Jedro

Denacionalizacijski upravičenci so morali v zahtevi za denacionalizacijo navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo, in ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno. Upoštevajoč dejstvo, da je zahteva za denacionalizacijo vsebovala vse obvezne sestavine in je bila tudi razumljiva, po presoji sodišča ni bilo podlage za to, da bi upravni organ pozival vlagatelja na dopolnitev navedene vloge, saj ni šlo za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je z delno odločbo št. 36205-058/1992-429 z dne 9. 9. 2020 zavrnila zahtevo A. A. in B. B., ki ga je v upravnem postopku zastopala A. A., za izplačilo odškodnine za premično premoženje v poslovno stanovanjski zgradbi v ..., ..., in stanovanjski zgradbi v ..., ..., ki je bilo podržavljeno C. C. v deležu 1/10 do celote (1. točka izreka delne odločbe). Odločila je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka delne odločbe) in da je z izdajo delne odločbe o vloženem zahtevku po upravičenki C. C., v podržavljenem deležu 1/10 do celote, v celoti odločeno (3. točka izreka delne odločbe).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da sta Č. Č. in B. B. dne 19. 5. 1992 pri upravnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin - stanovanjske zgradbe z dvoriščnimi objekti na ... v ... in stanovanjske zgradbe z dvoriščnim objektom na ... v ..., ob podržavljenju prip. vl. štev. 52 in 53, k. o. ... Ker je vlagateljica Č. Č. med postopkom dne 23. 1. 1998 umrla, postopek nadaljujeta njena hči A. A. in B. B. 3. Upravni organ je o zahtevku za denacionalizacijo že odločil s pravnomočnimi delnimi odločbami, predmet te delne odločbe pa je del zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na izplačilo odškodnine za podržavljene premičnine. A. A. je v vlogi z dne 24. 1. 2011 zahtevala izplačilo odškodnine za zaplenjeno premično premoženje C. C. v deležu 1/10 do celote v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju: SDH d.d.), upravnemu organu pa je na ustni obravnavi dne 2. 4. 2012 tudi predložila kopijo zapisnika o popisu premičnin z dne 15. 3. 1946. Zavezana stranka SDH d.d. je odškodninski zahtevek za premičnine prerekala iz razloga, ker sta vlagatelja v osnovni vlogi z dne 19. 5. 1992 izrecno zahtevala vrnitev podržavljenega deleža do 1/10 na objektih ter odškodnino za njihovo zmanjšano vrednost, premičnin pa nista zahtevala. Zahtevek za vračilo premičnin torej ni bil postavljen v zakonskem roku, t. j. do dne 7. 12. 1993, temveč šele v vlogi z dne 24. 1. 2011. A. A. se z navedbami zavezanca SDH d.d. ni strinjala in je v nadaljnjih vlogah vztrajala, da je bil zahtevek za podržavljene premičnine postavljen pravočasno, in sicer v zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin z dne 19. 5. 1992. 4. Upravni organ je po pregledu celotne spisovne dokumentacije ugotovil, da iz zahtevka nedvomno izhaja, da vlagatelja nista zahtevala odškodnine za podržavljene premičnine in da zahtevek za izplačilo odškodnine za premično premoženje ni bil vložen v zakonskem roku do 7. 12. 1993. Po preteku tega roka denacionalizacije ni več mogoče uveljavljati, razširitev zahtevka pa po določilih Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ni dovoljena.

5. Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo sta tožeči stranki vložili pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) z odločbo št. št. 4904-2/2013-98 z dne 17. 12. 2020 kot neutemeljeno zavrnilo.

