožeče stranke (M. v državi BIH) in tožene stranke (Ljubljana), ime pooblaščenca tožeče stranke in navedbo zastopnika tožene stranke, sporni predmet in vsebino izjave (primerjaj z drugim odstavkom 105. člena ZPP). Tožba je podpisana in v njej so navedena dejstva, na katera opira tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena Ustave RS. Tožbi so priloženi tudi dokazi. Zato za primer obravnavane tožbe sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 108. člena ZPP o popravi nerazumljive in nepopolne vloge.

13. Če ugotovi, da je tožba nerazumljiva ali nepopolna ali da obstajajo pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sposobnost tožeče ali tožene stranke biti pravdna stranka, ali da obstajajo pomanjkljivosti glede zakonitega zastopanja stranke ali pomanjkljivosti, ki se nanašajo na pravico zastopnika, da lahko začne pravdo, kadar se zahteva za to posebno dovoljenje, ali da stranke ne zastopa oseba, ki je lahko pooblaščenec po določbah tega zakona, izda predsednik senata potrebne ukrepe, ki jih določa ta zakon (81., 87. in 108. člen ZPP), da se pomanjkljivosti odpravijo (273. člen ZPP).

14. Pravdna stranka je po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP lahko vsaka fizična ali pravna oseba.

15. Iz tožbe že na prvi pogled jasno izhaja, da je tožeča stranka, tako kot je označena, gospodarska družba v pravnoorganizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Po pravu družb Republike Slovenije je d. o. o. pravna oseba. Ali ima določena družba status pravne osebe, se presoja po pravu države, v kateri je družba registrirana.

16. V Bosni in Hercegovini (BIH) ureja ustanavljanje in upravljanje gospodarskih družb zakonodaja entitet, in sicer Zakon o gospodarskih družbah v Federaciji BIH in Zakon o gospodarskih družbah v Republiki Srbski. Po določbah obeh zakonov je d. o. o. pravna oseba. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da oseba s podatki navedenimi v tožbi, ne more biti pravdna stranka in da naj dokaže, da je pravdno sposobna. Ker je tožeča stranka pravna oseba in pravdno sposobna, zanjo ne pride v poštev določba 78. člena ZPP.

17. Sodišče prve stopnje bi imelo podlago za poziv k odpravi pomanjkljivosti na strani tožeče stranke le, če bi ugotovilo, da oseba, ki nastopa kot tožeča stranka, nima statusa pravne osebe in se ta pomanjkljivost da odpraviti. V takem primeru bi moralo pozvati tožečo stranko, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). Za tak primer pa ni šlo in tudi sodišče poziva k dopolnitvi tožbe ni oblikovalo v skladu z določbo prvega odstavka 81. člena ZPP.

18. Tudi v zvezi s pooblaščencem tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega nasprotja od določbe 87. člena ZPP. Pooblastilo, ki ga je predložil pooblaščenec, je prav tako v redu izpolnjeno. Vsebuje žig družbe, ime in priimek zakonitega zastopnika ter njegov lastnoročni podpis, datum, opis vsebine pooblastila in ime in štampiljko s podpisom pooblaščenca, ki je sprejel pooblastilo. Brez podlage je poziv sodišča tožeči stranki, da navede in dokaže, da jo zastopa njen zakoniti zastopnik in da je pooblastilo odvetniku podpisal zakoniti zastopnik „prave tožnice“. Kdo je prava tožnica v predhodnem preizkusu tožbe ni pomembno. Sodišče se ne more že na podlagi odgovora na tožbo, brez obravnavanja spornega predmeta, opredeliti do vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V tem smislu je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da je odločitev pravilna v povezavi z materialnopravno zgrešeno legitimacijo tožeče stranke. Če materialnopravno tožeča stranka ni upravičena tožiti, ker škoda ni nastala njej pač pa drugi osebi, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko sodišče odpravilo v predhodnem preizkusu tožbe. Posledično pa eventualna neaktivnost tožeče stranke v tej fazi postopka ne more povzročiti zavrženja tožbe po poteku roka, ki ga je določilo sodišče tožeči stranki za dopolnitev tožbe. Ne gre namreč za primer, po katerem sodišče postopa v primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in odstopa zadeve v pravdo. Zato tudi opozarjanje o zavrženju dopolnitve tožbe, če bo vloženo v enem izvodu, ni relevantno. Tožbe ni mogoče zavreči iz razloga, da tožeča stranka ni vložila dveh izvodov vlog, če take vloge tudi ni bila dolžna vložiti v določenem roku pod pretnjo zavrženja tožbe.

19. Poslovni naslov družbe je naslov ceste, ulice ali trga, na katerem stoji določen objekt v kraju sedeža družbe. O sedežu družbe odločajo družbeniki, poslovni naslov pa določi poslovodja družbe. V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi navedla kot sedež družbe kraj M. v BIH in poslovni naslov Ulica X. 58, M. Iz sklepa sodnega registra, ki ga je priložila pa izhaja, da je ulica, ki jo je navedla, označena z „bb1“, torej (še) brez določenih oštevilčenj posameznih objektov na ulici z imenom X. Navedena neusklajenost podatka zapisanega v registrskem sklepu ne more biti ovira za identifikacijo pravdne stranke. Lahko bi bila v primeru, če bi veljalo pravilo, da se določena ulica razlikuje od druge ulice z enakim imenom po dodatnem kriteriju razlikovanja, torej ena s številkami, druga pa s črkami. Za sklepanje na tak način označevanja ulic pa sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega prepričljivega razloga. Zato nanj tudi ni potrebno odgovoriti z drugačnimi argumenti od zgoraj navedenih. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zaključilo, da je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tem, ko je v tožbi navedla ulično številko 58, v dopolnitvi pa izkazala, da ta podatek sicer iste ulice v istem kraju ni vpisan v sodni register, pač pa namesto ulične številke črki bb, ni ustrezno odpravila napake, ki se nanaša na njeno identifikacijo v pravdnem postopku. Pri tem je pritrdilo tožeči stranki, da je navedla zaradi identifikacije tožeče stranke v tožbi davčno številko, ki ji je bila dodeljena kot tuji pravni osebi v Republiki Sloveniji, ne glede na dejstva, da v Republiki Sloveniji nima registriranega sedeža družbe (180.a člen ZPP).

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Hkrati pa je razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 9. 2020, ker gre za procesno dejanje, ki ga zajema bistvena kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

1 Označba bb ali b.b. ob imenu ulice se ne prevaja in pomeni skrajšan izraz za besedilo: brez številke.