Jedro

Glede obstoja utemeljenega suma je državni tožilec pri utemeljevanju predlogov za podaljšanje pripora navedel le to, da je zoper obdolžence uvedena preiskava, ki je bila kasneje zoper obdolženega B. B. še dopolnjena in razširjena. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna navedba zadostuje. Obramba je namreč imela vso možnosti izjaviti se o takšni, sicer skopi navedbi tožilstva, da sta oba sklepa pravnomočna, s tem procesnim dejstvom pa so bile stranke nedvomno seznanjene. Pritožbe, ki so jih vložile same zoper sklep o uvedbi oziroma razširitvi preiskave so bile namreč zavrnjene kot neutemeljene, sodišče pa mora paziti na pravnomočnost sodnih odločb po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi po pravnomočnosti sklepov o uvedbi preiskave, obstoja utemeljenega suma v sklepih o priporu ni potrebno posebej obrazlagati, saj bi to pomenilo le nepotrebno ponavljanje presoje že pravnomočno ugotovljenih dejstev. Zoper pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva in torej Vrhovno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje, oziroma pravnomočno ugotovljen utemeljen sum ne more posegati, razen, če se med preiskavo po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugotovijo nova dejstva in okoliščine v korist obdolženca, ki bi lahko obstoj utemeljenega suma omajale. V takem primeru, pa bi državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora moral navesti, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum, presojo novih dokazov in podatkov pa mora seveda toliko bolj opraviti sodišče in svojo presojo tudi natančno pojasniti. Zato je v obravnavanem primeru državni tožilec s svojo, sicer skopo navedbo zadostil zahtevi po konkretizaciji predloga. Tako kot sodišče namreč ni dolžan ponovno navajati že pravnomočno ugotovljenih dejstev in okoliščin iz katerih izhaja utemeljen sum, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zoper obdolžena B. B. in C. C. se iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor še za en mesec, to je do 13. 10. 2021 do 14.17 ure.

II. Predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženega A. A. se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obdolžene A. A., B. B., C. C. in D. D. je v teku preiskava zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prepovedanimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. je bil odrejen tudi pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolžena C. C. in B. B. pa še iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vsem je bil pripor podaljšan le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, zadnjič s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Kr 19156/2021 z dne 9. 7. 2021. Obdolžencem je bila odvzeta prostost dne 13. 4. 2021 in sicer obdolženemu A. A. ob 14.23 uri, obdolženima B. B. in C. C. pa ob 14.17 uri.

