Jedro

V tožbi, vloženi v upravnem sporu tožeča stranka ne navaja nobenih okoliščin oziroma dokazov, s katerimi bi izkazala, da bi z njimi lahko ovrgla zaključek socialnega sodišča, sprejet na podlagi izvedenskega mnenja, da pri tožniku ni pogojev za razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti. Glede na to se sodišče strinja z zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč, da tožeča stranka ni izkazala verjetnih izgledov za uspeh, ki morajo biti v skladu s 24. členom ZBPP podani, da je mogoče odobriti prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. VI Ps 3026/2011, ker se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka na razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da organ za brezplačno pravno pomoč meni, da tožnik z vložitvijo pritožbe nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrnil (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP - v zvezi z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP). Organ za brezplačno pravno pomoč je o tožnikovi prošnji že odločil z odločbo št. Bpp 253/2013 z dne 15. 7. 2013, ki je bila s sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru št. II U 318/2013 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da ob upoštevanju premoženjskega stanja prosilcev presoja tudi smiselnost vložitve pravnih sredstev. Ugotavlja, da je v predmetni zadevi Delovno in socialno sodišče dne 4. 2. 2013 izdalo sklep, v katerem je določilo sodelovanje specialista ortopeda in psihiatra, ki sta podala skupno mnenje, da je pri tožniku podana tretja kategorija invalidnosti in da je zmožen za delo na delovnem mestu, ki ne vsebuje vsiljenega ritma dela, ni pa sposoben za delo v nočnih izmenah. Psihične težave je možno najmanj omiliti z ustrezno terapijo, delovna aktivacija pa je tako rekoč del zdravljenja. Ker na podano mnenje ni bilo pripomb, niso bila zahtevana dodatna pojasnila in odgovori, oziroma ni bilo predloga po postavitvi drugega izvedenca ter pridobitvi drugega mnenja, organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da tožnik z vložitvijo pritožbe nima verjetnih izgledov za uspeh.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani napačna in ni v skladu s tožnikovim dejanskim stanjem. Tožnik se zato želi zoper navedeno sodbo pritožiti in v postopku izkazati dejansko stanje. Tožnik je dne 25. 3. 2004 utrpel zelo hudo poškodbo pri delu in sicer zlom leve stegnenice in kolka. Tako ni zmožen daljše stoje in hoje ter ne more prenašati bremen. V bolniškem staležu je bil do 15. 5. 2006 neprekinjeno, nato pa po odločitvi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani še do 23. 10. 2007. Zaradi delovne nezgode in dolgotrajnega zdravljenja je sedaj psihoorganosko stanje tožnika takšno, da dela ne more opravljati. Pri tožniku obstaja zmanjšana funkcionalna sposobnost, ki ga ovira pri gibanju. Ne zmore dolgotrajne vertikalne drže, stoje, še manj pa hoje. Prav tako ne more opravljati dela v prisilnem položaju. Iz teh razlogov tožnik meni, da bi ga bilo potrebno razvrstiti v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Ker je tožnik prava nevešča oseba, je upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v nov postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrnitev tožbe. Po oceni organa za brezplačno pravno pomoč tožnik z vloženo pritožbo nima verjetnih izgledov za uspeh, kar mora ob odločanju o tožnikovi prošnji presojati glede na določilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Ob tem dodaja, da tožniku nikakor ne odreka pravice do vlaganja pravnih sredstev, vendar pa upoštevajoč zakonska določila zaključuje, da tožnik s pritožbo ne bo uspel in zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo organa za brezplačno pravno pomoč, da tožnikova pritožba nima verjetnega izgleda za uspeh. Kot izhaja iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. VI Ps 3026/2011 z dne 1. 7. 2013 je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je popolnoma nezmožen za delo in za razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča, je tožnik 25. 3. 2004 med razvažanjem časopisa doživel prometno nesrečo, zaradi česar je utrpel večodlomkovni zlom med veliko in malo grčo leve stegnenice, bil je hospitaliziran, nato pa je sledila še dalj časa trajajoča rehabilitacija. Sodišče je postavilo v postopku izvedenski organ, da poda oceno tožnikovega zdravstvenega stanja in posledično njegove delazmožnosti, pri tem pa je ortoped ocenil, da gre pri tožniku za stanje po intertrohanternem prelomu stegnenice, ki je bil uspešno zdravljen operativno, obstajajo zmerne obrabne spremembe ledvene hrbtenice, za obrabo kolkov ne gre. Gre za zmerno mehanično bolečino v križu, ostalih simptomov pa ni mogoče objektivizirati. Psihiatrinja je ocenila, da je glede na anksioznost in stanje blažje depresivnosti s kronicifiranim bolečinskim sindromom tožnik primerno zaščiten s psihiatrične strani na ta način, da ima skrajšan delovni čas 4 ure, da ne dela z vsiljenim delovnim ritmom in da ne dela v nočnih izmenah. Ob disforičnem (kronično slabem) razpoloženju je prisotna psihomotorična upočasnjenost, prav tako je manjša energetska opremeljenost, zato tak pacient ne zmore vsiljenega delovnega ritma, brez nočnih izmen pa je ohranjena zmožnost samopomirjanja oziroma ne bo slabšanja anksioznosti. Skupno sta podala mnenje, da je pri tožniku od 2. 2. 2011 podana tretja kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delom s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na delovnem mestu, ki ne vsebuje vsiljenega ritma dela, prav tako ni sposoben za delov v nočnih izmenah.

