Jedro

Prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 stori, kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe, pri tem pa ni pomembno, ali se odredba nanaša na zakonito ali na nezakonito ravnanje določene osebe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, tako da se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 24.10.2008 kršena določba prvega odstavka 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru na način iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. A.M. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Ptuj spoznan za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 7. člena (nedostojno vedenje) Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb). Za prvi prekršek mu je bila določena globa v višini 25.000 SIT, za drugi pa 80.000 SIT, nakar mu je bila izrečena enotna globa v višini 105.000 SIT, v katero je prekrškovni organ vštel pridržanje v višini 5.000 SIT. Okrajno sodišče na Ptuju je zahtevi za sodno varstvo storilca A.M. delno ugodilo in plačilni nalog Policijske postaje Ptuj spremenilo tako, da je prekrška po prvem odstavku 7. člena in po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 pravno označilo kot en nadaljevani prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, nakar je storilcu izreklo globo v znesku 104,32 EUR, v katero je vštelo 20,86 EUR za pridržanje do 12 ur; v ostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih plačilni nalog potrdilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 22. člena ZJRM-1 na način iz 1. točke 156. člena ZP-1. Navaja, da sta prekrška po prvem odstavku 7. členu ZJRM-1 in po prvem odstavku 22. člena dva različna prekrška, ki varujeta različni zavarovani dobrini. Neupoštevanje zakonite odredbe policista je samostojen prekršek, katerega obstoj ni odvisen od tega, ali se njegova odredba nanaša na zakonito dejanje ali na dejanje, s katerim se krši javni red in mir, torej na prepovedano ravnanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu A.M., ki pa se o njej ni izjavil. B.

4. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil A.M. zaradi nedostojnega vedenja v diskoteki S., s strani varnostnika napoten iz lokala. Na parkirnem prostoru pred navedenim lokalom je pričel vpiti in žaliti varnostnika, kar je ob prihodu na kraj opazila tudi policijska patrulja. Z opisanim početjem je nadaljeval kljub policistovemu ukazu, naj z nedostojnim vedenjem preneha.

5. Okrajno sodišče na Ptuju je ob odločanju o storilčevi zahtevi za sodno varstvo ocenilo, da je storilec z zgoraj opisanim ravnanjem storil nadaljevani prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, saj se prekršek neupoštevanja zakonitega ukrepa uradne osebe ne more nanašati na dejanje, ki je že samo po sebi nezakonito, ker takšno dejanje v obravnavanem primeru sankcionira že sam ZJRM-1, zaradi česar predstavlja storilčevo nadaljevanje nedostojnega vedenja zoper varnostnika po policistovem ukazu le nadaljevanje prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1. 6. Prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 stori kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe. Neupoštevanje zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe je opredeljeno kot samostojen prekršek. Navedena določba varuje zakonite odredbe uradnih oseb. Odredba uradne osebe mora biti torej zakonita, pri tem pa ni pomembno ali se nanaša na zakonito ali na nezakonito ravnanje določene osebe. Glede na ugotovljeno Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da povzeto stališče okrajnega sodišča ni pravilno. Storilec A.M. je namreč z vpitjem in žaljenjem varnostnika uresničil zakonske znake prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, ki sankcionira nedostojno vedenje; z neupoštevanjem policistove zakonite odredbe, da naj preneha z nedostojnim vedenjem pa je izpolnil še vse zakonske znake prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1. Sodišče je torej ob nepravilni razlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZJRM-1 s spremembo pravne kvalifikacije v izpodbijani sodbi kršilo določbo prvega odstavka 22. člena ZJRM-1 na način iz prve točke 156. člena ZP-1. 7. Ob navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 uveljavljeno kršitev le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.