Jedro

Ugotovljene okoliščine o starosti oškodovanke, o njenem bolezenskem stanju in v zvezi s tem bistveno omejenimi možnostmi gibanja ter upoštevaje podatek v spisu, da se oškodovanka nahaja v slabem psihofizičnem stanju in se zato zaslišanja, na katero je bila vabljena, ne more udeležiti, so tako tehtne okoliščine, da so opravičevale odločitev prvostopenjskega sodišča za branje oškodovankine izpovedbe brez soglasja strank.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega V. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odst. 191. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Pogojno obsodbo, izrečeno obtožencu s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah K 151/2008 z dne 3.11.2009, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odst. 299. člena Kazenskega zakonika (KZ) določena kazen šest mesecev zapora in preizkusna doba treh let, je preklicalo ter mu ob upoštevanju kazni iz te sodbe in iz preklicane pogojne obsodbe, izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. V tako izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 2.12.2009 do 29.1.2010. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse, o potrebnih izdatkih in nagradi obtoženčevega zagovornika pa odločilo, da bremenijo proračun.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da se obtoženca oprosti obtožbe.

Zoper sodbo se je pritožil tudi sam obtoženec, smiselno je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, brez konkretnega predloga za odločitev.

Višja državna tožilka A. Š. z Vrhovnega državnega tožilstva RS je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s katerim sta bila seznanjena tudi obtoženec in njegov zagovornik, predlagala zavrnitev pritožb. V odgovoru na to mnenje se je obtoženčev zagovornik zavzel za upoštevanje že podanih pritožbenih navedb.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnega gradiva, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bila s strani prvostopenjskega sodišča vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena, da so bili na podlagi le-teh napravljeni utemeljeni dokazni zaključki, ki so bili prepričljivo obrazloženi, tako da je zanesljivo dokazana storitev kaznivega dejanja in obtoženčeva krivda zanj, obtožencu pa je bila upravičeno izrečena zaporna kazen.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka obtoženčev zagovornik uveljavlja z navedbo, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokaz z neposrednim zaslišanjem oškodovanke, kar je privedlo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po vsebini torej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) – kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi. Tovrstnemu pomisleku obtoženčevega zagovornika ni moč slediti.

Pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo najprej ugotavlja, da pritožnik v ničemer ne konkretizira vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Razlogi prvostopenjske sodbe v 3. odstavku na četrti strani so popolni in prepričljivi, na podlagi teh pa je tudi pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o izkazanih vseh potrebnih zakonskih pogojih za branje oškodovankine izpovedbe brez soglasja strank na podlagi določbe 1. točke 1. odst. 340. člena ZKP. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati tudi v primeru, če zaslišane osebe zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču. Pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljene okoliščine o starosti oškodovanke, o njenem bolezenskem stanju in v zvezi s tem bistveno omejenimi možnostmi gibanja ter upoštevaje podatek v spisu, da se oškodovanka nahaja v slabem psihofizičnem stanju in se zato zaslišanja, na katero je bila vabljena, ne more udeležiti (list.št. 110 spisa), so tudi po oceni pritožbenega senata tako tehtne okoliščine, da so opravičevale odločitev prvostopenjskega sodišča za branje oškodovankine izpovedbe brez soglasja strank. Nobenih dvomov v pravilnost take odločitve ne more vnašati sicer netočna navedba pritožnika, da iz izpovedbe oškodovankine lečeče zdravnice izhaja, da je oškodovanka zmožna zaslišanja, bi pa rabila spremljevalca, da bi se lahko udeležila obravnave, saj kaj takega iz zaslišanja M. Š. z dne 19.2.2010 ne izhaja. Iz njene izpovedbe izhaja le, da je bila oškodovanka v času, ko je sama komunicirala z njo (tudi še v januarju 2010), normalno komunikativna. Ob navedeni priliki ali kadarkoli kasneje pa ta priča - čeravno je zdravnica, ni ugotavljala oškodovankine zmožnosti za pričanje. Sicer pa je glede na zakonsko določbo 1. točke 1. odst. 340. člena ZKP odločilno, da ugotovljene tehtne okoliščine tej priči onemogočajo ali bistveno otežujejo prihod k sodišču, prav take okoliščine pa so v konkretnem primeru bile podane, saj oškodovanka več kot jasno sama ne more poskrbeti za to, da bi se zaslišanja udeležila. Zato je prvostopenjsko sodišče upravičeno odločilo, da oškodovankino izpovedbo prebere. Z branjem le-te prav tako niso bile kršene nobene obtoženčeve pravice (do obrambe), saj je pri zaslišanju oškodovanke, ko je ta bila zaslišana v preiskavi, bil navzoč obtoženčev zagovornik, možnost sodelovati pri njenem zaslišanju pa je imel tudi obtoženec, saj je o tem bil obveščen.

