Jedro

Škode ni povzročila tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2,140.000 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov po 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - 1999) in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče G. L., čeprav ima ta interes, da tožnik s svojim zahtevkom ne bi uspel. Razlogi sodb sodišča druge in prve stopnje so si v tem obsegu sami s seboj v nasprotju. Podano pa je tudi nasprotje med vsebino zdravniške dokumentacije in razlogi izpodbijane sodbe. Iz zdravniškega spričevala je namreč mogoče ugotoviti mehanizem nastanka tožnikovih poškodb, ki jih ni mogla povzročiti priča G. L. Sicer pa sodba sodišča druge stopnje ni odgovorila na navedbe pritožbe o kršitvah pravdnega postopka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da so "poškodbe, ki jih je dobil tožnik, bile nedvomno posledica obračunavanja med njim in G. L. ter posledica njenih udarcev", so pretežno dejanske narave.

Temelje na dokazni oceni o verodostojnosti izpovedi prič G. L. in H. G. ter pravdnih strank. V tem obsegu je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo razloge sodbe sodišča prve stopnje o tem, da je izpovedba G. L. verjetnejša in da je to oceno sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi neposrednega vtisa ob zaslišanju. Ne drži revizijska trditev, da vsebina zdravniške dokumentacije o tožnikovih poškodbah in o mehanizmu njihovega nastanka v sodbah nižjih sodišč ni bila upoštevana in ocenjena. Izpodbijana sodba se je do navedene dokumentacije določno opredelila in sprejela dokazno sklepanje, "da je tožnik poškodbe dobil pri obračunu z G. L., da je bil udarjen po glavi, najverjetneje s trdim predmetom in da je poškodba prsta najverjetneje nastala, ko se je skušal z roko zaščititi pred udarci".

Dokazna presoja, ki jo sprejemata sodbi sodišč druge in prve stopnje, je notranje trdna in je zmožna preizkusa. Ni jasno, kam meri revizija s trditvijo, da so si razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju zato, ker je izpovedba G. L. ocenjevana tudi s stališča, da ima na izidu pravde vendarle lasten interes. Utemeljeno je namreč mogoče zagovarjati nasprotno stališče: sodišči sta lasten interes priče G. L. upoštevali, pa sta kljub temu njeno izpoved dokazno ocenili za prepričljivejšo od izpovedbe H. G. Po določbi 8. člena ZPP namreč sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana.

Povedano pa delno že utemeljuje sklepanje, da ni sprejemljiv revizijski očitek o tem, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do vseh pritožbenih navedb. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP namreč v svoji obrazložitvi sodišče druge stopnje presodi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Prav to pa je sodišče druge stopnje storilo, ko se je opredelilo do vsebine zdravniške dokumentacije in z njo povezane ocene izpovedi prič.

V čem naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, revizija ne obrazloži. Elementi odškodninske odgovornosti toženih strank niso dokazani (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), zaradi česar je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Revizijsko sodišče torej ocenjuje, da revizija izpodbija predvsem dejanske ugotovitve, ki jih sprejemata sodbi sodišč druge in prve stopnje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.