Jedro

Zgolj splošne navedbe, s katerimi sta prekrškovni organ in sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnila, ne dosegajo ustavnega standarda poštenega postopka in pomenijo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Dejstva, katera je storilka želela dokazovati, bi bila, če bi se izkazala za resnična, zmožna njeno odgovornost za prekršek ovreči.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Maribor je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilki pravni osebi T. d.o.o. za prekršek po prvem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD) določil globo v znesku 800,00 EUR, za prekršek po prvem odstavku 36. člena ZDCOPMD pa globo v znesku 800,00 EUR in nato na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo v znesku 1.600,00 EUR. Zaradi prekrškov po drugem odstavku 40. člena ZDCOPMD in po drugem odstavku 36. člena ZDCOPMD je odgovorni osebi pravne osebe prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno kazen 600,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo o prekršku vložila storilka, s sodbo z dne 5. 3. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 29. 5. 2015. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da niti odločba o prekršku niti sodba ne vsebujeta potrebnih razlogov v zvezi z zatrjevanimi ekskulpacijskimi razlogi. S tem, ko je odgovorna oseba v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška pojasnjevala, kakšna so bila navodila in pravila, ter da je voznika (neposrednega storilca) opozarjala na pomanjkljivosti, ki ji je pri njegovem delu opažala, je konkretno uveljavljala ekskulpacijski razlog kršenja navodil in pravil pravne osebe iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Šlo je za relevantna zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je storilka uspela dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njenih navodil in pravil. Zato bi odločba o prekršku in sodba morali vsebovati konkretne razloge o vseh zatrjevanjih storilke.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki je nanjo odgovorila 6. 7. 2015. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti se strinja in pri tem dodaja, da bi moralo Vrhovno sodišče postopek o prekršku zaradi pomanjkljivega opisa prekrška oziroma zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do poštenega sojenja ustaviti.

B.

4. Prekrškovni organ je zoper storilko, pravno osebo T. d.o.o., izdal odločbo o prekršku, ker je dne 5. 1. 2012 imela v javnem cestnem prometu lastno tovorno vozilo s pripetim priklopnikom, katerega je za potrebe storilke in po nalogu odgovorne osebe H. Š., ki je opustila dolžno nadzorstvo nad ravnanjem voznika v cestnem prometu, vozil M. R., ki je v nasprotju z Uredbo (ES) št. 561/2006 z dne 15. marca 2006(1)(v nadaljevanju Uredba (ES) št. 561/2006) opravil nepravilni ročni vnos na tahografski listič, prav tako pa pri sebi ni imel potrdila o dejavnosti za čas, ko ni bil prisoten na delovnem mestu, oziroma ko je opravljal druga dela.

5. V izjavi z dne 27. 2. 2012 o dejstvih in okoliščinah prekrška je storilka navedla, da je odgovorna oseba storilke voznika M. R. ob zaposlitvi dne 14. 10. 2011 seznanila s predpisi za varno delo in varstvo pred požarom, z oceno tveganja, s pravilnikom o notranji kontroli, s predpisi o uporabi in oddajanju tahografov in z vsebino splošnih navodil za tlačne posode za transport zrnatih in praškastih materialov. Z navodili glede uporabe tahografov je bil seznanjen ustno, pri čemer je podpisal navodilo o uporabi tahografa, trajanju vožnje, odmorih in počitkih ter listinah, ki jih morajo vozniki imeti v vozilu med vožnjo. Odgovorna oseba storilke pa ga je seznanila tudi z drugimi predpisi s področja varnosti in urejenosti cestnega prometa, zlasti z ZDCOPMD,

in s posledicami nespoštovanja le-teh. V zvezi z očitkom, da vozniku M. R. storilka ni izdala potrdila o koriščenju letnega dopusta, je storilka navedla, da je voznik navedeno potrdilo prejel še preden je odšel na vožnjo, kar je potrdil tudi s svojim podpisom. Storilka je svoje navedbe v izjavi podprla tudi z materialnimi dokazi, ki jih je priložila izjavi. V zahtevi za sodno varstvo se je storilka sklicevala na svoje navedbe v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter poudarila, da odgovorna oseba storilke spoštovanje predpisov s strani voznikov sama nadzira in voznike opozarja na pomanjkljivosti pri njihovem delu. O nadzoru voznikov vodi posebno evidenco. Prekrškovnemu organu je očitala, da se do zatrjevanih razbremenilnih oziroma ekskulpacijskih razlogov ni opredelil in s tem storil kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 6. V odločbi o prekršku je prekrškovni organ navedbe storilke povzel in odločil, da sta pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe storili premalo, da do kršitev ne bi prišlo, saj bi morali neposredno ali vsaj posredno nadzirati, da voznik pravilno izpolnjuje tahografske lističe, in da ima pri sebi potrdilo o dejavnostih, ki ga mora izdati podjetje. Pravna oseba in odgovorna oseba bi prekršek po oceni prekrškovnega organa lahko preprečili, pri čemer nista dokazali, da bi bile podane razbremenilne okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Na razloge v obrazložitvi odločbe o prekršku se je sklicevalo tudi sodišče, ki je odločilo o storilkini zahtevi za sodno varstvo. Sodišče je presodilo, da navedbe storilke niso takega značaja, da bi moglo odločiti drugače kot prekrškovni organ, in da je šlo za dalj časa trajajoče ravnanje voznika v zvezi z izpolnjevanjem tahografskega vložka, pri čemer je oba prekrška, torej tudi prekršek v zvezi s potrdilom o dejavnostih voznika, ki ga voznik ni imel pri sebi, pa bi ga moral imeti, pripisati opustitvi dolžnega ravnanja odgovorne osebe, s tem pa tudi pravne osebe.

7. Prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. V tretjem odstavku istega člena pa so določene razbremenilne okoliščine. Pravna oseba med drugim ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je že presodilo(2), da je dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne (ekskulpacijske) okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 na pravni osebi. V primeru obstoja okoliščin iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 se opustitev dolžnosti seznanitve in morebitnega dolžnega nadzorstva, ki ga za posamezno področje storilcu nalagajo predpisi, domneva, storilec pa lahko dokazuje, da je te dolžnosti izpolnil(3). Pravilno razumevanje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 pa ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo nalaga ta določba. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi oziroma predlaganju razbremenilnih dokazov.

8. Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ki morajo biti obdolžencu zagotovljena ne le v kazenskem postopku, ampak tudi v postopku o prekršku(4). Navedeno jamstvo se prepleta s pravico obdolženca do izjave, ki izhaja iz ustavne zahteve po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in ki vsakomur zagotavlja pravico do obrambe, oziroma pravico navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravica storilca do izjave v postopku o prekršku ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede predlagane dokaze(5). Iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ta pravica ni absolutna in da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

9. V obravnavanem primeru je storilka v izjavi o dejstvih in okoliščinah ter v zahtevi za sodno varstvo odgovorila na očitke prekrškovnega organa in predlagala izvedbo dokazov, s katerimi je želela dokazati, da je storila vse, da do očitanega ji prekrška ne bi prišlo. Niti prekrškovni organ v odločbi o prekršku niti sodišče v sodbi se nista konkretno opredelila do navedb in dokaznih predlogov storilke, zato gre pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da soba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev po 8. točki 155. člena ZP-1. 10. Sodišče je na storilkine navedbe o ustreznem nadzoru voznika, s katerimi je nasprotovala odločitvi prekrškovnega organa, da nadzora ni izvajala dovolj dosledno, oziroma da ni niti neposredno niti posredno nadzirala voznikovega spoštovanja predpisov, odgovorilo s sklicevanjem na posplošene razloge prekrškovnega organa. Zgolj splošne navedbe, s katerimi sta prekrškovni organ in sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnila, ne dosegajo ustavnega standarda poštenega postopka in pomenijo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Dejstva, katera je storilka želela dokazovati, bi bila, če bi se izkazala za resnična, zmožna njeno odgovornost za prekršek ovreči. Zato bi se moralo sodišče najprej opredeliti do relevantnih zatrjevanj storilke in nato v razlogih sodbe konkretno pojasniti, zakaj sodi, da storilka ni izvedla vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška, oziroma zakaj je bil nadzor storilke glede na določbo drugega odstavka 10. člena Uredbe ES št. 561/2006 pomanjkljiv. Standardu obrazloženosti sodne odločbe ne zadosti niti gola ugotovitev sodišča, da je v zvezi z izpolnjevanjem tahografskih lističev šlo za dalj časa trajajoče ravnanje voznika. Kljub relevantnim zatrjevanjem storilke sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni pojasnilo, zakaj ne verjame navedbam storilke, da je voznik skladno s petim odstavkom 8. člena ZDCOPMD potrdilo o dejavnostih prejel še preden je odšel na vožnjo.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob upoštevanju navedb in dokazov, ki jih je v zahtevi za sodno varstvo podala storilka, najprej presoditi ali je odgovorna oseba pravne osebe voznika oziroma neposrednega storilca seznanila s pravili in mu dala navodila kako ravnati, da do prekrška ne bi prišlo. Kolikor bo sodišče presodilo, da je storilka to svojo dolžnost seznanitve, ki ji jo izrecno nalaga tudi prvi odstavek 8. člena ZDCOPMD, izpolnila, bo moralo nadalje presoditi, ali je storilka oziroma njena odgovorna oseba pravočasno izvedla vse predpisane ukrepe, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti, in razloge za svojo odločitev v sodbi obrazložiti. Odgovornost storilke za očitana ji prekrška bo v obravnavani zadevi podana le v primeru, če je opustila dolžnost seznanitve oziroma ni pravočasno izvedla vseh predpisanih ukrepov, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti.

C.

12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1)

Uredba (ES) Evropskega parlamenta in Sveta št. 561/2006 z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85, objavljena v Uradnem listu Evropske unije, L 102, 11. aprila 2006. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014 in druge.

(3) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015. (4) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. (5) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014 in druge.