2. Dne 2. 9. 2021 je višji državni tožilec Drago Farič iz Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti podal predloge za podaljšanje pripora iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP vsem trem priprtim obdolžencem še za en mesec. Pojasnil je, da je na podlagi zahteve za preiskavo tukajšnjega tožilstva Kt 7046/2021 z dne 16. 4. 2021 preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti s sklepom opr. št. I Kpr 19156/2021 z dne 10. 6. 2021 zoper obdolžence uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Dne 23. 6. 2021 je državno tožilstvo predlagalo še razširitev preiskave zoper B. B. in D. D., na podlagi česar je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom opr. št. I Kpr 19156/2021 z dne 2. 8. 2021 že uvedeno preiskavo zoper imenovana obdolženca razširilo. Ker so obdolženci v priporu, preiskava pa še ni zaključena, višji državni tožilec predlaga podaljšanje pripora vsem trem obdolžencem iz istega pripornega razloga še za en mesec, saj je po njegovi oceni priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani vseh treh obdolžencev še vedno podan. Pri tem državni tožilec izpostavlja težo obravnavanega kaznivega dejanja za katero je zagrožena kazen zapora od 5 do 15 let, ter navaja, da gre za kaznivo dejanje zoper zdravje in življenje ljudi ter s tem tudi varnost posameznikov, zaradi česar je dejanje še posebej nevarno. Na obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu A. A. državni tožilec opozarja še na vztrajnost, ki naj bi jo obdolženec izkazal pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja, saj naj bi v času od 4. 2. 2019 do 20. 11. 2020 kar v petih primerih sicer zaobseženih v eno kaznivo dejanje prenašal prepovedano drogo amfetamin in kokain. Šlo je za večjo količino trde droge. Z izvrševanjem tovrstnih dejanj si je po presoji državnega tožilca omogočal sredstva za dodatno preživljanje. Tudi pri obdolženih B. B. in C. C. državni tožilec kot okoliščine, ki kažejo na konkretno nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, navaja težo kaznivega dejanja, dejstvo, da gre za kazniva dejanja, ki so izredno škodljiva zdravju in življenju ljudi ter dejstvo, da jima je bila zasežena izjemno velika količina drog, to so MDMA tabletke v količin 17.557 g, MDMA kristali v količini 15.000 g, MDMA kristali v skupni količini 10.000 g, MDMA modre tablete v količini 25.120 g, 929,99 g heroina in mefedron v količini 8.060 g. Subjektivne okoliščine ki po mnenju državnega tožilca kažejo na ponovitveno nevarnost pri obeh obdolžencih pa so prav tako kot pri obdolženem A. A. vztrajnost in kontinuiranost njunih ravnanj ter dejstvo, da obdolženca nista nikjer zaposlena in jima očitno izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja vir preživljanja. Pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je po njegovem mnenju tudi neogibno potreben oz. je stopnja ponovitvene nevarnosti tako visoka, da ga ni mogoče nadomestiti s kakršnimkoli drugim milejšim omejevalnim ukrepom. Državni tožilec predlaga podaljšanje pripora za en mesec, ker bo potrebno zaslišati priče A. V. in B. K. ter opraviti vsa preiskovalna dejanja, ki so bila predlagana.

3. O predlogu višjega državnega tožilca so se izjavili zagovorniki vseh treh obdolžencev. Vsi poudarjajo, da državni tožilec v predlogih za podaljšanje pripora utemeljenega suma, kot enega od treh bistvenih pogojev za odreditev pripora, ne zatrjuje in ga niti ne poskusi obrazložiti. V predlogih besedna zveza „utemeljen sum“ ni zapisana niti na enem mestu, kaj šele, da bi državni tožilec utemeljenost suma ustrezno artikuliral, specificiral, konkretiziral oz. drugače ustrezno obrazložil. Glede na to, da sklep o podaljšanju pripora izda sodišče na predlog državnega tožilca (205. člen ZKP) je jasno, da mora biti tak predlog v skladu s prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča obrazložen, saj so obdolžencu zoper katerega se ukrep predlaga, šele na ta način zagotovljena temeljna jamstva do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in varstva pravice do osebne svobode (19. člen Ustave). Po mnenju obrambe sodišče pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora ne sme izvrševati korekcijske vloge v korist ene stranke v postopku in jo s tem neupravičeno postavljati v neenakopraven (privilegiran položaj). Sodišče tako ne sme v svoji obrazložitvi nadomeščati, popravljati in dopolnjevati predloga ODT o podaljšanju pripora na način, da predlog postane sposoben za obravnavo. Tožilstvo torej sploh ne trdi, da je zoper obdolžence podan utemeljen sum, da so storili kaznivo dejanje.

