Jedro

Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. V pogodbi 23/95 pa sta se stranki tudi izrecno dogovorili za plačilo začasnih situacij.

Dolžnost plačati začasno situacijo ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te začasne situacije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti do 12.5.2002 in se tožbeni zahtevek glede obresti od 12.5.2002 do 1.6.2002 zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati 15.407,04 EUR (prej 3.692.142,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1999 do 1.6.2002. Višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnici plačati stroške pravdnega postopka v znesku 184,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da sta se pogodbeni stranki v pogodbi št. 23/95 dogovorili za plačilo na podlagi začasnih situacij, in ker toženec ni ne trdil ne dokazal, da bi sporni situaciji z dne 26.1.1999, ki jo tožnica vtožuje, ugovarjal, le-ta predstavlja samostojno podlago za nastanek plačilne obveznosti. Upoštevaje posebne gradbene uzance (Ur. l. SFRJ, št. 18/1977; PGU), ki jih je treba uporabiti v predmetni zadevi, je namreč začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za nastanek obveznosti plačila zneska navedenega v njej, če je naročnik ni izpodbijal (64. člen PGU).

Proti sodbi se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je dokazno breme izdelave končnega obračuna po izvedencu na strani tožeče stranke. Plačilo lahko zahteva le na podlagi končnega obračuna, če tega nima, nasprotna stranka pa višini ugovarja, mora dokazovati višino z mnenjem izvedenca, ki izdela končni obračun. Ker je tožeča stranka umaknila dokazni predlog po postavitvi izvedenca, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj na podlagi začasne situacije ne more odločati. Če sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi moral izvedenca predlagati toženec, pa je tako stališče pravno zmotno. Končni obračun je temelj zahtevka, ki ga mora dokazati tožeča stranka. Z ugoditvijo zahtevku na podlagi začasne situacije je sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju s sodno prakso uporabilo materialno pravo. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih je podal že v pritožbi 10.10.2007 in spričo katerih je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni upoštevalo, da prva situacija določa plačilo s črpanjem avansa. Tožeča stranka tega ni upoštevala niti pri finančnem pregledu objekta niti pri dogovorjeni kompenzaciji na podlagi dobave in montaže stavbnega pohištva kot protidobave. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo enako, s tem, da je spremenilo utemeljitev. V sodbi z dne 5.9.2007 je navedlo, da je po prvi začasni situaciji plačano vse, v tej sodbi pa navaja, da po prvi začasni situaciji toženec dolguje še 7.890.637,00 SIT. Ob tem se sklicuje na pričo I. R., kar je nedopustno. Izpovedba priče sodišču nadomešča odsotnost izvedenskega mnenja oziroma končnega obračuna. Spremembe svojega stališča sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo in zato v tem delu sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku na podlagi zmotne ugotovitve, da toženec dolguje še del zneska po prvi situaciji, znesek pa je prenesen v začasno situacijo z dne 26.1.1999. Že v pritožbi z dne 10.10.2007 je toženec dokazal, da je šlo za preplačilo po prvi začasni situaciji. Sodišče je v ponovljenem postopku, namesto ugotovitve, da je po prvi začasni situaciji plačano vse, ugodilo zahtevku na podlagi začasne situacije z dne 26.1.1999, v kateri je vsebovan znesek iz prve začasne situacije. Ni pojasnilo, kako je upoštevalo kompenzacijo na podlagi protidobav, ki jo sicer priznava.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje z dne 5.9.2007, na katero se sklicuje pritožnik, je bila razveljavljena, spričo česar „spremenjenega stališča oziroma spremenjene utemeljitve“, kot očita pritožnik, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obrazlagati. Še manj to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP), ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodbe sodišča prve stopnje zato ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje z dne 5.9.2007 razveljavilo zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju odpravilo. Navedlo je prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Tudi drugih kršitev, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Čeprav ni pomembno, zakaj je sodišče prve stopnje, ki je odločilo enako kot v sodbi 5.9.2007, „spremenilo utemeljitev“ (v sodbi 5.9.2007 je navedlo, da je po prvi začasni situaciji plačano vse, v tej sodbi pa navaja, da po prvi začasni situaciji toženec dolguje 7.890.637,00 SIT), je treba pritožniku pojasniti, da se je pri ponovnem odločanju razčistilo, da so bile izdane prve začasne situacije za dva objekta, in sicer za V. lamela 1 in 4 (v nadaljevanju lamela 1 in lamela 4). Prva začasna situacija in druge začasne situacije za lamelo 1 so bile plačane, kar trdi tudi toženec (toženec sicer trdi, da je šlo za preplačilo po prvi začasni situaciji), prva začasna situacija za lamelo 4 in tudi sicer obračunska situacija za lamelo 4 pa ni bila poravnana. Vsa plačila, na katera se je toženec skliceval in čemur v pritožbi obrazloženo niti ne oporeka, pa so se po ugotovitvi sodišča prve stopnje nanašala na dela, opravljena na lameli 1. Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.

Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih je, glede na pritožbene trditve, treba izpostaviti so: - da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu na podlagi pogodbe št. 23/95 z dne 10.4.1995; - da je tožnica na podlagi te pogodbe opravila dela na objektu lamela 1, ki so bila poplačana in na objektu lamela 4, ki jih tožnica vtožuje; - da je sporna situacija z dne 26.1.1999 (priloga spisa A4), ki jo vtožuje tožnica, po vsebini začasna situacija in se nanaša na dela na objektu lamela 4; - da je toženec od leta 1995 do leta 1998 plačeval dela na objektu lamela 1, kar izkazuje finančni pregled objekta lamela 1 z dne 24.6.1998; - da so se dela opravljala še v letu 1997 in 1998, kar potrjuje plačilo tlačne preizkušnje z dne 12.12.1997 in zapisnik z dne 15.7.1998, podpisan s strani vodje gradbišča AK I., d.o.o.; - da je bila terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v pravdi, delno pobotana že pred vložitvijo tožbe, in sicer za znesek 5.226.895,00 SIT (sedaj 21.811,45 EUR), z dobavo oken v tej vrednosti.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila s plačili, ki jih je opravil toženec, plačana dela na lameli 1 in s temi plačili ni nič preplačal oziroma ni nič plačal na račun del na lameli 4 (situacija z dne 26.1.1999 - priloga spisa A4), pritožbene trditve ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožeča stranka upravičena zahtevati izplačilo na podlagi začasne situacije z dne 26.1.1999, v višini takratnih 8.919.037,40 SIT, pri čemer je z upoštevanjem delnega predpravdnega pobotanja tožencu naložilo le še razliko do vtoževane terjatve, to je 3.692.142,40 SIT oziroma sedaj 15.407,04 EUR.

Zmotno je pritožbeno sklepanje, da bi tožeča stranka lahko plačilo zahtevala samo na podlagi končnega obračuna oziroma da bi v primeru, da končnega obračuna nima, morala višino dokazovati z izvedencem. Kot je pravilno in jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je ob upoštevanju 64. člena PGU začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. V pogodbi 23/95 pa sta se stranki tudi izrecno dogovorili za plačilo začasnih situacij. Neutemeljeno je zato pritožbeno razlogovanje in dokazovanje pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti že zato, ker je tožeča stranka umaknila dokazni predlog po postavitvi izvedenca zaradi izdelave končnega obračuna. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni ne trdil ne dokazoval, da je vtoževani začasni situaciji ugovarjal, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo sporno situacijo kot podlago za nastanek plačilne obveznosti. Izostanek toženčevih ugovorov zoper pravilnost začasne situacije pa, kot je obrazložilo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu z dne 20.8.2008, ne izključuje toženčeve pravice, da pri končnem obračunu preizkusu pravilnost začasne situacije. Dokazno breme je torej na strani toženca in ne tožnice, kot trdi pritožnik. Eden od razlogov, ki je narekoval razveljavitev sodbe z dne 5.9.2007, na katero se pritožnik sicer sklicuje, je bil neutemeljeno zavrnjen predlog toženca po postavitvi izvedenca, ki naj izdela končni obračun. Pritožbeno sodišče je takrat pojasnilo, da dolžnost plačati začasno situacijo ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te začasne situacije. Če je toženec, kljub temu da mu je pritožbeno sodišče pritrdilo, da je upravičen zahtevati, da izvedenec izdela končni obračun, dokazni predlog po postavitvi izvedenca umaknil (narok z 19.11.2008), mora sam nositi tudi v zvezi s tem nastale posledice. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, pravilno je tudi upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu in so drugačne pritožbene trditve neutemeljene. Odločitev je tudi v skladu s sodno prakso (primerjaj II Ips 97/00, II Ips 478/04).

Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki, da v predmetni zadevi vtožuje plačilo za dela na lameli 4, dela na lameli 1 pa so bila poplačana. Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da so bila dela na lameli 1 poplačana, glede na ugovor toženca pa se je utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je morebiti dela na lameli 1 preplačal. Po natančnem pregledu vseh plačil toženca in izdanih situacij, ki so se nanašale na lamelo 1, vključno s finančnim poročilom, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec preplačil ni dokazal. Toženec obrazloženo tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, s sklicevanjem na pritožbo z dne 10.10.2007, pa pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Pritožbeno sodišče upošteva le tiste navedbe in dokaze, ki so navedeni v pritožbi. Začasne situacije so se izdajale ločeno za lamelo 1 in lamelo 4, kot je prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje, ki je imelo podlago v obsežni listinski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je natančno proučilo listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na posamezen objekt (na posamezno lamelo, 5. stran sodbe) in ocenilo, da ni podlage za toženčevo trditev, pri kateri vztraja v pritožbi, da se plačilo po sporni situaciji, in sicer znesek 7.890.637,00 SIT (potrditvi tožeče stranke gre za neplačano prvo začasno situacijo na lameli 4) nanaša na prvo začasno situacijo v znesku 9.700.000,00 SIT za dela na lameli 1, kot trdi toženec in so bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje plačana. S pritožbenim sklicevanjem na prvo začasno situacijo, pri čemer toženec niti ne opredeli, ali gre za prvo začasno situacijo na lameli 1 ali na lameli 4, toženec v pravilnost ocene sodišča prve stopnje ne vzbuja dvomov. Pritožbene trditve glede neupoštevanja, da prva situacija določa plačilo s črpanjem avansa, česar tožeča stranka ni upoštevala, toženec prvič navaja v pritožbi. Gre za pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje glede na določbo 337. člena ZPP ne sme upoštevati, saj toženec ni izkazal (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde tega ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno, v skladu s predlogom tožeče stranke, zaslišalo pričo I. R. zaslišalo, saj je bil predlagan glede odločilnih dejstev in ni razumljivo, zakaj naj bi bilo to nedopustno. Nasprotno, sodišče prve stopnje bi kršilo procesne določbe, če omenjene priče ne bi zaslišalo. Na kakšni podlagi pritožnik šteje, da izpovedba priče sodišču nadomešča odsotnost izvedenskega mnenja oziroma končnega obračuna, pritožnik ne pojasni, omenjena priča pa je izpovedovala le o okoliščinah v zvezi s sporno situacijo z dne 29.1.1999. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je priči I. R., v povezavi z drugimi dokazi, verjelo, da se znesek 7.890.637,00 SIT na sporni situaciji z dne 29.1.1999 nanaša le na dela na diletaciji 4 oziroma lameli 4. in ne tudi na lameli 1, pritožnik obrazloženo ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje se je izčrpno ukvarjalo s pobotnim ugovorom toženca (stran 7., stran 8. sodbe). Ugotavljalo je, ali je bilo delno plačilo situacije po lameli 4 izvedeno s pobotom na račun dobave oken, ki jih je dobavil A., d.o.o., in je izčrpno in prepričljivo tudi obrazložilo, zakaj je štelo, da je toženec dokazal, da je prišlo do predpravdnega pobotanja. Ni jasno na kaj meri pritožnik, ki sicer ugotavlja, da je z ugovorom uspel, s pritožbenim očitkom, da sodišče ni pojasnilo, kako je upoštevalo kompenzacijo na podlagi protidobav.

Ob uradnem preizkusu (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pravilna uporaba materialnega prava (376. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ) narekuje spremembo sodbe v obrestnem delu. Vsota zapadlih, a neplačanih obresti je dosegla glavnico 12.5.2002 (priložen obračun), in ne 1.6.2002. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče sodbo v obrestnem delu spremenilo (6. alinea 358. člena ZPP). V preostalem delu niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi in je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je toženec s pritožbo uspel le v neznatnem delu, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njegovih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.