Jedro

Sprejem novih aktov, z novim plačnim modelom, ki je imel za posledico znižanje tožničine plače, ne zadošča za zaključek, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni obstajal utemeljen poslovni razlog. Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je reorganizacija poslovanja tožene stranke in uveljavljanje novega pravilnika o sistematizaciji delovnih mest, utemeljen poslovni razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nova ocenitev delovnega mesta pomeni spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi, zato je bila tožena stranka dolžna odpovedati staro pogodbo in ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, ki jo je tožnica tudi podpisala. Dejstvo, da je bila tožničina plača v novi pogodbi o zaposlitvi nižja, nima vpliva na presojo ali je tožena stranka tožnici ponudila ustrezno zaposlitev glede na drugi odstavek 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki plače pri definiciji ustrezne zaposlitve izrecno ne upošteva.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške. Izhajalo je s stališča, da zgolj znižanje plače na delovnem mestu oziroma uveljavitev novega sistema nagrajevanja, ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ne pomeni takšne spremembe pogojev iz pogodbe o zaposlitvi, da bi zaradi njih potreba po opravljanju tožničinega dela, določenega v pogodbi o zaposlitvi, prenehala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je sprememba osnovne plače lahko posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta v aktu o sistematizaciji, pri čemer se je pravilno oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007. Utemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da izplačilo plače ne more biti določeno po sistemu, ki ni več veljavi. ZDR namreč v 20. členu nalaga delodajalcu, da določi pogoje za opravljanje dela. Razlogi racionalnejšega poslovanja, vključno s težnjo po znižanju plač do višine, zagotovljene po zakonu in kolektivni pogodbi, pri tem niso izključeni. Sodišče druge stopnje pa je sprejelo povsem nasprotno stališče od stališč, navedenih v citiranem judikatu, kjer je Vrhovno sodišče poudarilo, da je sprememba osnovne plače lahko posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta v aktu o sistematizaciji. S takšnim postopanjem je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tožena stranka ni bila deležna enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem, ki je urejeno v 22. členu Ustave RS, v povezavi s 14. členom Ustave.

4. Tožnica je odgovorila na revizijo in navedla, da revizija v sporu ni dovoljena, ker ne gre za spor glede prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar bi morala tožena stranka vložiti predlog za dopustitev revizije. Podrejeno predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR, torej s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala. Obseg sodne presoje je v takih primerih omejen le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, kar pa ne pomeni, da v takem sporu revizija ni dovoljena na podlagi 2. točke prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) (1).

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

8. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se tožena stranka pavšalno sklicuje v uvodu revizije, tudi v nadaljevanju ne opredeli. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Predmet revizijske presoje je odločitev o tem, ali je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To pomeni, ali je dokazala, da je zaradi organizacijskih razlogov na njeni strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila pri toženi stranki opravljena reorganizacija s tem, da so bili sprejeti novi organizacijski predpisi: Pravilnik o sistemizaciji, Metoda za sistemiziranje, Pravilnik o organiziranosti, Organizacijski predpis za ocenjevanje uspešnosti dela ter Kriteriji in merila za ocenjevanje delovne uspešnosti in napredovanje. Spremenila je plačni model, kar je imelo za posledico znatno znižanje tožničine osnovne plače. Delovno mesto se ni spremenilo, delala je ista dela in naloge, pod enakimi pogoji, v isti prodajalni. Tožnici, ki je bila zaposlena kot prodajalka, je tožena stranka dne 10. 12. 2008 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove. Tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, kljub temu, da je bila osnovna plača nižja od osnovne plače, določene v odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Z aneksom z dne 9. 2. 2009 je bil tožnici priznan dodatek za izravnavo, ki se ji izplačuje mesečno v višini razlike do prejšnje osnovne plače in se bo proporcionalno ukinjal v obdobju 24 mesecev.

12. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 13/2007 sprejelo stališče, da (namen) zgolj in izključno znižanje delavčeve plače, ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga. Šlo je za primer, ko se dela in naloge na določenem delovnem mestu po vsebini, organizacijski opredelitvi in zahtevnosti, niso spremenila, še naprej pa je obstajala tudi potreba po opravljanju dela na takem delovnem mestu. Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi VIII Ips 514/2008. Potreba po opravljanju dela delavcev ne preneha zgolj zaradi potrebe po znižanju njihove plače, če delodajalec delo istih delavcev na delovnih mestih s praktično istim opisom nalog še vedno potrebuje v enakem obsegu.

