Jedro

Na podlagi 5. odstavka 361. člena ZKP je razpravljajoči senat tisti, ki je pristojen, da ob razglasitvi sodbe odloči o podaljšanju pripora. Pri tem sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca in po uradni dolžnosti preizkusi obstoj pripornih razlogov.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtoženih B.V. in A.L. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Po končani glavni obravnavi dne 20.6.2001 so bili obtoženi V.P., B.V., Z.P., T.M. in A.L. spoznani za krive, in sicer: obtoženi V.P., B.V., A.L. in T.M. nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ, obtožena V.P. in B.V. pa vsak še dveh kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ, obt. Z.P. pa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni je bila obt. V.P. izrečena enotna kazen 3 leta in 6 mesece zapora, obt. B.V. enotna kazen 3 leta in 4 mesece zapora, obt. A.L. kazen 2 leti zapora, obt. T.M. kazen 1 leto in 8 mesecev zapora, obt. Z.P. pa izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 310. člena KZ določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Obtoženima V.P. in B.V. je bil v izrečeni kazni vštet pripor od 9.6.2000 dalje, obt. A.L. pa od 8.6.2000 dalje.

Po razglasitvi sodbe je bil zoper obtožene V.P., B.V. in A.L. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 20.6.2001 podaljšan pripor do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 3.7.2001 pritožbe obt. A.L. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obtoženih V.P. in B.V. zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora sta zagovornika obtoženih B.V. in A.L. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obt. B.V. uvodoma navaja, da uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženko odpravi. Zagovornik obt. A.L. pa v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter tudi kršitev 2. odstavka 200. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi "ali v celoti razveljavi ter ugotovi kršitev zakona in odredi, da se izvršitev pravnomočnega sklepa takoj prekine." Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obt. B.V., navaja, da kršitev 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije ni podana, če je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora šele po 12 dneh, da kršitve zakona, storjene z nepravnomočno prvostopno sodbo, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, da enoletni pripor ni v nasprotju z izrečeno kaznijo in da zagovornik s tem, ko izpodbija ugotovitve sodišča z navedbami, da so bile zmotno in nepopolno ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z navedbami o napaki v pisnem odpravku sklepa navaja, da se da taka napaka odpraviti na enostaven, posebej predpisan način. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obt. A.L., je navedel, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v primeru protispisnosti ni podana, če dejanske ugotovitve sodišča niso skladne z oceno, ki jo ponuja obramba, trajanje pripora pa glede na obsežnost zadeve ni preseglo razumne meje.

Zahtevi zagovornikov obtoženih B.V. in A.L. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

O zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obt. B.V.: Zatrjevanje, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je šele 3.7.2001 odločilo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, kršilo določilo 20. člena Ustave Republike Slovenije ter da to predstavlja tudi kršitev KZ in ZKP, je neutemeljeno, saj je bila pritožba s spisi predložena pritožbenemu sodišču dne 2.7.2001, ki je o pritožbi odločilo že 3.7.2001. Seveda tudi ne gre za kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik obt. B.V. vidi v tem, da je o podaljšanju pripora odločal izvenrazpravni senat, temveč je razpravljajoči senat o podaljšanju pripora odločil le dne 20.6.2001, ko je bila razglašena sodba.

Preizkus o tem, ali so še podani razlogi za pripor ter v zvezi s tem odločanje o podaljšanju ali o odpravi pripora, je namreč pridržan izvenrazpravnemu senatu (6. odstavek 25. člena ZKP), le med zasedanjem odloča o odpravi in podaljšanju pripora sodeči senat. Tako je bil torej sodeči senat pristojen, da je dne 20.6.2001 po razglasitvi sodbe na podlagi 5. odstavka 361. člena ZKP odločil o podaljšanju pripora zoper obtožence.

V pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obt. B.V., ko sicer zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, navaja, da so bili zavrnjeni vsi dokazi, ki jih je predlagala obramba. S tem v bistvu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati, pri čemer pa se noben predlagan dokaz, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, niti ne nanaša na pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. Vse to bo lahko zagovornik obt. B.V. uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

