Jedro

Pritožbena dokazna ocena je v tej fazi postopka preuranjena, tehtanje in ocenjevanje verodostojnosti dokazov pa bo pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu pripor podaljšalo za 1 mesec, to je do vključno 30. 10. 2022 do 18.50 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki načeloma sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga odpravo pripora zoper obdolženega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum storitve v očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje celovito in razumsko obrazložilo ter ga utemeljilo z dokazi zbranimi v predkazenskem postopku. Iz pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja, da se je v obravnavanem dogodku obdolženec oškodovancu približeval z nožem na preklop v roki, kar je v svojem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom povedal tudi obdolženec in pritožbeno niti ni izpodbijano. Ob upoštevanju navedb izhajajočih iz zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe, uradnih zaznamkov policistov, ki sta z obdolžencem po očitanem dejanju opravljala postopek in posnetkov nadzornih kamer, pa prvostopenjsko sodišče pri oceni obstoja utemeljenega suma ni spregledalo obdolženčeve navedbe (ki se ponovi tudi v pritožbi), da je želel oškodovanca zgolj prestrašiti in z njim ni imel namena fizično obračunati. Ob vseh ugotovljenih obremenilnih okoliščinah, na katere je prvostopenjsko sodišče zahtevani dokazni standard obrazloženo oprlo, pa tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ni mogoče sklepati, da bi ta izjava utemeljen sum omajala do te mere, da ta ne bi bil več izkazan. Iz pritožbeno izpodbijanega sklepa namreč izhaja tudi, da je obdolženi nemudoma po obravnavanem dogodku oškodovancu zagrozil, da bo glede na svojo slabo zdravstveno diagnozo kaznivo dejanje, ki je ostalo pri poskusu dokončal, kar je povedal tudi policistoma po podpisu zapisnika. Povsem nesprejemljive pa so pritožbene navedbe, da obdolženi ob tem, ko je šlo za manjši nož z odlomljeno konico, ni uporabil primernega sredstva za storitev kaznivega dejanja uboja. Gre namreč za pritožnikove insinuacije, ki nimajo podlage niti v zbranih dokazih, niti v obče človeškem dojemanju noža kot življenjsko nevarnega sredstva, kadar se z njim poseže v določene dele človekovega telesa. Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklepalo na obstoj utemeljenosti suma za obravnavano kaznivo dejanje in korektno povzeto bistveno vsebino podatkov in dokazov v obsegu, kot je v tej fazi postopka dopustno, kar tudi po zaključku sodišča druge stopnje zadostuje za zaključek, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejane kot da ga ni. Slednjega pa kot je že obrazloženo, ne omaje obdolženčev zagovor, ki ga ni spregledalo niti prvostopenjsko sodišče, kot tudi ne njegove pritožbene navedbe, ki kažejo predvsem na nestrinjanje obdolženca z na ravni utemeljenega suma ugotovljenim dejanskim stanjem in z zaključki sodišča prve stopnje.

6. Pritožbena dokazna ocena je v tej fazi postopka preuranjena, tehtanje in ocenjevanje verodostojnosti dokazov pa bo pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku. Pri odločanju o priporu se namreč zbranih podatkov in dokazov ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot se ocenjuje dokaze, ko se odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma, kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti. Upoštevaje vse navedeno, je prvo sodišče tudi po presoji drugostopenjskega sodišča, navedlo zadostne razloge za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, zato je potrebno vse pritožbene trditve, ki izpodbijajo utemeljen sum in izkazujejo nestrinjanje z njim, kot neutemeljene zavrniti.

7. Obdolženčevo ponovitveno nevarnost je sodišče prve stopnje obrazložilo v 16. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa, kjer je nanizalo tako objektivne okoliščine kot tudi okoliščine, ki se tičejo osebnosti obdolženca in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ob tem, ko obdolženi lastno ravnanje obžaluje in bi kaznivo dejanje, v kolikor bi ga dejansko želel storiti, lahko ponovil neposredno po dogodku ter ob tem, ko je k njegovemu ravnanju prispeval tudi oškodovanec, obdolženec ni ponovitveno nevaren in to ne glede na to, da sodišče prve stopnje ni spregledalo niti pritožbeno izpostavljene obdolženčeve nekaznovanosti. Dvakrat izrečena namera obdolženca po dokončanju kaznivega dejanja, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, izkazuje odločenost obdolženca vzeti oškodovancu življenje oziroma mu škodovati, s čimer je podana visoka stopnja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

Drugostopenjsko sodišče pa soglaša s pritožbeno izpostavljenim, da na podlagi časovno odmaknjenega dogodka (pred 15 leti), ki sta ga v svoji izjavi povzeli priči Zazijal, ko ob tem ni zatrjevano obdolženčevo agresivno ravnanje zoper življenje in telo, in bi naj torej šlo za nesrečno naključje, ob upoštevanju dejstva, da je obdolženi orožje zakonito posedoval, ko niti ni jasno ali je bil takrat dejansko strelec on ali kdo tretji, ni mogoče utemeljeno sklepati na obdolženčevo nepredvidljivost in agresivnost. Kar pa še ne pomeni, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost. Sodišče prve stopnje namreč ni spregledalo ustaljene sodne prakse, da za obstoj nevarnosti ponovitve in odreditve pripora zaradi kaznivih dejanj, s katerimi se lahko hudo ogroža varnost ljudi – njihova telesna integriteta, zadostuje nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako ogrožena. Kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu, pa je eno izmed najtežjih kaznivih dejanj iz poglavja zoper življenje in telo, kar potrjuje tudi višina zagrožene kazni za to kaznivo dejanje. Ob tem ko sodišče prve stopnje na obdolženčevo ponovitveno nevarnost ni sklepalo zgolj in izključno na podlagi pritožbeno izpodbitega spektra subjektivnih elementov, ampak v povezavi z ostalimi v izpodbijanem sklepu izpostavljenimi okoliščinami, višje sodišče poudarja, da gre pri obdolžencu za nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja oziroma nevarnost dokončanja poskušanega kaznivega dejanja uboja, ki pomeni izredno visoko stopnjo ogrožanja varnosti ljudi. Na podlagi vsega navedenega gre tako zaključiti, da je še vedno podan tako objektivni kot tudi subjektivni aspekt ponovitvene nevarnosti, kar je sodišče prve stopnje v zadostni meri in razumno utemeljilo.

8. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo sorazmernost in neogibno potrebnost pripora, ki sta izpodbijana le na načelni ravni, relevantne okoliščine pa je sodišče prve stopnje razumno presodilo, tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odrejeni osebni omejevalni ukrep sorazmeren in neogibno potreben. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na obdolženčeve osebne lastnosti in bližino bivanja z oškodovancem, ni mogoče pričakovati, da bi bil že pritožbeno predlagani hišni pripor zadosten ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, saj je za uspešnost milejšega ukrepa potrebno sodelovanje obdolženca in njegova volja, da ukrepa ne bo kršil, na kar ni mogoče utemeljeno sklepati.

9. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP. S tem je pritožbeno sodišče tudi odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.