Tožnik na podano mnenje ni imel pripomb, prav tako ne tožena stranka, ki se je strinjala tudi z dodatnimi omejitvami. Sodišče je izvedensko mnenje v celoti sprejelo, saj je podano na podlagi proučitve celotne zbrane medicinske dokumentacije in dokumentacije v zdravstvenem kartonu in upoštevajoč izvid osebnega pregleda. Na podlagi tega ugotavlja, da pri tožniku še ni mogoče ugotoviti izgube dela zmožnosti. V prvo kategorijo invalidnosti se namreč po drugem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tem sporu, razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitvenega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Na osnovi tega sodišče zaključuje, da je tožbeni zahtevek na razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je sodišče v socialnem sporu, v katerem je odločilo o tožnikovem zahtevku na ugotovitev v prvo kategorijo invalidnosti svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenskega organa, ki sta ga sestavljala ortoped in psihiatrinja, katera sta ugotovila, da je pri tožniku podana tretja kategorija invalidnosti. Svoje mnenje sta obrazložila, kot je zgoraj navedeno. Nadalje iz sodbe izhaja, da tožnik na to mnenje ni imel pripomb, zato je sodišče svojo odločitev oprlo na navedeno izvedensko mnenje in odločilo, da pri tožniku ni pogojev za razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti.

Iz sodbe ne izhaja, da bi tožeča stranka v socialnem sporu ponudila dokaze, s katerimi bi ovrgla gornjo ugotovitev, v tožbi vloženi v tem upravnem sporu pa navaja, da se s takšno odločitvijo ne strinja, opisuje tožnikove sedanje težave in meni, da bi tožnik moral biti razvrščen v prvo kategorijo invalidnosti. Tudi v tožbi vloženi v tem upravnem sporu tožeča stranka ne navaja nobenih okoliščin oziroma dokazov, s katerimi bi izkazala, da bi z njimi lahko ovrgla zaključek socialnega sodišča, sprejet na podlagi izvedenskega mnenja, da pri tožniku ni pogojev za razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti. Glede na to se sodišče strinja z zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč, da tožeča stranka ni izkazala verjetnih izgledov za uspeh, ki morajo biti v skladu s 24. členom ZBPP podani, da je mogoče odobriti prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti napadene odločitve. Navaja sicer, da se z odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča ne strinja in zatrjuje, da tožnik zaradi svoje zdravstvenega stanja dela ne zmore opravljati, pri tem pa z ničemer ne konkretizira, kako bi ovrgla zaključek Delovnega in socialnega sodišča, ki temelji na pridobljenem izvedenskem mnenju.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakon utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).