Jedro

Dogovarjanje o pogojih sklenitve pogodbe še ne predstavlja soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožniku plačati znesek 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik posebej poudarja, da je bilo o stvari s sodbo z dne 20.1.1993 odločeno z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, da pa po razveljavitvi omenjene sodbe vrsto let sodišče prve stopnje procesno ni ničesar storilo. Revident se ne strinja z razlago, po kateri tožeča stranka ni dokazala, da je bilo med pravdnima strankama sklenjeno obligacijsko pravno razmerje za odkup opreme in inventarja gostinskega lokala v V. Iz obrazložitve sodb sodišč nižjih stopenj je mogoče sklepati, da bi tožbenemu zahtevku bilo ugodeno, če bi tožeča stranka razpolagala s pisno pogodbo. To pa nasprotuje določbi 26. člena ZOR. Že iz oglasa, ki ga je tožeča stranka objavila v letu 1988 v dnevnem časopisu Delo, izhaja, da je lokal v V. oddajala pod pogojem odkupa inventarja. Končno tožeča stranka v reviziji analizira izpovedbe prič A. P., S. Š. in Š. S., ki potrjujejo tožnikove navedbe, da je bila sklenjena pogodba o odkupu vloženih investicij. Tožeča stranka ni imela razloga, da bi na novo usposobljen in opremljen lokal izročila brezplačno neki tuji osebi. Sodbi nižjih sodišč se nista opredelili do listin, ki dokazujejo obnovo lokala. Vsaka od strank mora dokazati svoje trditve, torej tudi tožena stranka trditve o tem, da pogodba ni bila sklenjena. O tem izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Postopek v obravnavani zadevi je bil res dolgotrajen, vendar dolgo trajanje postopka samo po sebi, niti v povezavi z revizijskimi trditvami, nima vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je zatrjeval, da sta se s tožencem dogovorila, da bo ta odkupil opremo v lokalu, ki ga je tožnik obnovil, toženec pa je nasprotno zatrjeval, da je bil dogovor samo glede načina plačila najemnine lastniku lokala. Pri tem je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta se pravdni stranki resnično dogovarjali tudi o povrnitvi vrednosti adaptacijskih del, vendar pa je sprejeta dokazna ocena, da pravno razmerje med pravdnima strankama ni prešlo predpogodbene faze, torej dogovarjanja za sklenitev pogodbe. Razlogi, ki jih je za takšno odločitev navedlo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jih je dodatno razčlenilo in se z njimi strinjalo, so jasni in izčrpni in jih je mogoče preizkusiti, predvsem pa niso v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Revizijska graja v smeri procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako nima utemeljitve.

V nasprotju s pravno razlago, sprejeto v sodbah nižjih sodišč, je tudi revizijska teza, po kateri naj bi sodišče druge stopnje svoje stališče utemeljilo s tem, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustrezna pisna pogodba, to pa naj bi bilo v nasprotju z določbo 26. člena ZOR. Nič takega se v razlogih izpodbijane sodbe ne nahaja; ravno nasprotno, sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki sicer dogovarjali, da pa njuno dogovarjanje ni prešlo predpogodbene faze, da torej dokončnega dogovora o odkupu inventarja in plačilu investicij nista sklenili. Vsebinsko taka razlaga pomeni, da bi dokončna pogodba, ki bi zavezovala obe strani, lahko bila sklenjena tudi ustno.

Okoliščina, da je tožeča stranka morala založiti denar za postavitev začasnega zastopnika toženi stranki, je drugotnega pomena in na odločitev o tožbenem zahtevku ne vpliva. Kolikor pa revizija obširno ocenjuje izpovedbe prič in strank in po njihovi analizi izpelje drugačno dokazno oceno od sprejete, gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene, česar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.