4. Zagovornik obdolženega A. A. odvetnik Matevž Lobnik poudarja še, da tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP na strani tega obdolženca ni podan, predvsem pa je po mnenju obrambe obrazložitev ponovitvene nevarnosti s strani državnega tožilstva izredno nekonkretizirana in neartikulirana. Državni tožilec se namreč niti ne trudi z obrazložitvijo dejanske življenjske situacije obdolženca z vsemi okoliščinami v zvezi z očitanim dejanjem. Njegove navedbe so povsem pavšalne. Pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti bi bilo treba upoštevati, da obsojenec do sedaj ni bil kaznovan za kaznivo dejanje, dejstvo, da je bil zaposlen na Pošti Slovenije ter prejemal redno mesečno plačo, da ob hišni preiskavi pri njem ni bila zasežena kakršnakoli gotovina ali drugi predmeti kot na primer prepovedana droga, niso bili najdeni seznami ali imeniki odjemalcev in niso bili izkazani kakršnikoli kontakti z dobavitelji (razen obdolžencev iz tega postopka). Predvsem pa se obdolžencu očita le vloga „kurirja“, ki nima zvez, znanj ali metod, ki bi omogočale ponavljanje kaznivega dejanja. Prav tako pri njemu niso najdene tehtnice, stiskalnice, vrečke za pakiranje ali podobni pripomočki potrebni za razpečevanje droge. Predvsem pa odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi, ukrep pa tudi ni sorazmeren. Glede predlaganega roka za podaljšanje pripora, zagovornik poudarja, da sta bila A. V. in B. K. že zaslišana, medtem ko državni tožilec preiskovalnih dejanj, ki naj bi bila razen tega še opravljena, sploh ni konkretiziral. Zato obramba vztraja, da je v konkretnem primeru pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, s katerim bo prav tako mogoče zagotoviti namen, ki ga sodišča zasleduje s priporom. Obdolženec bi hišni pripor lahko izvrševal na svojem domu, kamor bi se lahko v času izvrševanja preselila njegova mama E.E., na katero je obdolženec izredno navezan. Mati ima tudi številne zdravstvene težave in je pred devetimi meseci zaradi zahrbtne bolezni izgubila moža. 5. Tudi zagovorniki B. B. iz Odvetniške pisarne Senica & partnerji, d.o.o. in C. C. odvetnik Rok Petrič menijo, da priporni razlog na strani obdolžencev ni podan, vsaj ne s takšno intenzivnostjo, da bi bilo potrebno zoper obdolženca podaljševati pripor. Prav tako kot zagovornik obdolženega A. A. predlagajo nadomestitev pripora s hišnim priporom. Za ugotovitev ponovitvene nevarnosti se namreč zahteva več kot le-to, da sodišče ugotovi, da je nekdo utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja, sicer bi že zakon sam predpisal, da so priprti vsi obdolženci, ki so utemeljeno osumljeni storitve določenega kaznivega dejanja. Kot izhaja tudi iz sodne prakse (glej sodbo VS RS z dne 9. 8. 2012, opr. št. XI Ips 35458/2012), je le v redkih primerih o ponovitveni nevarnosti obdolženca mogoče zanesljivo sklepati že iz okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. Praviloma pa zgolj dejstvo, da je obdolženec izvršil neko določeno kaznivo dejanje, ne pove ničesar ali dovolj o možnosti, da bo istovrstno kaznivo dejanje na prostosti tudi ponovil. Takšno verjetnost (prognozo) omogoča šele dobra osvetlitev obdolženčeve osebnosti, njegovega življenjskega okolja, prejšnjega življenja ter trenutne življenjske situacije. Za obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP se zahteva, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja.1 Iz same vsebine predloga državnega tožilstva pa je razbrati, da ta ne razpolaga s takšnimi „posebnimi okoliščinami“, ki bi dajale zadostno podlago za ugotovitev o ponovitveni nevarnosti, kar pa vsekakor ni vrsta kaznivega dejanja in predpisana kazen. Tudi okoliščine kot so vztrajnost in kontinuiranost ter dejstvo, da obdolženca nista nikjer zaposlena, so po mnenju obrambe presplošne, zaradi česar je predlog državnega tožilca tudi v tem delu neobrazložen.