6. Po presoji drugostopenjskega organa sta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo v zahtevi z dne 19. 5. 1992 zahtevala zgolj vračilo nepremičnega premoženja, ki je bilo prejšnji lastnici C. C. zaplenjeno na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije Maribor opr. št. 1628/a z dne 6. 4. 1946, ne pa tudi premičnega premoženja, ki ga je A. A. kot pravna naslednica vlagateljice Č. Č. zahtevala v predmetnem denacionalizacijskem postopku šele po izteku materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen (t. j. v vlogi z dne 24. 1. 2011). Zahteva za denacionalizacijo je namreč določno opredeljena le glede nepremičnega premoženja, ki je bilo v deležu 1/10 glede na celoto zaplenjeno prejšnji lastnici C. C., vlagatelja pa v omenjeni zahtevi nista postavila zahtevka za vračilo premičnega premoženja.

7. Drugostopenjski organ je kot neutemeljene zavrnil tudi pritožbene razloge o tem, da o vloženem zahtevku po upravičenki C. C. v podržavljenem deležu 1/10 do celote še ni bilo v celoti odločeno. O denacionalizaciji podstrešnih stanovanj v objektu ..., ..., je bilo namreč že odločeno z 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Maribor št. 362-05-058/92/264 z dne 13. 5. 2015. Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila pritožbo, ki pa je bila zavrnjena s 6. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-2/2013/80 z dne 29. 1. 2016. 8. Tožeči stranki sta vložili tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztrajata pri dosedanjih navedbah, da je bil zahtevek za denacionalizacijo vsega premoženja, tudi premičnin, ki so bile zaplenjene C. C. in popisane v zapisniku o odvzemu premičnin D. D., v skladu z 62. členom ZDen vložen dne 19. 5. 1992, torej pravočasno. Vlagatelja sta namreč navedla, da zahtevata vrnitev v naravi ali plačilo odškodnine za vse odvzete premičnine in pravice ter nepremičnine, ki so bile podržavljene na podlagi odločbe mestne zaplembene komisije št. 1628/a z dne 6. 4. 1946 (točka III in ostale zahtevka), priložila pa sta tudi ustrezne listine. Izpostavljata, da ni jasno, kdaj je bil SDH d.d. kot zavezanec obveščen o zahtevi za denacionalizacijo, prav tako pa postopek traja že več kot 28 let. Vlagatelja zahteve nista prejela nobenega sklepa oziroma poziva, da bi morala vlogo - zahtevo za denacionalizacijo dopolniti, zato sta jo upravičeno štela za popolno, in sicer, da se v naravi ali v obliki odškodnine vrne vso podržavljeno premoženje, torej vključno s premičninami. Procesni in materialni zakon izrecno nalagata organu aktivno vlogo, in sicer da mora sam pridobivati določene listine, v kolikor jih stranke ne morejo pridobiti same, ima pa tudi možnost, da stranke s sklepom pozove, da dopolnijo zahtevo z morebitno manjkajočo zadevo, listino ali dokazilom, česar upravni organ v predmetni zadevi ni storil. 9. Tožeči stranki nadalje navajata, da še ni bilo odločeno o celotnem zahtevku po C. C., kakor je navedeno v 3. točki delne odločbe, saj ni odločeno o vračilu ali plačilu odškodnine za 1/10 dela nepremičnine - stanovanja na podstrešju na ... v ..., ki je v lasti družine E. in ni vpisano v zemljiško knjigo. Ker zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, tudi zahtevek za denacionalizacijo v naravi ali v obliki odškodnine ni bil zavrnjen oziroma o njem ni bilo kako drugače odločeno. Zaradi navedenega sta predlagali ogled na terenu, predstavniki SDH d.d. pa so svoj izostanek dvakrat opravičili. Poudarjata, da urejanje zemljiškoknjižnega stanja napram družini E. ni v njuni pristojnosti in tudi nikoli ni bilo v pristojnosti denacionalizacijskih upravičencev.

