Jedro

Prehod premoženja od tožeče stranke na toženo stranke je ugotovljen, ni pa ugotovitve o pravni podlagi tega prehoda, tj. ali je tožeča stranka izvršila nakazilo na podlagi sklenjenega dogovora (pravnega posla) med strankama za dobavo določenega blaga ali ne oz. če je pravni posel bil sklenjen ali je kasneje odpadel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1996 do plačila ter povrnitev 97.115,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.01.1999 dalje do plačila. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo pri čemer pritožbenih razlogov ni navedla; iz pritožbenih navedb pa smiselno izhaja, da izpodbija sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je "da se pravni postopek obnovi". Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99). Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 365. člena ZPP/77) ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena za znesek 300.000,00 SIT. Za neupravičeno pridobitev gre, ko kakšen del premoženja od ene osebe preide na drugo osebo (in je s tem prva oseba prikrajšana, druga pa obogatena), pa ta prehod nima pravne (tj. zakonske ali pogodbene) podlage (1. in 2. odst. 210. člena ZOR) ali pa je ta podlaga obstajala pa se ni uresničila ali je pozneje odpadla (4. odst. 210. člena ZOR). Za uporabo navedenega pravnega pravila sta torej bistveni ugotovitvi o prehodu premoženja in da pravna podlaga ni (nikoli) obstajala oziroma (sicer obstoječa) ni bila uresničena ali pa je odpadla (v zvezi s slednjim prim. zlasti 132. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je svoje materialnopravne zaključke oprlo na ugotovitve, da je tožena stranka dne 21.11.1996 izdala tožeči stranki predračun, po katerem mora tožeča stranka plačati 2.000.000,00 SIT za opremo, ki jo bo (tožena stranka) naročila v tujino, tožeča stranka pa je nato dne 23.11.1996 toženi stranki izdala naročilnico za blago po izbiri in dne 26.11.1996 plačala (le) 300.000,00 SIT za plačilo dobavljenega blaga. Nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, "da iz edine listine, ki jo je v poslovanju med pravdnima strankama izdala tožena stranka izhaja, da je potrebno plačati 2.000.000,00 SIT zaradi naročila naročenega blaga v tujini in plačila tega blaga" ter, "da je iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A5) razvidno, da je tožeča stranka predlagala, da ji tožena stranka za znesek 300.000,00 SIT izroči CD plošče" pa so po oceni pritožbenega sodišča le ponovitev ne dovolj konkretizirane ugotovitve o vrsti blaga, ki naj bi bil izročen za plačani znesek. Samo te dejanske ugotovitve pa niso tista odločilna dejstva, ki bi tvorila dejanski stan zakonske določbe o neupravičeni pridobitvi; prehod premoženja (tj. 300.000,00 SIT) od tožeče stranke na toženo stranke je ugotovljen, ni pa ugotovitve o pravni podlagi tega prehoda, tj. ali je tožeča stranka izvršila nakazilo 300.000,00 SIT na podlagi sklenjenega dogovora (pravnega posla) med strankama za dobavo določenega blaga ali ne oz. če je pravni posel bil sklenjen ali je kasneje odpadel. Sodišče prve stopnje je torej ugotovljeno dejansko stanje napačno subsumiralo pod 210. člen ZOR. Zaradi nepravilne (preuranjene) uporabe materialnega prava, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP/77), v katerem naj sodišče prve stopnje ugotovi vsa odločilna dejstva potrebna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.