Jedro

Ker je tožnica uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim od polnega, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. Ta je skladno s sklepom sodišča prve stopnje po specialistu za področje revmatologije na podlagi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnice in po njenem osebnem pregledu menil, da pri tožnici do 28. 8. 2020 zdravljenje ni bilo končano do te mere, da bi bilo mogoče ugotoviti invalidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2020 in št.... z dne 22. 1. 2020 ter se tožečo stranko razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, pri čemer mora tožena stranka odločbo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila izdati v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da stroški postopka tožeče stranke bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma uveljavlja, da je izpodbijana sodba neobrazložena, da je dokazna ocena preskopa in pomanjkljiva, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti. Naslovno sodišče zgolj povzema navedbe pravdnih strank, izostane pa zaključek o odločilnih dejstvih. Ne strinja se z dejstvom, da sodišče v izpodbijani sodbi izvedencu v celoti sledi na način, da se ne opredeljuje do navedb tožnice, ki jih je zatrjevala tekom postopka. Sodišče v izpodbijani sodbi zgolj pavšalno zaključi, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, izostanejo pa bistveni razlogi, saj sodišče ne pojasni, kakšno je to potrebno zdravljenje. Meni, da se je izvedenski organ po svojem izvedencu negativno opredelil do vseh njenih več let trajajočih zdravstvenih težav, svoje mnenje je podal nestrokovno in neutemeljeno. Zaradi nedoslednosti in dvoumnosti je moral svoje mnenje tudi dopolniti in to pri ključnih vprašanjih, ki zadevajo psoriatični artritis. Meni, da je odločitev sodišča, da je ni mogoče razvrstiti v nobeno kategorijo invalidnosti, materialno pravno napačna. Vztraja, da so pri njej zdravstvene težave takšne, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem. Bolečine, ki jih tožnica mora trpeti vsakodnevno in ki ji onemogočajo normalno opravljanje dela, se da zgolj lajšati z zdravili, vendar gre pri tem le za začasno izboljšanje. Nadalje navaja, da je na prvi pregled v ambulanti za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino naročena šele v januarju 2024, kar pomeni, da se od leta 2020 do leta 2024 nadaljnje zdravljenje in rehabilitacija ne bo izvajala. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do očitanih kršitev.

5. Pritožba brez podlage neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba neobrazložena in da je dokazna ocena preskopa in pomanjkljiva in da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je do okoliščin, ki so bile bistvenega pomena ustrezno opredelilo. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je sodišče zgolj pavšalno zaključilo, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje se je do okoliščin, ki so bile bistvenega pomena ustrezno opredelilo in ker nima ustreznega strokovno medicinskega znanja, čemur pritrjuje tudi pritožba, je utemeljeno sledilo ugotovitvam in zaključkom izvedenca v izvedenskem mnenju.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 26. 8. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 22. 1. 2020. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je bila invalidska komisija prve stopnje v A. dne 29. 11. 2019 mnenja, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da pri njej invalidnosti še ni mogoče ugotoviti. Enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija II. stopnje 10. 8. 2020. Obe invalidski komisiji sta torej bili enotnega mnenja, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njej invalidnosti še ne ugotavljajo.

7. Ker je tožnica uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela s krajšim od polnega, je sodišče pridobilo še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. Ta je skladno s sklepom sodišča prve stopnje po specialistu za področje revmatologije na podlagi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnice in po njenem osebnem pregledu menil, da pri tožnici do 28. 8. 2020 zdravljenje ni bilo končano do te mere, da bi bilo mogoče ugotoviti invalidnost. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se tožnica od leta 2009 zdravi zaradi psoriatičnega artritisa, to je zaradi kronične vnetne revmatične bolezni, ki spada v sklop spondiloartritisov. Ta bolezen se prične zdraviti z nesteroidnimi antirevmatiki, če niso učinkoviti, praviloma uvedejo zdravljenje z medotreksatom in če to ni učinkovito praviloma predpišejo TNF-alfa zaviralce. Na ta način se je zdravila tudi tožnica. Ob zdravljenju so Cimzio (TNF-alfa zaviralec) se je bolezen umirila. Izzvenel je artritis, to je vnetje sklepov, obstajajo pa pri tožnici bolečine, ki najverjetneje niso povezane samo s psoriatičnim artritisom. Po mnenju izvedenca, v primeru, da bi se pri tožnici psoriatični artritis poslabšal, je na voljo še veliko zdravil s podobnim ali drugačnim načinom delovanja. Zato je menil, da glede psoriatičnega artritisa pri tožnici do 28. 8. 2020 zdravljenje ni bilo končano do te mere, da bi bilo mogoče ugotoviti invalidnost. Psoriatični artritis glede na klinični pregled po mnenju izvedenca pri tožnici ni povzročil pomembnejših, trajnih, nepopravljivih posledic na sklepih, vendar je to mnenje izvedenec podal z zadržkom, ker ni imel na voljo rentgenskih posnetkov dlani in zapestij.

