Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da tožena stranka ni predložila dodatnih dokazov in tudi ni predlagala, da se jo zasliši, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da je v spornem mesecu koristila letni dopust, in ji prisodilo nadomestilo plače za čas koriščenja letnega dopusta.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati iz naslova obresti znesek 8,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 dalje do plačila, iz naslova obresti znesek 5,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje do plačila, iz naslova regresa za letni dopust znesek 569,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila in iz naslova nadomestila plače znesek 274,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2009 dalje do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 444,18 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila.
Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbijana sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. alineje 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo priznanega nadomestila plače. Tožnici ni bila v ničemer odobrena izraba letnega dopusta v višini 104 ur. Glede tega je sodišče dalo prevelik pomen izpovedbi tožnice, da je šlo pri tem za soglasje s toženo stranko po telefonu. Ni pomembna višina zneska za plačilo zahtevanega nadomestila, temveč je bistveno to, če je tožnica do njega dejansko upravičena. Sprašuje se, kdo je kriv za vse laži. Poleg tega se ne strinja tudi z naloženimi stroški postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.
Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. Izvedlo je vse tiste dokaze, s katerimi je razpolagalo. Če bi direktor tožene stranke prišel na obravnavo, bi se zaslišalo tudi njega. V skladu z navedenimi razlogi nima nobene podlage, da se sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo, in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe še odgovarja.
Pritožba tožene stranke ne oporeka prisojenim zahtevkom iz naslova zamudnih obresti zaradi zakasnelega plačila odpravnine in plače za mesec julij 2009, niti ne izpodbija zneska prisojenega regresa za letni dopust za leto 2009. Pritožba se v bistvu ne strinja samo s prisojenim zneskom nadomestila plače v višini 104 ure za mesec junij 2009, ko je bila tožnica na letnem dopustu. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo (listovna št. 8) navedla, da takšne odsotnosti v višini 104 ur ni obračunala, ker tožnica ni hotela priti v službo, kar pomeni, da ni delala, in da ima sodišče o tem potrdilo.
Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za presojo o tožbenih zahtevkih. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. čl. ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na naroku glavne obravnave izvedlo vse dokaze, ki so bili predloženi tako s strani tožnice, ki jo je tudi zaslišalo, kot dokaze na strani tožene stranke. Ta je v sporu predložila samo fotokopiji položnic o plačilu plače za mesec julij 2009 in odpravnine, v ničemer pa ni v odgovoru na tožbo predlagala svojega zaslišanja in izvedbo drugih dokazov, s katerimi bi poskušala ovreči tožničine navedbe o upravičeni izrabi letnega dopusta v mesecu juniju 2009. Še več, tožena stranka niti na narok glavne obravnave ni pristopila. V tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo opravičila s strani zastopnika J.G., saj ima tožena stranka še zastopnico D.G., ki bi se lahko udeležila naroka.
Zato je imelo sodišče tako dejansko kot pravno podlago za ugoditev tožbenim zahtevkom. V tej zvezi je pravilno štelo za dokazano upravičenost tožnice do nadomestila plače za čas 104 ur odsotnosti v mesecu juniju 2009 iz naslova letnega dopusta. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitev v izpodbijani sodbi, da se je tožnica o izrabi dopusta dogovorila z zastopnikom J.G. po telefonu, to dejstvo pa je dokazala z listno o obračunu plače za mesec junij 2009, ko je na obračunu pripisana izjava s podpisom zastopnika, da bo obračun za ta mesec izveden v mesecu juliju 2009. Neutemeljena je pritožba, da gre pri tako ugotovljenih dejstvih za laži, saj je imela tožena stranka možnost, da bi z izpovedbo zastopnika (tudi z njegovim soočenjem s tožnico) na naroku obravnave ali z drugimi dokazi to ovrgla. Vendar te možnosti ni uporabila. Glede tega je potrebno poudariti, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi o zatrjevanih dejstvih nasprotne stranke in predlaga dokaze. Pravica stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznosti sodišča, da vzame njene navedbe na znanje, pretehta njihovo utemeljenost ter se opredeli le do tistih dejstev, ki so bistvenega pomena za odločitev. Vendar načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter navedb strank.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, ki so priznani tožnici v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja po pooblaščencu in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).
Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo. Na drugi strani je tožnica priglasila stroške v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).