6. Zagovornik obdolžene C. C., pa uvodoma poudarja še, da državni tožilec v predlogu podaja popolnoma enako obrazložitev kot jo je podal v vseh dosedanjih predlogih (dejansko gre za tehniko kopiraj, prilepi). V nadaljevanju navaja, da priporni razlog na strani te obdolženke ni podan. saj že objektivne okoliščine, o katerih naj bi obdolženka storila kaznivo dejanje in ki obstajajo po izvedbi hišni preiskave, izključujejo ponovitveno nevarnost. Obdolženki se namreč predvsem očita, da naj bi delovala kot „kurirka“, medtem ko ji je bila pri hišni preiskavi zasežena večja količina droge. Obenem je bila prostost odvzeta še trem osebam zoper katere se tudi vodi postopek preiskave. S tem so v objektivnem smislu onemogočeni pogoji za nadaljevanje domnevne kriminalne dejavnosti. Verjetnost, da bi obdolžena C. C. kljub tem objektivnim dejstvom in okoliščinam sploh lahko nadaljevala z izvrševanjem kaznivega dejanja, tako ne obstaja. Predvsem pa tožilstvo ni upoštevalo v zadostni meri subjektivnih okoliščin na strani obdolženke, to je dejstva, da je nekaznovana in da ima resne zdravstvene težave ter da živi v hiši svojega očeta in dedka ter s prebivališčem nima nikakršnih stroškov, zaradi česar ji tudi socialna podpora zadošča za preživljanje.

7. Predvsem pa obramba vseh treh obdolžencev poudarja, da ni podano več sorazmerje med očitkom ter časom prebitim v priporu, ter da preiskava ne teče kontinuirano, kot se to zahteva za priporne zadeve. Od zadnjega podaljšanja pripora je sodišče opravilo le zaslišanje dveh predlaganih prič s strani tožilstva. Če v tem času, to je v času petih mesecev sodišče in policija niso uspeli opraviti (skupaj treh preiskovalnih dejanj, zaslišanja dveh prič in pregled telefonov), to nikakor ne sme biti razlog, da se obdolžencem pripor podaljšuje še za čas enega meseca. Podaljšanje pripora v fazi preiskave je časovno omejeno na največ šest mesecev in bi to moralo veljati le v primerih, ko bi se opravljala res obsežna preiskovalna dejanja, za katere je potreben daljši čas, ne pa v takšnih primerih, ko so predlagana le tri preiskovalna dejanja, ki iz obrambi neznanega razloga niso bila opravljena v času petih mesecev.

8. Preiskovalni sodnik je predlog za podaljšanje pripora v skladu z tretjim odstavkom 205. člena ZKP skupaj s spisom predložil Vrhovnemu sodišču. Pojasnil je, da preiskave zaenkrat še ni uspel dokončati, saj je dne 20. 4. 2021 sicer izdal sklep o uvedbi preiskave, ki pa je bil po pritožbi zagovornikov obdolžencev dne 3. 6. 2021 razveljavljen in poslan preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje. Preiskovalni sodnik je dne 10. 6. 2021 ponovno izdal sklep o preiskavi, katerega je senat s sklepom I Ks 19156/2021 z dne 6. 7. 2021 potrdil. Po predlogu okrožnega državnega tožilstva za dopolnitev in razširitev preiskave je preiskovalni sodnik s sklepom z dne 2. 8. 2021 v zvezi s sklepom senata II Ks 19156/2021 z dne 3. 9. 2021 preiskavo zoper obdolženega B. B. in obdolženo D. D. dopolnil in razširil zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. V zadevi je od zadnjega podaljšanja pripora na naroku dne 25. 8. 2021 zaslišal pričo A. V., na naroku dne 3. 9. 2021 pa še pričo B. K. Dne 25. 8. 2021 je izdal še odredbo za preiskavo elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov zoper obdolženo C. C., opravil pa je tudi poizvedbe v zvezi s predlaganimi dokazi, ki se nanašajo na ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka. Na zadnjem naroku dne 3. 9. 2021 je zagovornica, odvetnica Katarina Mervič iz Odvetniške pisarne Senica in partnerji, d.o.o., podala nove dokazne predloge in sicer opravo poizvedb in zaslišanje zaposlenih pri Davčni in carinski upravi Estonije ter posebne preiskovalke iz Oddelka za droge preiskovalne enote Estonije. Tako bo v zadevi treba odločiti o novih dokaznih predlogih in o ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, v zvezi s katerim bo izveden, glede na neuspeh poizvedb še narok za zaslišanje prič. Ker je v zadevi potrebno opraviti še vsa navedena preiskovalna dejanja, pripor pa se izteče dne 13. 9. 2021, preiskava do navedenega datuma ne bo zaključena, prav tako pa bo po zaključeni preiskavi tudi tožilstvo potrebovalo še določen čas za proučitev zadeve in odločitev o nadaljevanju kazenskega postopka, zaradi česar preiskovalni sodnik predlaga, da Vrhovno sodišče v skladu s predlogom državnega tožilstva pripor zoper obdolžence podaljša še za en mesec. Sicer pa preiskovalni sodnik glede na pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave in sklepa o razširitvi preiskave meni, da je v zadevi utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katerega je zagrožena kazen od pet do petnajstih let, podan. Strinja se tudi z obrazložitvijo pripornih razlogov tožilstva saj ocenjuje, da so pri vseh treh obdolžencih izkazane okoliščine na podlagi katerih je mogoče z zanesljivostjo sklepati o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Podana je namreč realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženci, kolikor bi bili izpuščeni na prostost, ponovno izvrševali kazniva dejanja, prav tako pa meni, da te nevarnosti ni mogoče odpraviti z nobenim milejšim ukrepom kot je že odrejeni pripor.