8. Kasneje je izvedenec oziroma specialistka radiologije pregledala tudi rentgenske posnetke rok in dlani tožnice z dne 2. 10. 2009 in z dne 2. 11. 2021, izvedenec pa je odgovoril še na ostale pripombe, ki jih je tožnica posredovala na izvedensko mnenje. Na podlagi odčitkov rentgenograma rok z dne 2. 10. 2009 je izvedenec ugotovil, da pri tožnici ni bilo pomembnejših odstopov od normale, na posnetku z dne 2. 11. 2021 pa je vidna neravna kontura stiloideusa ulne desno in glavice 5 metakarpalne kosti desno z drobnimi kroničnimi erozijami, verjetno ob entezitisu. Rentgensko so tako vidne le diskretne spremembe, skladno z diagnozo psoriatičnega artritisa. Izvedenec je enako v dopolnilnem mnenju menil, da glede na klinični pregled in slikovno diagnostiko psoriatični artritis pri tožnici ni povzročil pomembnejših, trajnih, nepopravljivih posledic na sklepih. Glede fibromialgije pa je pojasnil, da mnenja o invalidnosti ni mogoče podati, dokler tožnica ne bo obravnavana s strani multidisciplinarnega tima v URI Soča. Poleg tega pa je izpostavil, da se tožnica pri psihiatru spremlja več let zaradi hude depresivne motnje. Od leta 2016 prejema Cipralex in Helex, vendar v tem času psihiater ni niti enkrat spremenil medikamentoznega zdravljenja, zaradi česar je zaključil, da je zdravljenje s temi zdravili dovolj uspešno.

9. Pri že podanem izvedenskem mnenju in dopolnilnem mnenju je izvedenec vztrajal tudi po tem, ko ga je sodišče še zaslišalo zaradi podanih pripomb tožnice na dopolnilno mnenje. Vztrajal je, da gre pri opisanih spremembah, ki so vidne na posnetku z dne 2. 11. 2021 za zares majhne, diskretne spremembe, ki na funkcijo sklepov tožnice ne vplivajo. Sicer gre za izvid, ki je normalen, spremembe pa tako majhne, da jih rentgenologi sploh ne bi opazili oziroma interpretirali kot patološke. Edino, kar je pri tožnici opazil v smislu omejene gibljivosti, je zapisal v ugotovitvah ob osebnem pregledu, in sicer, da gibljivost v desnem zapestju v primerjavi z levim zapestjem malenkostno zaostaja, vendar to na samo funkcijo sklepa ne vpliva.

10. Po takšnem izvedenskem mnenju, dopolnilnem mnenju in v zaslišanju, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izvedenec je natančno opisal ugotovitve, ki temeljijo na dokumentaciji, kakor tudi ugotovitve iz osebnega pregleda in ugotovljen funkcijski status tožnice. Po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju ni najti razlogov za dvom v podano mnenje, saj je sodni izvedenec mnenje glede na tožničine pripombe tekom postopka še dopolnil in dodatno natančno in sistematično obrazložil še na zaslišanju. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, se je izvedenec, ki je specializiran za revmatologijo, določno in natančno opredelil do zatrjevanih zdravstvenih težav in pojasnil razloge, zaradi katerih meni, da pri tožnici v obravnavanem obdobju psoriatični artritis ni povzročil pomembnejših, trajnih, nepopravljivih posledic na sklepih. Posebej je poudaril, da se je bolezen z zdravljenjem TNF-alfa zaviralec umirila, izzvenel je artritis, ostajajo pa bolečine, ki najverjetneje niso povezane samo s psoriatičnim artritisom. Posebej se je opredelil do fibromialgije in do hude depresivne motnje in do zdravil, ki jih tožnica prejema vse od leta 2016 in jih lečeči psihiater v tem obdobju še ni spremenil. Ne drži, da sodišče zgolj pavšalno zaključi, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče je izrecno iz mnenja izvedenca povzelo, da če se bolezen po uvedbi TNF-alfa zaviralcev ne bi umirila, je naslednja možnost zamenjava prej navedenega zdravila z drugim TNF-alfa zaviralcem ali zaviralcem IL 17 ali zaviralcem IL 12/23 ali zaviralcem IL 23, pa tudi s tofacitinibom, baricitinibom ali upadicitinibom. Dodatno je povzelo, da v primeru, da bi se pri tožnici bolezen poslabšala, je na voljo še veliko zdravil s podobnim TNF-alfa zaviralci ali drugačnim načinom delovanja. Torej je sodišče prve stopnje povzelo, kakšno je potrebno zdravljenje in to iz izvedenskega mnenja, saj kot je poudarilo že sodišče ustreznega medicinskega znanja za to nima. Kot ključno je sodišče pravilno štelo ugotovitev izvedenca, da psoriatični artritis pri tožnici ne daje podlage za oceno trajno zmanjšanje delazmožnosti, glede fibromialgije in psihičnih težav pa v obravnavanem obdobju diagnostika oziroma zdravljenje še nista bila izčrpana.

11. V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

12. Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.

13. Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. kategorije invalidnosti, ki jo tožnica uveljavlja s pravico do dela s krajšim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožničine delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav oziroma konkretno, ker glede fibromialgije in psihičnih težav v obravnavanem obdobju diagnostika oziroma zdravljenje še nista bila izčrpana, psoriatični artritis pa pri tožnici ne daje podlage za oceno trajne zmanjšane delazmožnosti, štelo, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno. Iz tega razloga je utemeljeno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno in da mora tožena stranka odločbo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila izdati v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1, zavrnilo.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ter skladno z odločbo o Bpp št. 31/2022 z dne 19. 5. 2022 sklenilo, da stroške pritožbe bremenijo Delovno sodišče v Celju.