Jedro

Ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bilo posojilo dano (zlasti toženčevega slabega premoženjskega stanja in njegovega odhoda na prestajanje daljše zaporne kazni), sta sodišči ugotovili, da so bila sredstva iz posojila porabljena za tekoče potrebe toženčeve družine.

Pri navedenih ugotovitvah se toženka ne more sklicevati na pomanjkanje pasivne legitimacije, saj njena obveznost vrnitve posojila izhaja iz določbe 2. odst. 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da nerazdelno plačata tožnici tolarsko protivrednost 66.500 ATS po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila s tolarsko protivrednostjo nateklih zamudnih obresti, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled za ATS po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila od 1.12.1991 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 1.odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj ga zavrne glede druge toženke, oziroma da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da bi sodišči smeli izreči sodbo le v tolarjih, ne pa v tuji valuti. Določba 56.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je nepravilno uporabljena, saj ne gre za nobenega od primerov, da bi za obveznost odgovarjala oba zakonca. Toženka v tej zadevi ni pasivno legitimirana. Toženec končno še navaja, da je z delom na tožničinem vikendu prejeti denar odslužil in da ga tožnica zanj tudi ni imela volje obremenjevati.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor. V njem navaja le, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženca v reviziji nista navedla nobenih takih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljata kot revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožnica dne 15.6.1990 posodila tožencu znesek 70.000 ATS, kar naj bi vrnil do 1.12.1991. Od posojenega zneska je toženec vrnil le 3.500 ATS. Toženec ni dokazal, da bi mu tožnica ta dolg odpustila. Ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bilo posojilo dano (zlasti toženčevega slabega premoženjskega stanja in njegovega odhoda na prestajanje daljše zaporne kazni), sta sodišči ugotovili, da so bila sredstva iz posojila porabljena za tekoče potrebe toženčeve družine. Dejanskim ugotovitvam tožena stranka v reviziji ne more uspešno ugovarjati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 3.odst. 385.čl. ZPP ni revizijski razlog. Pri navedenih ugotovitvah se toženka ne more sklicevati na pomanjkanje pasivne legitimacije, saj njena obveznost vrnitve posojila izhaja iz določbe 2.odst. 56.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišči prve in druge stopnje sta s tem, da sta tožencema naložili nerazdelno povračilo posojenega denarja po odbitku že plačanega zneska, pravilno uporabili materialno pravo (1.odst. 557.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Tudi revizijski ugovor, da sodba ne bi smela biti izrečena v tuji valuti, ampak v slovenski valuti, ni utemeljen. Tožencema je naloženo plačilo glavnice in obresti v tolarjih. Navedba dolgovanega zneska v šilingih je le podlaga za obračun protivrednosti ob plačilu. Za tak način odločanja o zahtevku za vrnitev posojila, danega v tuji valuti, pa po sodni praksi, ki se je uveljavila po izdaji Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I), ni ovir.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožena stranka nosi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.