B.

9. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča v fazi preiskave podaljšati pripor še za največ tri mesece, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let. Časovna omejitev trajanja pripora med preiskavo do vložitve obtožnice namreč spada med ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar pomeni navedena določba ZKP le konkretizacijo 20. člena Ustave.

10. V konkretni kazenski zadevi teče kazenski postopek zoper imenovane obdolžence zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let. Formalni pogoj za podaljšanje pripora je tako podan.

11. Vrhovno sodišče, ki odloča o predlogu tožilstva za podaljšanje pripora, odloča kot sodišče prve stopnje. Pri odločanju o podaljšanju pripora mora presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

12. Zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C. je, kot je bilo že uvodoma povedano pravnomočno uvedena kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Zoper obdolženega B. B., pa je pravnomočen tudi sklep o razširitvi in dopolnitvi preiskave prav tako zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Utemeljen sum, da so obdolženci storili obravnavano kaznivo dejanje je torej podan, saj je z navedenimi sklepi pravnomočno ugotovljen. Dejstva in okoliščine, ugotovljene po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave pa stopnje utemeljenega suma niso v ničemer omajale.2

13. Zagovorniki so v odgovorih na predloge za podaljšanje pripora navajali, da državni tožilec glede obstoja utemeljenega suma ni v predlogih ponudil nikakršne utemeljitve, oziroma svojega predloga v tem delu ni konkretiziral. Po določbi prvega odstavka 202. člena ZKP lahko pripor odredi oziroma podaljša sodišče le na predlog državnega tožilca, pri čemer mora biti predlog za odreditev in podaljšanje pripora obrazložen.3 Nobenega dvoma tudi ni, da je temeljni predpogoj za odreditev pripora obstoj utemeljenega suma, torej obstoj visoke stopnje verjetnosti, da je osumljenec storil določeno kaznivo dejanje. Razlogi o tem pa morajo glede na načelo akuzatornosti izhajati, ne samo iz odločbe sodišča o odreditvi pripora, temveč tudi iz predloga državnega tožilca. Namen konkretizacije predloga za podaljšanje pripora državnega tožilca, torej tistega, ki nosi dokazno breme, je predvsem v tem, da ima nasprotna stranka možnost izjaviti se o zatrjevanih dejstvih in okoliščinah, vloga sodišča pa je, da presodi vse navedeno ob upoštevanju podatkov v spisu. Vrhovno sodišče namreč, še posebej pri podaljševanju pripora, torej tedaj ko odloča kot sodišče prve stopnje, zavezuje načelo materialne resnice (17. člen ZKP).4