Obtoženčev zagovornik tudi protispisno navaja, da se oškodovanka, zaslišana v preiskavi, ni spomnila ničesar. Iz zapisnika o njenem zaslišanju z dne 22.12.2009 je razvidno, da je posamične dogodke opisovala, sicer pa se v celoti sklicevala na navedbe, zabeležene v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je podala pred tem in jih znova potrdila, zato so njene prejšnje navedbe postale sestavni del izpovedbe pred preiskovalnim sodnikom. Izpovedba oškodovanke, na katero se je prvostopenjsko sodišče sicer povsem upravičeno oprlo, pa tudi ni edini dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, zato ni moč slediti niti tistim navedbam obtoženčevega zagovornika, da bi bilo zaslišanje oškodovanke na glavni obravnavi nujno in da bi privedlo do oprostilne sodbe. Prav zaradi preverjanja oškodovankine izpovedbe z drugimi izvedenimi in s strani prvostopenjskega sodišča tudi dejansko ocenjenimi dokazi (izpovedbe prič J.P., M.Š. in L. K.), je bil hkrati in korektno preverjen tudi obtoženčev zagovor oziroma njegovo zanikanje uporabe kakršnekoli fizične sile napram oškodovanki oziroma drugih izvršitvenih ravnanj očitanega mu kaznivega dejanja. Ker se je oškodovankina izpovedba izkazala za potrjeno tudi z izpovedbami sicer zaslišanih prič, je bil upravičeno ocenjen kot prepričljiv tudi tisti del oškodovankinih navedb, ki sicer ni bil izkazan z medicinsko dokumentacijo, na kar posebej opozarja pritožnik, kar seveda ni presenetljivo, saj oškodovanka ni šla k zdravniku. Ne glede na to ugotovitev pa bi v ravnanju obtoženega še vedno bili vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja celo v primeru, če v pritožbenemu očitku sploh ne bi bilo opisanega dogodka, v zvezi s katerim je oškodovanka imela poškodovane ustnice poleti 2009. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja obtoženčev zagovornik utemeljuje z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je bil edini razlog odhoda obtoženčeve matere v dom strah pred obtoženim, na tak zaključek pa da ne napotuje niti izpovedba priče oškodovankine zdravnice M. Š., ki je navajala, da je že pred tem oškodovanki skušala pomagati pri namestitvi v dom starejših občanov. Ne glede na obtoženčeva prejšnja zavzemanja za namestitev matere v dom, kar izhaja tudi iz izpovedbe že omenjene priče M. Š. in tudi ne glede na obtoženčeve jutranje aktivnosti 2.12.2009, ko naj bi ji celo pomagal odnesti kovček v taksi, je prav obtoženčevo ravnanje predhodnega večera, tudi po oceni pritožbenega sodišča, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, bilo tisti sprožitveni dejavnik, ki je privedel do tega, da se je oškodovanka v jutranjih urah 2.12.2009, z minimalno prtljago odpravila zdoma in to ne v dom starejših občanov, saj namestitve v dom v tistem času ni imela urejene, pač pa se je zatekla k svoji zdravnici, prav ta pa je, kar tudi jasno izhaja iz izpovedbe same zdravnice pa tudi izpovedbe socialne delavke, skušala poskrbeti za nastanitev oškodovanke. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je v obtoženčevem ravnanju prejšnjega večera potrebno prepoznati elemente kaznivega dejanja, ki mu je bilo očitano, povsem pravilna in v skladu s podatki v spisu. Torej je obtoženčeva mati navedenega jutra odšla zdoma zaradi strahu pred obtoženim, ne pa zaradi golega dejstva preselitve v dom, saj takrat namestitve ni imela urejene.

Obtoženčev zagovornik se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pri tem pa povsem nekonkretizirano navaja, da je obtožencu izrečena kazen pretirana, saj dejanje ni bilo storjeno naklepno in da je k izvršitvi le-tega doprinesla tudi sama oškodovanka in obtoženčeva brezposelnost. Ugotovljene okoliščine o krivdi in tiste, ki so vplivale na vrsto in odmero kazni, so tudi po oceni pritožbenega sodišča take, da več kot opravičujejo tako preklic pogojne obsodbe kot določitev in izrek zaporne kazni, pri čemer je, glede na zanesljivo ugotovljeno krivdno obliko (direktni naklep), izvršitev kaznivega dejanja v teku preizkusne dobe ter v zvezi s tem upoštevaje, da je obtoženi storil kaznivo dejanje po vsega slabem mesecu od zadnje pravnomočne obsodbe, torej na samem začetku teka triletne preizkusne dobe, izrečena kazen prej premila kot prestroga. Poudarjanje pritožnika o pomenu obtoženčeve brezposelnosti in zdravstvenega in psihičnega stanja oškodovanke pa sta okoliščini, ki sami po sebi obtoženčevega ravnanja napram oškodovanki v ničemer ne pogojujeta niti opravičujeta, že v zakonu predpisana kazen pa bi ob sicer pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščinah, lahko privedla tudi do bistveno višje izrečene kazni.

