Jedro

Če v nepravnomočno končanih denacionalizacijskih zadevah, kjer gre za vračanje premoženja, podržavljenega na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-58/04 z dne 10.2.2005 (Ur. list RS, št. 18/05), sicer gre za zmotno uporabo materialnega prava. Tožba se v delu, ki ni bil predmet pritožbe v upravnem postopku, zavrže.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 13.9.2004, v delu, ki se na nanaša na 1., 2., 4. in 5. točko izreka odločbe Upravne enote M. z dne 29.1.2004, odpravi ter se v tem obsegu zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor, da opravi nov postopek, v preostalem delu se tožba zavrže. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.9.2004, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. in odpravila 1., 2., 4. in 5. točko izreka odločbe Upravne enote M. z dne 29.1.2004, ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 428/2 in parc. št. 428/3 vl. št. 1698 k.o. P., ter zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 429/3, vl. št. 1700 k.o. P., v preostalem delu pa je prvostopno odločbo pustila v veljavi. V prvostopni odločbi je bilo odločeno, da se upravičencema za nepremičnine parc. št. 428/2 in parc. št. 428/3 vl. št. 1698 k.o. P. prizna odškodnina vsakemu do ene polovice v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 28.910,80 DEM (1. točka); da se drugima dvema upravičencema za nepremičnino parc. št. 429/3 vl. št. 1700 k.o. P. prizna odškodnina vsakemu do ene polovice v obveznicah SOD v višini 6.547,10 DEM (2. točka); da se zahteva za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 428/5 k.o. P. zavrne (3. točka); da je SOD dolžna dati odškodnino v obveznicah v skupni višini 35.457,90 DEM v ustreznih deležih upravičencem oziroma skrbniku (4. točka); kdo je skrbnik za posebni primer (5. točka); da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (6. točka). Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da so bile v 1. in 2. točki izreka prvostopne odločbe navedene nepremičnine podržavljene na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, pri čemer je bila prejšnjim lastnikom dana odškodnina, ki je presegla 30% vrednosti podržavljenih zemljišč, zato ni dana podlaga za denacionalizacijo v 4. členu ZDen, kot zmotno meni prvostopni organ, posledično pa je bilo treba odpraviti tudi 3. in 5. točko izreka prvostopne odločbe.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke glede na to, da je bilo podržavljenje izvršeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, ki ni predpis, ki bi bil naveden v določbi 3. člena ZDen, je sicer predpis iz 4. člena ZDen, vendar je bila ob podržavljenju izplačana odškodnina, ki je presegla 30% vrednosti podržavljenega premoženja, kar glede na določbo 2. odstavka 90. člena ZDen pomeni, da je bilo podržavljenje odplačno. Glede na to tudi ni dana pravna podlaga za denacionalizacijo v 4. členu ZDen. Ugotovitvam glede akta o podržavljenju in višine odškodnine tožnik ni ugovarjal vse do tožbe, v kateri je zatrjeval, da je pravna podlaga podržavljenja v tem postopku Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) in da bi bilo treba zato podržavljene nepremičnine vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča. Ker so bile to tožbene novote, jih je prvostopno sodišče kot take zavrnilo na podlagi 3. odstavka 14. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem odvetniku zaradi zmotne uporabe materialnega prava (4. člena ZDen) in neupoštevanja odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-58/04 z dne 10.2.2005 (Uradni list RS, št. 18 z dne 25.2.2005), ki je bila izdana pred izdajo prvostopne sodbe.Ponavlja tožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa, F.L. in Slovenska odškodninska družba d.d. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005 (Uradni list RS, št. 18/2005 z dne 25.2.2005), odločilo, da se v 4. členu ZDen razveljavi beseda "neodplačno", kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57 in 53/62). Menilo je namreč, da zakonodajalec ni imel razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno ureditev pravnega položaja oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, v primerjavi z osebami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, določenega v 3. členu ZDen. Zato je po mnenju ustavnega sodišča tudi ureditev, ki iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izloča osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS. Tako neskladje pa izhaja iz pogoja neodplačnosti, ki je določen v 4. členu ZDen. Zato je ustavno sodišče navedeni pogoj razveljavilo, kolikor se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957. Zato za odločitev o priznanju statusa upravičenca do denacionalizacije premoženja, podržavljenega na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, ni pomembno, ali je odškodnina, dana za razlaščeno premoženje, presegla 30% njegove vrednosti, kolikor za neodplačnost določa 90. člen ZDen. Ta odškodnina se v nepravnomočno končanih postopkih upošteva v okviru 1. odstavka 72. člena ZDen.

V 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01) je določeno, da se zakon ali njegov del, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Tudi v obravnavanem primeru so bile nepremičnine podržavljene na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957 in je bila zanje dana odškodnina, ki je presegla 30% takratne vrednosti. Ker v tem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, bi moralo že prvostopno sodišče odločiti na podlagi prej navedene odločbe ustavnega sodišča. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi delno ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, odpravilo odločbo tožene stranke v delu, s katerim je ugodila pritožbi SOD, in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi nov postopek.

V preostalem delu pa je bilo treba tožnikovo tožbo zavreči na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS. V tem delu se tožba nanaša na 3. točko izreka prvostopne odločbe, ki pa ni bila predmet pritožbe v upravnem postopku, zato glede na določbo 2. odstavka 4. člena ZUS ne more biti predmet tožbe v upravnem sporu in bi jo moralo na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavreči že prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je pritožbo v preostalem delu, torej v delu, ki se nanaša na 3. točko izreka prvostopne odločbe, zavrnilo, ker z ugovorom, ki iz zgoraj navedenih razlogov ne more biti predmet tožbe v upravnem sporu, stranka tudi v upravnem sporu na pritožbeni stopnji ne more uspeti.