14. V konkretni zadevi je državni tožilec pri utemeljevanju predlogov za podaljšanje pripora glede obstoja utemeljenega suma navedel le to, da je zoper obdolžence uvedena preiskava, ki je bila kasneje zoper obdolženega B. B. še dopolnjena in razširjena. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna navedba zadostuje. Obramba je namreč imela vso možnosti izjaviti se o takšni, sicer skopi navedbi tožilstva, da sta oba sklepa pravnomočna, s tem procesnim dejstvom pa so bile stranke nedvomno seznanjene. Pritožbe, ki so jih vložile same zoper sklep o uvedbi oziroma razširitvi preiskave so bile namreč zavrnjene kot neutemeljene, sodišče pa mora paziti na pravnomočnost sodnih odločb po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi po pravnomočnosti sklepov o uvedbi preiskave, obstoja utemeljenega suma v sklepih o priporu ni potrebno posebej obrazlagati, saj bi to pomenilo le nepotrebno ponavljanje presoje že pravnomočno ugotovljenih dejstev.5 Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče že v prejšnjem sklepu o podaljšanju pripora, zoper pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva in torej Vrhovno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje, oziroma pravnomočno ugotovljen utemeljen sum ne more posegati, razen, če se med preiskavo po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugotovijo nova dejstva in okoliščine v korist obdolženca, ki bi lahko obstoj utemeljenega suma omajale. V takem primeru, pa bi državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora moral navesti, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum, presojo novih dokazov in podatkov pa mora seveda toliko bolj opraviti sodišče in svojo presojo tudi natančno pojasniti. Takih dejstev in dokazov pa v konkretni zadevi ni, in jih stranke tudi v odgovorih na predlog za podaljšanje pripora ne navajajo.6 Zato je v obravnavanem primeru državni tožilec s svojo, sicer skopo navedbo zadostil zahtevi po konkretizaciji predloga. Tako kot sodišče namreč ni dolžan ponovno navajati že pravnomočno ugotovljenih dejstev in okoliščin iz katerih izhaja utemeljen sum, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje. Če se za obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora, kot temeljnega akta s katerim je poseženo v človekovo svobodo, ne zahteva ponavljanje razlogov o obstoju utemeljenega suma iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, niti nima Vrhovno sodišče pooblastila za presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v takem pravnomočnem sklepu, potem to velja še toliko bolj za državnega tožilca. S tem pa stranke niso bile v ničemer prikrajšane, saj so imele možnost obstoj utemeljenega suma izpodbijati s pritožbo zoper sklep o uvedbi preiskave.

