Jedro

Z dopolnilno odločbo, izdano na podlagi 216. člena ZUP, lahko upravni organ odloča le o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso bila zajeta.

Izrek

Tožbi se ugodi in se dopolnilna odločba Ministrstva za kulturo z dne 20.5.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je tožena stranka svojo odločbo z dne 25.3.1993 v točki 3.I. dopolnila z naslednjim besedilom: "zavezanec vrne v last: - parc. št. 19 gospodarsko poslopje (1410 m2), vpisano pri vl. št. 700 kot družbena lastnina in imetnik pravice uporabe FS.". Odločbo utemeljuje z ugotovitvijo, da je zavezanec predlagal izdajo dopolnilne odločbe, ker je nepremičnina s parc. št. 19 v njegovem premoženju, FS pa je le formalno vknjižena kot imetnik pravice uporabe. Tožena stranka meni, da ima podjetje položaj zavezanca po zakonu o denacionalizaciji, ker je sporna nepremičnina v njegovem premoženju, saj v njej opravlja svojo gospodarsko dejavnost. Ker je za to nepremičnino pri vl. št. 700 vknjižena FS, gre torej za neusklajenost med zemljiškoknjižnim in dejanskim stanjem. Na podlagi 216. člena zakona o splošnem upravnem postopku je zato odločila, da je zavezanec za denacionalizacijo v smislu 51. člena (zakona o denacionalizaciji) ...

Tožnica v tožbi navaja, da je bilo o denacionalizaciji sporne nepremičnine odločeno z delno odločbo tožene stranke z dne 25.3.1993. V točki I.3. izreka te odločbe je bila tožnici iz premoženja FS vrnjena v last parc. št. 19 gospodarsko poslopje (1410 m2), vpisana pri vl. št. 700. Ta odločba je postala pravnomočna 29.4.1993. Z dopolnilno odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, pa je tožena stranka še enkrat odločila o vrnitvi iste nepremičnine, vendar tokrat iz premoženja podjetja zavezanca. Ker je bilo o vračilu sporne nepremičnine že v celoti odločeno z navedeno delno odločbo, ni pogojev za izdajo dopolnilne določbe po 216. členu zakona o splošnem upravnem postopku in tožena stranka je z dopolnilno odločbo dejansko spremenila svojo prvotno odločbo s tem, da je določila drugega zavezanca. S tem je kršila načelo ne bis in idem, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so se po izdaji sporne odločbe "pojavili trije zavezanci: ..., ki pa nobeden izmed njih ni uredil statusa v zemljiški knjigi", zato meni, da je treba dopolnilno odločbo odpraviti.

Tožba je utemeljena.

Iz poslanih upravnih spisov je razvidno, da je bilo o denacionalizaciji nepremičnine s parc. št. 19 odločeno z delno odločbo tožene stranke z dne 25.3.1993, ki je postala pravnomočna 29.4.1993. Po izreku te odločbe je tožnici kot upravičenki dolžna vrniti nepremičnino parc. št. 19 gospodarsko poslopje (1410 m2), vpisano pri vl. št. 700, FS kot zavezanec. Prav ima torej tožnica, ko v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, saj tožena stranka izreka navedene delne odločbe z dopolnilno odločbo ni dopolnila, temveč ga je spremenila. Za vrnitev sporne nepremičnine je namreč določila novega zavezanca. Vprašanje zavezanca za vrnitev sporne nepremičnine pa je bilo v navedeni delni odločbi že rešeno, torej tožena stranka za izdajo dopolnilne odločbe z navedeno vsebino ni imela podlage v 216. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z dopolnilno odločbo, izdano na tej zakonski podlagi, namreč upravni organ lahko odloča le o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso bila zajeta (1. odstavek 216. člena ZUP). Odločba je torej nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo ter odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpravilo.

Zakon o upravnih sporih in ZUP je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.