Jedro

Od uveljavitve podzakonskega predpisa dalje je dana zakonita podlaga za obračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z v njem določeno vrednostjo točke v določenem obdobju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 1.3.1994, odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 2.11.1993, s katero je bilo tožnici za leto 1993 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 21.900,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da se po določbi 1. odstavka 58. člena zakona o stavbnih zemljiščih za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po 61. členu zakona o stavbnih zemljiščih določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine (Uradni list SRS, št. 19/86). Z dogovorom, ki so ga na podlagi citirane določbe sklenile občinske skupščine je določeno, da se bo višina nadomestila določala z metodo točkovanja in določitvijo vrednosti točke. 9. člen odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini določa, da se vrednost točke med letom valorizira glede na porast gradbenih stroškov, ki jih objavi Splošno združenje gradbeništva in IGM Slovenije. Dne 30.9.1993 je Skupščina občine sprejela sklep o vrednosti točke za določitev višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 (Uradni list Republike Slovenije, št. 57/93), s katerim določa, da se vrednost točke v višini 1,2 SIT uporablja za celo leto 1993. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bilo tožnici odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi veljavnega odloka in veljavnega sklepa o vrednosti točke za določitev višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993. Nadalje je tožena stranka zavrnila tožničin ugovor, da bi tožnica ne bila dolžna plačati nadomestila, ker je vložila na Ustavno sodišče RS pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti navedenega sklepa o vrednosti točke. Navedla je, da vložena pobuda ne vpliva na upravni postopek, v katerem pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.

V tožbi tožnica navaja, da je odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 v znesku 21.900,00 SIT napačna, ker je izračunana na vrednosti točke 1,20 SIT, ki je bila določena s sklepom SO, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 57/93 z dne 14.10.1993, z veljavnostjo od 29.10.1993 dalje. Tožnica meni, da je upravni organ nepravilno uporabil vrednost točke za nazaj za celo leto 1993, ne pa šele od 29.10.1993. Prejšnja sklepa o vrednosti točke za čas od 1.1.1993 do 28.10.1993 pa je sprejel Izvršni svet Skupščine občine, kar po njenem mnenju ni v skladu z 61. členom zakona o stavbnih zemljiščih, ki določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina. Tožnica predlaga, da se spodbijana odločba spremeni, njej pa vrne preveč plačani znesek nadomestila z obrestmi in stroški.

Tožba je utemeljena.

Prav ima tožnica, ko trdi, da ji je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 odmerjeno napačno, ker je bilo izračunano na podlagi vrednosti točke 1,20 SIT. Vrednost točke 1,20 SIT je bila določena s sklepom Skupščine občine, objavljenim v Uradnem list RS, št. 57/93. Ta sklep je začel veljati petnajsti dan po objavi v uradnem glasilu, kar pomeni, da se je vrednost točke 1,20 SIT lahko uporabila za odmero nadomestila od njegove uveljavitve dalje, torej od 29.10.1993 dalje. Pred tem datumom je bila določena za leto 1993 vrednost točke 0,1 SIT na mesec, po sklepu Izvršnega sveta Skupščine občine (Uradni list RS, št. 8/93) in vrednost 0,15 SIT, po sklepu Izvršnega sveta Skupščine občine (Uradni list RS, št. 61/92). Po 1. odstavku 154. člena ustave morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. V 155. členu ustave je določeno, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Ne drži torej trditev tožene stranke, da je uporabila veljavni predpis o vrednosti točke za določitev višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993. Vrednost točke 1,20 SIT za izračun nadomestila pred 29.10.1993 pomeni uporabo predpisa z učinkom za nazaj, torej za čas, ko predpis ni veljal. Ker tudi zakon takega učinka za nazaj v obravnavanem primeru ne določa, je izpodbijana odločba nezakonita. V novem postopku bo moral upravni organ pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabiti vrednost točke, določene z zakonitim predpisom od njegove uveljavitve dalje. Tožbenih ugovorov o domnevni nezakonitosti prejšnjih sklepov o določitvi vrednosti točke za čas od 1.1.1993 do 28.10.1993, sodišče ni presojalo, ker o skladnosti predpisov z ustavo in zakonom odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije. Sodišče tudi ni odločilo o tožbenem zahtevku za vrnitev stroškov, ker po 61. členu zakona o upravnem sporu (ZUS) trpi vsaka stranka svoje stroške.

Sodišče je na podlagi povedanega tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo po 2. odstavku 39. člena ZUS odpravilo. Določbe ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).