15. Glede obstoja pripornih razlogov pri obtoženemu A. A., pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri tem obdolžencu za podaljšanje pripora ni več pogojev, oziroma ni več izpolnjen pogoj neogibnosti za potek in varnost ljudi, zaradi česar nadaljnje podaljšanje pripora ne bi bilo več v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti. Torej sorazmernosti v ožjem pomenu, to je ali je poseg še vedno primeren, nujen in uravnotežen. Obdolženec do sedaj še ni bil obsojen. Res je, da naj bi v času od 4. 2. 2012 pa do 20. 11. 2020 v petih primerih izvršil navedeno kaznivo dejanje, vendar pa je na drugi strani potrebno upoštevati dejstvo, da je njegova vloga pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja manjša, gre tudi za osebo, ki ima delovne navade in daljšo delovno dobo. Pri hišni preiskavi, kot nadalje poudarja njegov zagovornik, ni bilo najdeno ničesar (ne drog, ne pripomočkov za njihovo razpečevanje, ne denarja). Ob tehtanju navedenih okoliščin ter dejstva, da se obdolženec nahaja v priporu že skoraj pet mesecev, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni več podana visoka in konkretna artikulirana nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, oziroma ni več izpolnjen pogoj neogibnosti. Zato je predlog za podaljšanje pripora za tega obdolženca zavrnilo.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani soobdolženih B. B. in C. C. še vedno podan in se okoliščine, ki so narekovale zadnje podaljšanje niso v ničemer spremenile. Obdolženca sta utemeljeno osumljena storitve hudega kaznivega dejanja z visoko zagroženo kaznijo, ki naj bi ga izvrševala skozi daljše časovno obdobje, s čimer je izkazana vztrajnost obeh obdolžencev oziroma kontinuirana dejavnost, kot to navaja državni tožilec v predlogu. Kot je bilo že pojasnjeno naj bi šlo za organizirano in v isti cilj usmerjeno delovanje obdolžencev, torej za delovanje po hudodelskem načrtu združbe katerega cilj naj bi bil konkretno spraviti prepovedane droge do naročnika, naročnike pa naj bi v večjem delu združba iskala na temnem spletu in so se dobave plačevale s kripto - valutami. Kot je bilo že večkrat poudarjeno je bila preiskava zoper B. B. zaradi istovrstnega ravnanja še razširjena. Kriminalna količina, kot se očita tema obdolžencema, je v primerjavi z vlogo, ki se očita obdolženemu A. A. bistveno večja, saj naj bi razpolagala z izjemno veliko količino prepovedanih drog, namenjenih za prodajo. Tako B. B. kot C. C. sta tudi brez zaposlitve in prejemnika socialne pomoči, pri čemer naj bi bil obdolženi B. B. lastnik dveh vozil, katerih nakup in vzdrževanje bi si oseba zgolj s socialno pomočjo težko privoščila.

17. Zagovornika obeh obdolžencev sicer menita, da je državni tožilec predlog za podaljšanje pripora tudi glede obstoja pripornega razloga premalo obrazložil, premalo pojasnil okoliščine, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, pri čemer sama teža kaznivega dejanja ne more biti razlog za odreditev pripora. Obramba sicer utemeljeno zatrjuje, da na sami teži kaznivega dejanja z zagroženo kaznijo ni mogoče graditi prepričanja o obstoju pripornih razlogov, vendar pa je lahko razlog za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti način izvršitve dejanja kot kvalitativni moment vsebinske povezave med konkretnim kaznivim dejanjem, glede katerega je utemeljen sum že izkazan, in predvidevanjem dejanja, s katerim naj bi obdolženec v bodoče ogrožal varnost ljudi. Gre torej za vsebinsko vez med dejanjem in sklepanjem o verjetnosti bodočega ravnanja. Tak način izvršitve pa je ravno dlje časa trajajoča kriminalna dejavnost v večjem obsegu, oziroma vztrajnost, česar sta, kot zaenkrat izhaja iz podatkov v spisu, utemeljeno osumljena oba obdolženca. Očita se jima namreč več različnih izvršitvenih ravnanj znotraj očitanega jima kaznivega dejanja ter velika količina zasežene droge namenjene prodaji. Torej okoliščine, ki jih je državni tožilec v predlogu navedel kot podlago za obstoj pripornega razloga. Od subjektivnih okoliščin na strani obeh obdolžencev, pa je tožilec pojasnil, da obdolženca nista nikjer zaposlena in jima očitno izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja vir sredstev za preživljanje. To pa so, kot je presodilo Vrhovno sodišče že v prejšnjih sklepih, okoliščine, ki kljub dejstvu da doslej še nista bila obsojena, kažejo na tako visoko stopnjo nevarnosti ponavljanja, da te nevarnosti ni mogoče nadomestiti z drugim, milejšim ukrepom kot to predlagajo zagovorniki. Glede na velike količine zasežene droge, iz česar je mogoče sklepati o dobri organiziranosti kriminalne združbe in o dobrih povezavah z dobavitelji mamil, na obstoj pripornega razloga tudi ne vpliva dejstvo, da je bila droga najdena pri hišni preiskavi pri obdolženi C. C., zasežena, kot to poudarja obramba, kakor tudi ne dejstvo, da je bilo priprtih več oseb. Okoliščine, ki jih v nadaljevanju navaja obdolženkina obramba, kot so zagotovljeni bivanjski pogoji in slabo zdravstveno stanje, so bili podani že prej, pa je to, kot zaenkrat izhaja iz podatkov v spisu, naj ne bi odvrnilo od izvrševanja kaznivega dejanja.