13. V zadevi VIII Ips 477/2006 pa je Vrhovno sodišče navedlo: „Ob spremembi akta o sistemizaciji, ki prinaša drugačno poimenovanje in opredelitev delovnega mesta, delodajalec ne more enostransko posegati v delavčevo pogodbo o zaposlitvi. Na voljo ima dva inštituta, z delavcem lahko poskuša doseči spremembo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 47. člena ZDR, lahko pa delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo sklenitve nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji v smislu določb 88. člena ZDR. Prav tako delodajalec ne more enostransko posegati v delavčevo pogodbo o zaposlitvi glede določb o določitvi osnovne plače in drugih izplačil. Lahko pa je sprememba osnovne plače posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta v aktu o sistemizaciji. Enako kot to velja za druge spremembe pogodbe o zaposlitvi, velja to tudi za pogodbeno ureditev osnovne plače in drugih izplačil. Ker je opredelitev delovnega mesta in njegovega naziva obvezna vsebina pogodbe o zaposlitvi in ker zaradi spremembe le-tega ZDR izrecno zahteva sklenitev nove pogodbe, je edino mogoč zaključek, da lahko tudi drugačna opredelitev delovnega mesta in njegov drugačen naziv pomeni spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi glede opravljanja določenega dela oziroma prenehanje potreb po opravljanju dela, kot je bilo dotlej opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. … Ob dejanskih ugotovitvah, da je tožena stranka v novem pravilniku o sistemizaciji delovnih mest tožničino delovno mesto drugače poimenovala in znižala nekatere zahteve za njegovo zasedbo, kar je privedlo tudi do nižje osnove za izplačilo plače in ob upoštevanju gornjih določb ZDR, je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da ni obstojal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu. Motivi tožene stranke za racionalizacijo poslovanja, vključno z motivom po znižanju plač, ne vplivajo na zakonitost odpovedi, ...“

14. Iz navedenih odločitev Vrhovnega sodišča izhaja, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.

15. ZDR v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice, vključno s plačo, so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene, kot sicer v navedenih aktih. Glede na pogodbeni princip delovnega razmerja je to lahko posledica (individualnega) dogovora med delavcem in delodajalcem, lahko pa tudi posledica ugodnejših pravic, dogovorjenih s prenosnikom, ki zavezujejo tudi prevzemnika ob prenosu podjetja po 73. členu ZDR. Vendar to ne pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi absolutno nespremenljive. Vedno lahko pride do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi (47. člen ZDR). Kadar pa iz utemeljenih poslovnih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (tudi če iz takih razlogov delovnega razmerja pod takimi pogoji ni več mogoče nadaljevati), delodajalec pogodbo lahko odpove in delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji (88. člen ZDR).

16. V obravnavani zadevi tožena stranka očita sodišču druge stopnje odločitev, ki naj bi bila v nasprotju z odločitvijo v zadevi VIII Ips 477/2006, prezre pa, da je bistvo navedene odločitve v stališču, da obstaja utemeljen poslovni razlog takrat, ko je sprememba osnovne plače v aktu o sistemizaciji posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta. V navedeni zadevi je bil spremenjen naziv delovnega mesta, znižana zahteva po delovnih izkušnjah, zahteva glede nivoja znanja tujega jezika, zmanjšala se je zahtevnost nalog, zmanjšal se je obseg in pomen nalog, na novo so se rangirali nivoji delovnih mest – kar vse je imelo za posledico nižjo plačo. Sprememba, kot je bila ugotovljena, dejansko pomeni reorganizacijo. Prav zato je sodišče ugotovilo obstoj poslovnega razloga. Drugače pa je v spornem primeru. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem smislu, ampak je bilo le nižje ocenjeno. Nižja ocenitev delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova opredelitev delovnega mesta. Glede tega je sodišče prve stopnje napravilo zmoten materialnopravni zaključek, zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno spremenilo.

17. Poleg tega tožena stranka sama v reviziji navaja, da v smislu prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR odpovedni razlog utemeljujejo okoliščine, ki so prizadele delodajalca (spremenjene razmere na trgu, izboljšanje organizacije dela, uvajanje novih tehnologij). Katere so bile tiste konkretne okoliščine, ki so „jo prizadele“ in ki utemeljujejo sprejem novega plačnega modela s ciljem znižanja plač, tožena stranka ni navedla. Sprejem novih aktov, z novim plačnim modelom, ki je imel za posledico znižanje tožničine plače, pa glede na odločitvi Vrhovnega sodišča, citirani v 12. točki te obrazložitve, ne zadošča za zaključek, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 44/2010 z dne 8. 11. 2011.