10. Tožeči stranki predlagata, da sodišče izpodbijano delno odločbo v celoti odpravi in v obrazložitvi Upravno enoto Maribor pouči, da je bil zahtevek za denacionalizacijo premičnin vložen pravočasno, ter da po izvedeni cenitvi prizna odškodnino za premičnine, ki jih ni možno vrniti v naravi, v obliki odškodnine - obveznic, glede katerih je zavezanec SDH d.d., ter da odloči tudi o denacionalizaciji dela zahtevka, to je 1/10, ki je bilo podržavljeno C. C., in sicer podstrešja-stanovanja, glede katerega zemljiškoknjižno stanovanje še sedaj ni urejeno, ali v vrnitvi v naravi s strani zavezanke Mestne občine Maribor ali plačilu odškodnine, po opravljeni cenitvi, v obliki obveznic, za katere je zavezanka SDH d.d. 11. Tožena stranka je dne 24. 3. 2021 sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

12. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor stranki z interesom, SDH d.d., ki se v odgovoru na tožbo z dne 15. 4. 2021 sklicuje na navedbe v izpodbijani delni odločbi. Izpostavlja, da sta vlagatelja v osnovni zahtevi konkretno in določno opredelila premoženje, katerega vrnitev sta zahtevala, zato tožeči stranki ne moreta uspeti z očitkom, da bi moral upravni organ aktivno postopati in od strank zahtevati dokazila o verjetnosti obstoja pravice. V postopku denacionalizacije je materialnopravni zahtevek stvar proste volje stranke, upravni organ pa je nanj vezan in ga ne more sam opredeliti ali oblikovati. Poudarja, da glede tega vprašanja že obstaja ustaljena upravno-sodno praksa, ki jo je tožena stranka tudi upoštevala pri svoji odločitvi.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet odločanja v predmetni zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil zahtevo tožečih strank za izplačilo odškodnine za premično premoženje v poslovno stanovanjski zgradbi na ... in ... v ... Sodišče je v okviru tožbenih navedb presojalo, ali sta vlagatelja Č. Č. (pravna naslednica katere je A. A.) in B. B. v zahtevi za denacionalizacijo z dne 19. 5. 1992 uveljavljala vračilo premičnin. Prav tako je sodišče presojalo tožbene ugovore v zvezi z odločitvijo iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe, da je bilo z izdajo odločbe o vloženem zahtevku po upravičenki C. C., v podržavljenem deležu 1/10 do celote, v celoti odločeno.

15. Denacionalizacijski postopek, namen katerega je vrnitev podržavljenega premoženja (v naravi oziroma podredno v obliki odškodnine), je po svoji naravi predlagalni postopek, ki se vodi v okviru materialnega zahtevka, ki ga je morala stranka pravočasno postaviti in na katerega je organ vezan. Denacionalizacijski upravičenci so torej morali v zahtevi za denacionalizacijo navesti konkretne podatke o premoženju, katerega zahtevajo, in ni bila dolžnost organa, da preverja, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi bila upravičena, in da izvaja ugotovitveni postopek o tem, katero premoženje je bilo denacionalizacijskemu upravičencu podržavljeno.1

16. Sodišče ugotavlja, da ne držijo tožbene navedbe, da bi vlagatelja zahtevala vrnitev premičnin v III. točki (in nadaljnjih) zahteve za denacionalizacijo z dne 19. 5. 1992. V III. točki so namreč premičnine zgolj omenjene v enem stavku, ki se nanaša na opredelitev pravnega temelja podržavljenja2. Glede na to, da sta vlagatelja v nadaljevanju zahteve za denacionalizacijo z dne 19. 5. 1992 postavila konkretni tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin in plačilo odškodnine zaradi morebitne bistveno zmanjšane vrednosti objektov3, sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da vlagatelja v navedeni zahtevi za denacionalizacijo nista zahtevala (tudi) vrnitve premičnin.

17. Sodišče po pregledu zahteve za denacionalizacijo z dne 19. 5. 1992 nadalje ugotavlja, da le-ta vsebuje vse sestavine, določene v 62. členu ZDen, saj vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša (I. in II. točka zahteve), o pravnem temelju podržavljenja (III. točka zahteve), o pravnem temelju pravice do vrnitve (IV. točka zahteve) in o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev (V. točka zahteve, ki vsebuje tožbeni zahtevek na vračilo nepremičnin in plačilo odškodnine).