C.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej pripor glede obdolženih B. B. in C. C. še vedno sorazmeren ukrep glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo nevarnosti ponavljanja. Kot je bilo že pojasnjeno se obdolžencema očita dlje časa trajajoče in težje protipravno ravnanje, preprodaja in hramba različnih mamil v večjih količinah, zaradi česar je pri podaljšanju pripora treba upoštevati tudi zagotovitev varnosti potencialnih uživalcev, oziroma njihovega življenja in zdravja, še posebej, ker gre v konkretni zadevi za hudodelsko združbo, ki naj bi trgovala tudi z nevarnimi mamili, ki povzročajo hudo odvisnost in puščajo posledice na vseh področjih človekovega življenja.

D.

19. Državni tožilec, čemur pritrjuje tudi preiskovalni sodnik, predlaga podaljšanje pripora za en mesec. Res je, da sta priči A. V. in B. K., katerih zaslišanje je predlagal državni tožilec, bili že zaslišani (A. V. 25. 8. 2021 in B. K. 3. 9. 2021), vendar je preiskovalni sodnik pojasnil, da bo potrebno med preiskavo odločiti še o dokaznih predlogih, ki jih je dala zagovornica odvetnica Katarina Mavrič iz odvetniške pisarne Senica in partnerji d.o.o. na naroku dne 3. 9. 2021, odločiti o ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi v zvezi s katerim bo izveden še narok za zaslišanje prič in pridobiti rezultate preiskave elektronskih naprav. Državni tožilec je sicer poleg predlogov za zaslišanja prič A. V. in B. K., navedel le na splošno, da naj se opravijo vsa preiskovalna dejanja ki so bila predlagana, kar obramba razume kot neobrazložen predlog, vendar so bile po presoji Vrhovnega sodišča, tudi v tem primeru nasprotne stranke seznanjene z dokaznimi predlogi, še posebej tisti, ki so izvedbo dokazov sami predlagali. Res je tudi, da je treba v pripornih zadevah postopati posebej hitro. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na potek konkretnega postopka trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Čas enega meseca pa je primeren rok v katerem bo preiskovalni sodnik lahko opravil nameravana preiskovalna dejanja, hkrati pa bo imel državni tožilec po zaključeni preiskavi še določen čas za nadaljnje ukrepanje. Zato je Vrhovno sodišče obdolženima B. B. in C. C. podaljšalo pripor še za en mesec, to je do 13. 10. 2021 do 14.17 ure.

1 Glej sodbo VS RS z dne 21. 5. 2009, opr. št. XI Ips 37/2009. 2 Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča pri podaljševanju pripora glede obstoja utemeljenega suma zgolj sklicevanje na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave, če se dejansko stanje ni spremenilo: glej sodbo XI Ips27115/2010 z dne 6. 5.2010 in XI Ips 277024/2017 z dne 23. 11. 2017 3 Gre za spremembo določb procesnega zakona, kot posledico odločitve Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo tisti del drugega odstavka 205. člena ZKP, ki je omogočal, da podaljšanje pripora predlaga tudi preiskovalni sodnik (U-I-50/09 in Up-260/09). 4 Kot na to upravičeno opozarja zagovornik obdolžene C. C. 5 Glej sodbe XI Ips 62515/2018 z dne 6. 6. 2019, I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in druge. 6 Izpovedba priče Priča R. se je sklicujoč na pravno dobroto pričanju odpovedala, izpovedba priče A. V., pa je obremenjujoča.