Zatrjevanje zagovornika obt. B.V., da v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ni navedeno ničesar, kar bi realno utemeljevalo ponovitveno nevarnost, nadalje, da podaljšanje pripora, v katerem je obtoženka že več kot eno leto, ni v sorazmerju z izrečeno kaznijo, ter da tudi ni pojasnjeno, na kakšen način naj bi obtoženka ogrožala druge ljudi, ni utemeljeno. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je namreč podrobno pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da je še vedno podana realna nevarnost, da bi obtoženka na prostosti nadaljevala s kriminalno dejavnostjo. Zagovornik obt. B.V. s tem v zvezi ponovno, kot že večkrat doslej, navaja, da zgolj z njenim verbalnim ponujanjem tajnemu sodelavcu v nakup nekaj, česar sploh ni imela v posesti, ni pojasnjeno, v čem naj bi ogrožala druge ljudi. Tako je namreč trdil že v zahtevi za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo z dne 7.6.2001, opr.št. I Ips 167/2001, in jo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer je bilo pojasnjeno, da obtoženki v obtožnici ni bila očitana le verbalna ponudba 1,58 gr mamila, pač pa tudi, da je na ozemlju Republike Hrvaške dne 11.3.2000 od neznanega hrvaškega državljana kupila 480 gramov heroina, ga izročila osebi z imenom B.M., da bi ga le-ta prepeljal v Slovenijo, vendar je bil pri tem prijet. Iz zapisnika o razglasitvi sodbe z dne 20.6.2001 je razvidno, da je bila obtoženka spoznana za krivo tudi tega dejanja, ki spada v sklop nadaljevanjega kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obt. B.V., kar je navajal že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, da podaljšanje pripora ni v sorazmerju z izrečeno kaznijo, pri čemer je že pritožbeno sodišče na take pritožbene očitke podrobno odgovorilo, sklicujoč se pri tem tudi na določilo 6. odstavka 361. člena ZKP. Neutemeljena je tudi trditev zagovornika obt. B.V., da je pri odločanju o podaljšanju pripora zaradi neštetih opozoril s strani obrambe prišla do izraza osebna prizadetost predsednice senata. Pri tem namreč zagovornik prezre, da o podaljšanju pripora ni odločala le predsednica senata, temveč razpravljajoči senat, ki ga je sestavljalo 5 članov. Res je sicer, da je predsednica senata izdala sklep z dne 12.7.2001, na podlagi katerega je bila obtoženka do konca pripora premeščena v ZPKZ I., vendar je to storila v skladu z določilom 55. člena Pravilnika o izvrševanju pripora na predlog ZPKZ K. z dne 11.7.2001. Že v razlogih sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 3.7.2001 je bilo zagovorniku obt. B.V. pojasnjeno, da le zato, ker naj pisni odpravek sklepa o podaljšanju pripora ne bi vseboval žiga in podpisa organa, ki ga je izdal, sklep o podaljšanju pripora ni bil nezakonit. Pri tem je potrebno poudariti, da je bil sklep o podaljšanju pripora razglašen na glavni obravnavi, zatrjevano pomanjkljivost takega sklepa pa je mogoče odpraviti v skladu z določilom 365. člena ZKP, ki glede na določilo 405. člena ZKP velja tudi za sklepe.

O zahtevi za varstvo zakonitosti obt. A.L.: Glede zatrjevane oblične pomanjkljivosti prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora je že pojasnjeno v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obt. B.V. Z navedbami, da so brez podlage trditve sodišč, da je obt. A.L. odvisen od mamil, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je na take pritožbene navedbe, ki jih je ocenilo za neutemeljene, v razlogih sklepa odgovorilo že pritožbeno sodišče. Razen tega je potrebno pripomniti, da pripor zoper tega obtoženca ni bil podaljšan le zaradi njegove odvisnosti od mamil, pač pa je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti s takimi dejanji nadaljeval, tudi zato, ker je bil že večkrat obsojen, med drugim tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Obt. A.L. je sodišče prve stopnje izreklo kazen 2 leti zapora. Zato seveda tudi ni mogoče pritrditi stališču njegovega zagovornika, da je pripor presegel razumno mejo v zvezi s sorazmernostjo med očitanim kaznivim dejanjem in varovano dobrino, kljub temu, da je bila obtožencu odvzeta prostost dne 8.6.2000, zlasti ob upoštevanju določila 6. odstavka 361. člena ZKP, po katerem sme pripor trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Na navedbe zagovornika obt. A.L., da državni tožilec na glavni obravnavi v končni besedi ni predlagal podaljšanja pripora, kljub temu pa je sodišče pripor podaljšalo, pa je podrobno odgovorilo že pritožbeno sodišče ter pri tem zavzelo pravilno stališče, da sodišče po 5. odstavku 361. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, ni vezano na predlog državnega tožilca ter da obstoj pripornih razlogov preizkuša po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevi zagovornikov obtoženih B.V. in A.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).