Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeno določilo, ki določa, da pogodbeno razmerje preneha, če dijak po svoji krivdi prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku, nično, ker je predmet izpolnitve za toženo stranko nemogoč.

Del izpolnitvenega ravnanja, za katerega se je zavezala tožena stranka, je izvesti izobraževalni program ter da bodo dijaki uspešno zaključili izobraževanje. Iz pogodbe torej ne izhaja le dolžnost izvedbe izobraževanja, kot to zmotno meni tožena stranka, temveč tudi cilj izobraževanja, ki je v uspešnem zaključku izobraževanja dijaka.

Ker kilometrina prestavlja del skupne cene odvetnikovih storitev in izdatkov, od katere se obračuna DDV, je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve DDV od stroškov kilometrine.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni tako, da se znesek 3.238,76 EUR nadomesti z zneskom 3.803,88 EUR.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi odločitev o stroških postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 131,80 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 28.109,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2019 dalje ter stroške izvršilnega in pravdnega postopka. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 3.238,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je odločitev v nasprotju z materialnim pravom ter da so bile pri odločanju storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa je izrek sodbe nerazumljiv, saj nasprotuje njenim razlogom, v obrazložitvi sodbe pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako so o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno zaključilo, da je pogodbeno določilo, ki toženi stranki nalaga zagotovitev, da bo dijak opravil maturo, tak nemogoč predmet obveznosti, da je zaradi tega to pogodbeno določilo nično. V pogodbi o štipendiranju so jasno določeni pogoji, pod katerimi pride do razdora pogodbe. Sporne določbe so v pogodbo vnesene zaradi učinkovitega nadzora nad izpolnitvijo namena pogodbe ter podeljenimi sredstvi, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da so te določbe po svoji vsebini ali namenu nične oziroma nemoralne. Opozarja, da so bila pogodbena določila sestavljena v skladu z načelom pogodbene svobode strank ter načelom dispozitivne narave določb OZ, skladno s tem pa so pogodbene stranke dolžne svoje obveznosti izpolniti tako, kot so zapisane. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala izvesti izobraževalni program ter da dijaki, katerih izobraževanje se financira iz podeljenih sredstev, izobraževanje uspešno zaključijo. Določbo 8. člena pogodbe, ki določa, da pogodbeno razmerje preneha, če dijak izobraževanje po svoji krivdi prekine ali ga ne dokonča v pogodbenem roku, je potrebno razumeti na način, da pogodbeno razmerje preneha, če ga dijak ne dokonča v pogodbenem roku, in sicer ne glede na to, ali mu je mogoče pripisati krivdo ali ne. Sklenjena pogodba torej vsebuje zavezo, da bo dosežen točno določen rezultat ter sankcijo, če se to ne bo zgodilo. Takšno pogodbeno določilo zato ne more biti nemoralno, predvsem iz razloga, ker so določbe popolnoma jasne, prav tako je tožena stranka s podpisom pogodbe nanje izrecno pristala. Sodišče nadalje napačno zaključi, da so dijaki tretje stranke, čeprav v samo pogodbo o štipendiranju niso vključeni in da je dolžnost, da izobraževalni program končajo na njih, zato naj bi bilo pogodbeno določilo, ki toženi stranki nalaga obveznost predložitve potrdila o zaključku izobraževanja, nično. Res je, da tožena stranka ne more dijaka prisiliti k opravljanju mature, vendar pa sodišče ne upošteva dejstva, da je tožena stranka sama opravila izbor dijakov, s sklenitvijo pogodbe o štipendiranju in sprejetjem pogodbenih določil pa je prevzela tudi odgovornost za njihovo neizpolnitev in tveganje vračila prejetih sredstev v primeru, da kateri od dijakov izobraževanja ne dokonča. Nadalje pritožba meni, da si je sodišče prve stopnje popolnoma arbitrarno razlagalo 44. člen Splošnih pogojev za odpis vtoževanih sredstev sofinanciranja izobraževanja. Tudi sicer za odpust oziroma odpis dolga ne obstojijo opravičljivi razlogi, saj tožena stranka v dokaz dalj časa trajajoče bolezni oziroma poškodbe ni predložila nobene listinske dokumentacije. Iz ugotovljene stiske dijakinje pa ni mogoče zaključiti, da gre za dalj časa trajajočo bolezen oziroma poškodbo ali invalidnost prve kategorije oziroma trajno nezmožnost za delo, kar je pogoj za odobritev odpusta dolga v skladu s 44. členom Splošnih pogojev.

