Jedro

S seznanitvijo delavca s sklepom o prenehanju delovnega razmerja je bila vročitev dejansko opravljena. Odklonitev podpisa na potrdilu o vročitvi ter kasnejša vrnitev sklepa vročevalcu ni vplivala na začetek teka roka za ugovor.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se v zvezi s 1., 2. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter tožba zavrže. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 22.6.2001 ni prenehalo in presodilo, da tožniku delovno razmerje preneha šele s pravnomočnostjo sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 22.6.2001 do pravnomočnosti sodbe izplača nadomestilo plače po obračunski osnovi delovnega mesta tehnologa III, zmanjšano za neto znesek 682.622,62 takratnih SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrne 111.440,00 SIT stroškov postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je bil tožnik s sklepom tožene stranke z dne 6.4.2001 zakonito razporejen na delovno mesto tehnolog III in da je tožena stranka 7.5.2001 zakonito sklenila, da bo zaradi odklonitve navedene razporeditve tožniku delovno razmerje prenehalo v 30 dneh po dokončnosti tega sklepa. Ne glede na to, da je bil tožnik 8.5.2001 seznanjen s tem, da mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, zaradi nepravilne vročitve sklep o prenehanju delovnega razmerja ni postal dokončen, saj bi morala tožena stranka kot pravočasen ugovor zoper ta sklep upoštevati tožnikovo vlogo z dne 2.7.2001, ki jo naslovil na toženo stranko po prejemu zaključene delovne knjižice tega dne in iz katere izhaja, da je nasprotoval prenehanju delovnega razmerja. Ker tožena stranka te vloge ni obravnavala v smislu pravočasnega ugovora, je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.5.2001 dokončen in izvršljiv šele s pravnomočnostjo sodbe sodišča. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da dejstvo, da je bil tožnik s prenehanjem delovnega razmerja seznanjen 8.5.2001, še ne pomeni, da mu je tega dne pričel teči rok za ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožnikovo vlogo z dne 2.7.2001 neutemeljeno štelo za zahtevo za varstvo pravic oziroma ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj iz nje takšna vsebina ne izhaja. Hkrati je izpodbijana sodba v nasprotju z 2. odstavkom 80. člena v spornem času veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po katerem bi moral tožnik ugovor vložiti v 15 dneh, ko je zvedel za kršitev svojih pravic. Graja razlogovanje sodišča v zvezi z domnevno nezakonitim vročanjem sklepa o prenehanju delovnega razmerja in navaja, da vsaka napaka pri vročanju še ne pomeni nezakonite vročitve. Pri tem se sklicuje tudi na nekatere odločitve sodišč v zvezi s tem. Sodišče pa je tudi sicer neutemeljeno štelo, da je bila tožba vložena v razumnem roku.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

V svoji vlogi z dne 2.7.2001, naslovljeni na direktorja tožene stranke, tožnik vsekakor izraža nezadovoljstvo s prenehanjem delovnega razmerja in v tej zvezi toženi stranki očita nezakonito ravnanje. Zato sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je presodilo, da bi ta vloga lahko pomenila ugovor zoper odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Tak zaključek ni v nasprotju z vsebino navedene listine.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 80. člena v času nastanka spora veljavnega ZTPDR je imel delavec pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih sprejmejo organi delodajalca o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Ugovor je lahko vložil "v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je kršena njegova pravica, oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice". Ugovor je zadržal izvršitev odločbe do izdaje dokončne odločbe v organizaciji oziroma pri delodajalcu, razen v primerih, ki jih je določal zakon.

Ob gornji opredelitvi začetka teka roka za vložitev ugovora je potrebno določila o smiselni uporabi določb ZPP o vročanju v postopku pri delodajalcu razumeti tako, da je pravno pomembna tudi dejanska seznanitev z vsebino odločbe o delavčevih pravicah, četudi bi prišlo pri njeni vročitvi do posameznih napak.

Za odločitev so bistvene dejanske skladne ugotovitve obeh nižjih sodišč, da se je tožnik ob priliki vročanja sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 8.5.2001 seznanil s tem sklepom in prenehanjem delovnega razmerja, po seznanitvi pa sklepa ni bil pripravljen prevzeti in podpisati vročilnice in ga je zato vročevalec z ustrezno zabeležbo vrnil toženi stranki. Glede na določbo drugega odstavka 80. člena ZTPDR je ob takih dejanskih ugotovitvah sodišče zmotno presodilo, da sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 8.5.2001 tožniku ni bil vročen in da mu ni pričel teči 15-dnevni rok za ugovor. S seznanitvijo z navedenim sklepom je bila vročitev dejansko opravljena, in odklonitev podpisa na potrdilu o vročitvi ter kasnejša vrnitev sklepa vročevalcu ni vplivala na začetek teka roka za ugovor. Ker tožnik ni podal ugovora v 15 dneh, je postal sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja dokončen, pa tudi pravnomočen, tako da sta bila nanj vezana tožnik in tožena stranka, pravnomočnost takega sklepa delodajalca pa mora upoštevati tudi sodišče. Glede na povedano je sodišče tožnikovo vlogo z dne 2.7.2001 zmotno štelo za pravočasen ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Hkrati je zmotno presodilo, da je tožnik z vložitvijo tožbe 24.9.2001 pravočasno uveljavljal sodno varstvo glede prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, ker tožena stranka o vloženem ugovoru naj ne bi odločala. Na podlagi 2. odstavka 83. člena ZTPDR delavec ni mogel zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če varstva predhodno ni pravočasno uveljavljal pri pristojnem organu v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Ker tožnik zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.5.2001 ni pravočasno ugovarjal, pogojev za sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki v smislu navedenih določb ZTPDR ni izpolnil. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), da delodajalec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora, v zvezi z določbami 2. odstavka 165. člena ZPP.