Obtoženec je v pritožbi smiselno izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje, na več mestih le-te ponovil svoj zagovor, da kaznivega dejanja ni izvršil, poudarjal pomen lastnega prispevka k skupnemu življenju z materjo, navajal, da bi v primeru, če bi mamo dejansko pretepal, le-ta morala utrpeti kakšne poškodbe, pa jih ni, da so netočne navedbe tožilstva o tem, da je delomrznež, obsežno pa je pojasnjeval tudi razloge za prejšnjo sodbo zaradi prizadejane hude telesne poškodbe bivši ženi, vendar z vsem tem pritožnik ponuja le lastno in drugačno oceno izvedenih dokazov od tiste, ki jo je upoštevaje ne le njegov zagovor pač pa tudi izpovedbo oškodovanke in izpovedbe prič, upravičeno sprejelo prvostopenjsko sodišče in napravilo take dokazne zaključke, ki v celoti prepričujejo tudi pritožbeno sodišče. S tako, zgolj lastno in drugačno oceno izvedenih dokazov obtoženec ne more uspešno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, del pritožbenih navedb pa se tako ali tako nanaša na okoliščine, ki za pravilno presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja v konkretnem primeru sploh niso pomembne (posledice, ki jih je v zvezi z gladovno stavko utrpel na zdravju, okoliščine, ki so privedle do obsodbe v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo bivše žene, obdobje, ko je delal po cele dni, tudi v rudniku, da je sit zapora), kar vse so okoliščine, ki s konkretno izvršitvijo kaznivega dejanja nimajo očitne in smiselne povezave. V zvezi z njegovo navedbo, da je včasih treniral boks in karate in da bi se materi, če bi jo res pretepal, ne le poznalo, pač pa bi jo rešilec moral odpeljati v bolnico, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tekom postopka bilo ugotovljeno, da je bilo za 1.12.2009 obtožencu očitano, da je materi grozil z neposrednim napadom na telo in jo preganjal iz skupnega bivališča, kar seveda že po naravi stvari ne more privesti do zunaj vidnih fizičnih poškodb, v zvezi z očitki prejšnjih nasilnih ravnanj napram njej pa je tudi bilo ugotovljeno, da oškodovanka večkrat pomoči sploh ni iskala, posamični dogodki (pridobljene modrice) pa so bile s strani ne le same oškodovanke temveč tudi prič izrecno opisani, kolikor so pač bili pričam znani.

Poudarjanje lastnih zaslug in doprinosa k skupnemu življenju v zvezi z nošenjem drv in podobno, ob ugotovitvi, da je obtoženi bil odrasel član skupnega gospodinjstva sploh ne terja kakšne dodatne razlage, saj je celo več kot je to storil obtoženi potrebno pričakovati v vsakem skupnem življenju in funkcioniranju, zato temu pritožbeno sodišče ne more dajati posebnega in odločilnega pomena, kar je sicer vsebinsko enako storilo tudi že prvostopenjsko sodišče. V zvezi s primernostjo zbrane in odmerjene kazni se pritožbeno sodišče sklicuje na že navedene razloge v zvezi s pritožbo obtoženčevega zagovornika, saj je obtoženi navajal le, da je izrečena kazen previsoka, ker da polovico od očitanih mu kaznivih dejanj sploh ni storil. Ker je bil spoznan za krivega le enega kaznivega dejanja, v okviru le tega pa res več izvršitvenih ravnanj tega istega kaznivega dejanja, ki so mu bila v posamičnih segmentih le-tega dokazana, njegovim pomislekom o previsoko izrečeni kazni iz enakih razlogov, navedenih že v zvezi z zagovornikovo pritožbo, ni moč slediti.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe 1. odst. 383. člena ZKP in ob oceni, da sodba nima napak, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v korist obtoženca po uradni dolžnosti ter ugotovitvi, da razlogi, s katerimi sta pritožnika sodbo izpodbijala niso bili podani, sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Čeprav pritožnika s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka v skladu z določbo 4. odst. 95. člena ZKP in 1. odst. 98. člena ZKP, zaradi ocene, da obtoženec živi v slabših premoženjskih razmerah in da bi bilo z naložitvijo plačila stroškov pritožbenega postopka lahko ogroženo ali bile vsaj bistveno poslabšane možnosti njegovega lastnega preživljanja, razen tega pa je sodba z izrečeno zaporno kaznijo tudi postala pravnomočna in so tako možnosti dejanskega poplačila stroškov še bistveno zmanjšane.