4. Tožena stranka zoper izrek o stroških postopka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Opozarja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj toženi stranki ni priznalo vseh priglašenih stroških, saj je le na ta način stranki omogočeno, da spozna, na kakšni dejanski in pravni podlagi je sodišče sprejelo odločitev o stroških postopka in preveri pravilnost njegove odločitve. Meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške ugovora zoper sklep o izvršbi ter stroške vlog z dne 30. 9. 2019, 2. 12. 2020, 8. 12. 2020 in 5. 2. 2021. Sodišče bi moralo ravnatelju tožene stranke priznati potne stroške za udeležbo na naroku, na katerem je bila zaslišana priča A. A., ki je zaposlena pri tožeči stranki. Ker kilometrina predstavlja del skupne cene odvetniških storitev in izdatkov, od katere se obračuna DDV, bi moralo prvostopno sodišče obračunati DDV tudi od kilometrine. Ob upoštevanju 970 točk po Odvetniški tarifi, ki bi jih moralo prvostopno sodišče dodatno priznati toženi stranki, 1 % materialnih stroškov in DDV na ta del, bi bilo stroškovno breme tožeče stranke iz tega naslova za 717,14 EUR večje. K temu je prišteti še takso za ugovor v višini 44 EUR, manjkajočih 96,20 € za ravnateljeve potne stroške na zadnji glavni obravnavi in DDV na odvetnikove potne stroške na štirih obravnavah v višini 84,66 EUR, zato bi bilo potrebno tožečo stranko obremeniti še z dodatnimi stroški tožene stranke v višini 292 EUR. Skupaj stroški tožene stranke tako znesejo 4.180,76 EUR.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

_O pritožbi tožeče stranke_

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, prav tako razlogi ne nasprotujejo izreku sodbe. Izpodbijana sodba izpolnjuje standard ustrezne obrazloženosti sodnih odločb, kot izhaja iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP in 22. člena Ustave RS. Iz njene obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje navedbe strank vzelo na znanje ter se do pravno pomembnih navedb tudi opredelilo.

8. Ker na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke mora biti obrazložena: pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokaza in s samim dokazom, ter seveda, kateri dokaz to je. Tej zahtevi tožeča stranka ni zadostila.

9. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek o tem, da je bilo v zadevi dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Po oceni pritožbenega sodišča so vsa odločilna dejstva v celoti pravilno ugotovljena, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa skrbna in prepričljiva.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja, da sta tožeča stranka kot štipenditor in tožena stranka kot prijavitelj na podlagi uspešne kandidature tožene stranke na razpisu štipendij za državljane zahodnega Balkana za dveletni program mednarodne mature za leto 2012 (v nadaljevanju: javni razpis) ter na tej podlagi izdane odločbe št. 000-85/2012 dne 12. 2. 2013 sklenili pogodbo o štipendiranju št. 000-85/2012 (v nadaljevanju: pogodba). Na podlagi te pogodbe bi morala dijakinja B. B. izobraževanje zaključiti z mednarodno maturo v šolskem letu 2013/2014. Pravdni stranki sta dne 13. 2. 2015 sklenili aneks št. 2 k pogodbi, s katerim je bil toženi stranki zaradi družinskih in osebnih razlogov na strani dijakinje B. B. odobren odlog za zaključek izobraževanja za navedeno dijakinjo do 31. 8. 2015. 11. Tožeča stranka zahteva vrnitev denarnega zneska, danega na podlagi pogodbe. Upravičenje do odstopa od pogodbe je utemeljevala s toženkino kršitvijo obveznosti iz 8. člena pogodbe, ker je dijakinja B. B. po svoji krivdi prekinila izobraževanje oziroma ga ni dokončala v pogodbenem roku in ker prijavitelj oziroma tožena stranka ni izkazala izpolnjevanja pogojev za nadaljevanje izobraževanja in vpisa v višji letnik oziroma zaključka izobraževanja za dijakinjo B. B. 12. Tožena stranka vrnitvi sredstev nasprotuje s trditvijo, da je pogodbene obveznosti v celoti izpolnila, zaradi česar do pogodbene kršitve ni prišlo.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja: - da je bila temeljna obveznost tožene stranke zagotoviti in izvesti izobraževalni program za dijake, na podlagi katerega bodo lahko opravili mednarodno splošno maturo ter da so temu sledili še naslednji pogoji, in sicer, da tožena stranka po izvedenem izobraževalnem programu predloži tožeči stranki potrdilo o vpisu dijaka v višji letnik izobraževanja, ter potrdila in poročila, ki se nanašajo na višino šolnine, višino stroškov dijaškega doma ter dokazila o izplačilih štipendije ter uporabi prejetih finančnih sredstev; - da je predložitev potrdila po naravi stvari mogoča le, če dijak uspešno opravi obveznosti, to je, da napreduje v višji letnik in uspešno opravi maturo; - da je tožena stranka v celoti izpolnila svoje obveznosti izvedbe izobraževalnega programa v skladu s pogodbo do te mere, da je dijakinja B. B. izpolnila vse pogoje za pristop k opravljanju mednarodne mature; - da dijakinja B. B. k mednarodni maturi ni pristopila; - da je B. B. avgusta 2013 zapadla v takšno psihično stanje, ki je bistveno vplivalo na njeno sposobnost izobraževanja in šolanja pri toženi stranki ter je bila v mesecu marcu 2014 zaradi psihičnih motenj vključena v obravnavo v psihološki ambulanti.

14. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je določilo 8. člena pogodbe, ki določa, da pogodbeno razmerje preneha, če dijak po svoji krivdi prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku nično, saj ni v sferi tožene stranke, da bi z dopustnimi sredstvi vplivala na to, da bi posamezni dijak pristopil k opravljanju mednarodne mature in jo tudi uspešno opravil, ker gre za nemogoč predmet obveznosti za toženo stranko.

15. Sodišče prve stopnje je neupravičenost tožničinega odstopa od pogodbe utemeljilo tudi s tem, da so bili izpolnjeni pogoji za odpust dolga, ki ga predvideva 44. člen Splošnih pogojev poslovanja javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrovskih štipendij (Uradni list RS, št. 91/2009, v nadaljevanju Splošni pogoji).

16. 8. člen pogodbe, ki ga pritožbeno sodišče zaradi jasnosti povzema, glasi: „Pogodbeno razmerje preneha v celoti oziroma v delu, ki se nanaša na štipendiranje izobraževanja posameznega dijaka, zlasti če: - dijak po svoji krivdi prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku; - prijavitelj za posameznega dijaka ne izkaže izpolnjevanja pogojev za nadaljevanje izobraževanja in vpis v višji letnik oziroma zaključek izobraževanja; - dijak spremeni izobraževalni program, smer, stopnjo ali izobraževalno inštitucijo, brez predhodnega soglasja javnega sklada; - prijavitelj ali dijak v katerikoli vlogi navede napačne, neresnične ali zavajajoče podatke; - prijavitelj v roku 8 dni javnega sklada ne obvesti o vsaki okoliščini oziroma spremembi, ki vpliva oziroma bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju.

V primeru, da se ugotovi obstoj katerega od zgoraj navedenih razlogov, je prijavitelj javnemu skladu dolžan vrniti prejeta sredstva skupaj v skladu z 9. členom pogodbe.