18. Upoštevajoč dejstvo, da je zahteva za denacionalizacijo z dne 19. 5. 1992 vsebovala vse obvezne sestavine in je bila tudi razumljiva, po presoji sodišča ni bilo podlage za to, da bi upravni organ pozival vlagatelja na dopolnitev navedene vloge, saj ni šlo za nepopolno ali nerazumljivo vlogo v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/864). Za odločitev v predmetni zadevi pa tudi ni odločilno, kdaj je bil SDH d.d. kot zavezanec obveščen o zahtevi za denacionalizacijo.

19. V zvezi s tožbenimi navedbami, da o vloženem zahtevku po upravičenki C. C., o podržavljenem deležu 1/10 do celote, ni bilo v celoti odločeno, sodišče pojasnjuje, da odločitev o stanju spisa sicer ne sodi v izrek upravne odločbe, saj kot taka ne more postati pravnomočna. V izreku odločbe se skladno s prvim odstavkom 208. člena ZUP/86 odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Ne glede na navedeno pa sodišče v tem delu ni posegalo v izpodbijano odločbo, saj gre za ugotovitev, ki za tožeči stranki nima nobenih pravnih posledic5. V primeru, če z odločbo ni odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko namreč pristojni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, pa je zoper tako odločbo dovoljena posebna pritožba (prvi odstavek 216. člena ZUP/86).

20. Sodišče tako zaključuje, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe spoštovane relevantne določbe ZDen, prav tako pa je dejanska in materialnopravna podlaga odločitve ustrezno obrazložena. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so se vse stranke, in sicer tožeči stranki (dopis A. A. z dne 25. 4. 2023 in dopis B. B. z dne 4. 5. 2023), tožena stranka (dopis z dne 19. 4. 2023) in stranka z interesom SDH d.d. (dopis z dne 19. 4. 2023) tej pravici izrecno odpovedale. Sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov.

1 Tako sodba Upravnega sodišča RS I U 2289/2017-8 z dne 12. 3. 2019. 2 III. točka zahteve za denacionalizacije glasi: „Upravičenki C. C., roj. ... - jugoslovanski državljanki so bile odvzete premičnine in pravice ter nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižna vložka št. 52 in 53 k. o. ... (po odločbi 1/5) na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije št. 1628/a z dne 6. 4. 1946.“ 3 S tožbenim zahtevkom sta vlagatelja zahtevala izdajo ugotovitvene odločbe, in sicer, naj pristojni upravni organ odloči: 1. da Občina Maribor pokojni upravičenki C. C., roj. ..., vrne 1/10 lastninskega deleža na objektih v ... in ... z zemljišči, ki so vpisana v zemljiškoknjižni vložek št. ..., in sicer: parc. št. 1277 in 1278 in zemljiškoknjižni vložek št. ..., in sicer parc. št. 1279, vse k. o. ... ter 2. da se v sporazumu z zavezancem določi izvedenec gradbene stroke, ki opravi ogled in cenitev objektov glede na stanje objektov ob podržavljenju in glede na današnje stanje, ter ob ugotovljeni morebitni bistveno zmanjšani vrednosti objektov Slovenski odškodninski sklad plača odškodnino v višini ... v obliki obveznic. 4 V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. 5 Poleg tega sodišče pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je bila z 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Maribor št. 362-05-058/92/264 (7004) z dne 13. 5. 2015 v zvezi s 6. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-2/2013/80 z dne 29. 1. 2016 zavrnjena zahteva tožečih strank za izplačilo odškodnine za pozidano podstrešje v stanovanjski stavbi na ... v ..., v deležu 1/10 do celote, medtem ko je bilo o vračilu objekta na ... v ... v idealnem deležu že odločeno z odločbo z dne 27. 7. 1993. Sodišče tako v obravnavanem postopku ne more posegati v pravnomočno odločitev o vračilu nepremičnine oziroma izplačilu odškodnine, prav tako pa vprašanja, povezana z ureditvijo vpisa podstrešnega stanovanja v zemljiško knjigo, niso predmet tega upravnega spora.