Pogodba se v primeru iz prejšnjega odstavka šteje za razdrto, ko prijavitelj prejme pismo obvestilo javnega sklada“.

17. Ena od temeljnih obveznosti tožene stranke, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila izvedba izobraževalnega progama. Eden izmed glavnih ciljev pogodbe in s tem štipendiranja pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi uspešna oprava mednarodne mature.

18. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeno določilo, ki določa, da pogodbeno razmerje preneha, če dijak po svoji krivdi prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku, nično, ker je predmet izpolnitve za toženo stranko nemogoč2. 19. Del izpolnitvenega ravnanja, za katerega se je zavezala tožena stranka, je izvesti izobraževalni program ter da bodo dijaki uspešno zaključili izobraževanje. Iz pogodbe torej ne izhaja le dolžnost izvedbe izobraževanja, kot to zmotno meni tožena stranka, temveč tudi cilj izobraževanja, ki je v uspešnem zaključku izobraževanja dijaka. Tožena stranka je bila v primeru, da dijak po svoji krivdi prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku tudi seznanjena s sankcijo, torej z dolžnostjo vračila prejetih sredstev, skupaj z dogovorjenimi obrestmi.

20. Izpolnitev obveznosti, da morajo dijaki izobraževanje zaključiti z opravljeno mednarodno maturo, ni nemogoča izpolnitev, čeprav gre razlog za neizpolnitev tega dela obveznosti iskati izven sfere tožene stranke, ki je sicer delovala s potrebno skrbnostjo, kot je to nedvomno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pričakovani rezultat, torej uspešen cilj izobraževanja, v sklenitveni fazi pogodbenega razmerja ni bil nemogoč.

21. Določba 8. člena pogodbe zato tožeči stranki daje pravico odstopiti od pogodbe, če dijak po svoji krivdi prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku, in takšno pogodbeno določilo ni nično. Vendar navedeno pogodbeno določilo a contrario pomeni, da te pravice tožeča stranka nima, če dijak brez svoje krivde prekine izobraževanje oziroma ga ne dokonča v pogodbenem roku.3 Ker je tožena stranka tekom postopka izkazala, da dijakinja B. B. ni pristopila k maturi in je zato tudi ni mogla opraviti iz zdravstvenih razlogov (psihičnih težav), torej ne po svoji krivdi, je tožeča stranka iz tega razloga od pogodbe neutemeljeno odstopila ter zahtevala vrnitev izplačanih sredstev.

22. Pogodbeno določilo (druga alineja prvega odstavka 8. člena pogodbe), da pogodbeno razmerje preneha tudi, če prijavitelj za posameznega dijaka ne izkaže izpolnjevanje pogojev za nadaljevanje izobraževanja in vpis v višji letnik oziroma zaključek izobraževanja, je po jezikovni in logični razlagi razumeti tako, kot ga razlaga tožena stranka in ji pritrjuje tudi prvo sodišče, da je tožena stranka to zavezo dolžna izpolniti takrat, kadar dijak izpolni pogoje vpisa v višji letnik oziroma ko opravi mednarodno maturo. Prijavitelj logično ne more izkazati pogojev za nadaljevanje izobraževanja in vpis dijaka v višji letnik oziroma zaključek izobraževanja, če dijak brez svoje krivde izobraževanje prekine oziroma ga v pogodbenem roku ne dokonča. Interpretacija, kot jo ponuja tožeča stranka, da pogodbeno razmerje preneha tudi, če dijak ne izpolnjuje pogojev za vpis v višji letnik oziroma ne dokonča izobraževanja v pogodbenem roku, ne glede nato, ali mu je zato mogoče pripisati krivdo ali ne, je nesmiselna, nelogična in v direktnem nasprotuje s prvo alinejo prvega odstavka 8. člena pogodbe. Tožeča stranka je sama pripravila besedilo pogodbe, zato se nejasno določilo razlaga v korist tožene stranke (83. člen OZ).

23. Pravilno pa pritožba opozarja, da je možnost odpisa dolga, ki je določen v 44. členu Splošnih pogojev v izključni diskrecijski pravici tožeče stranke.

24. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je odločitev sodišča pravilna, čeprav deloma iz drugih materialnopravnih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_O pritožbi tožene stranke_

25. Ne drži pritožbeni očitek, da sklep sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ni ustrezno obrazložen, saj po ustaljeni sodni praksi zadošča, da se sodišče sklicuje na specificiran stroškovnik, ki je v spisu, kjer ga stranka lahko pregleda.

26. Pravilno pritožba opozarja, da je treba v pravdnem postopku odločiti, ne samo o stroških pravdnega postopka po pravilih ZPP, ampak tudi o stroških izvršilnega postopka, o katerih pravnomočno še ni bilo odločeno. Tožena stranka se je v stroškovniku sklicevala na prijavljene stroške v ugovoru, kar zadostuje. Tožena stranka je zato upravičena do nagrade za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi (6. točka tar. št. 27 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT) v višini 600 točk ter materialnih in poštnih stroškov v višini1 % (tretji odstavek 11. člena OT), vse z 22 % DDV, skupaj 443,59 EUR.

27. Sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno ni priznalo konference s stranko, saj je konferenca s stranko po ustaljeni sodni praksi že zajeta v nagradi za storitev sestave vloge in nima statusa samostojne storitve po 1. točki tar. št. 39 OT.

28. Prvo sodišče predloga z dne 30. 9. 2019 za podaljšanje roka pravilno ni priznalo, saj ne gre za potreben strošek. Enako velja tudi za dokazna predloga, saj bi bila lahko navedena že v priznanih pripravljalnih vlogah ali na naroku. Poročilo stranki se po tar. št. 39 OT obračuna le, če ta storitev ni zajeta v drugi tar. št. in gre torej za samostojno storitev. Tožena stranka ni izkazala, da bi bila navedena storitev opravljena kot samostojno opravilo, zato do povrnitve stroškov poročila stranki ni upravičena. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo strošek sestave ugovora zoper prepis zapisnika v višini 50 točk z materialnimi stroški in DDV, skupaj 36,97 EUR.

29. Ker kilometrina prestavlja del skupne cene odvetnikovih storitev in izdatkov, od katere se obračuna DDV, je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve DDV od stroškov kilometrine, 22% od 384,80, torej do 84,56 EUR.

30. Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik je upravičen do povrnitve stroškov kilometrine za prihod na sodišče v skladu s 4. odst. 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (opomba Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami), ki se obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Zakoniti zastopnik je bil prisoten na treh narokih za glavno obravnavo, torej je upravičen do povrnitve 3 x 260 km po 0,12 EUR, kar skupaj znese 93,60 EUR, prvo sodišče pa mu je iz tega naslova priznalo 192,40 EUR, zato je njegova pritožba v tej smeri neutemeljena.

31. Tožena stranka je tako upravičena še do povrnitve stroškov v višini 565,12 EUR.

32. Ker je pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločitev delno utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi v II točki izreka na podlagi določila 357. člena ZPP delno spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zvišalo za znesek 565,12 EUR, torej na znesek 3.803,88 EUR. V ostalem delu so pritožbene navedbe neutemeljene.

33. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka sorazmerno s svojim uspehom v pritožbenem postopku (60 %). Upoštevaje določilo Odvetniške tarife in ZST-1 je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki nagrado po tar. št. 21 za sestavo pritožbe v višini 250 točk, materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, skupaj znaša 186,66 EUR. Pritožbeno sodišče je temu znesku prištelo še strošek sodne takse za pritožbo v višini 33 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 219,66 EUR, upoštevaje 60 % pritožbeni uspeh je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 131,80 EUR. Tožena stranka do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, saj njen odgovor k odločitvi v ničemer ni pripomogel (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv. 3 Pogodbeno določilo je povsem jasno oziroma nedvoumno, saj je njegovo vsebino mogoče ugotoviti že z navadno jezikovno razlago (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako kot se glasijo.