Jedro

Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.

Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se obtoženega A. A.,

sina B. in C., rojene D., rojenega ... v ..., naslov stalnega bivališča ..., EMŠO ...,

iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je zasebnega tožilca razžalil, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, s tem, ko je:

na 15. izredni seji Državnega zbora dne 29. 11. 2018, kjer je bila prva točka dnevnega reda "Prva obravnava predloga Zakona o spremembah zakona o minimalni plači", katerega predlog je vložila skupina 52. poslank in poslancev s prvo podpisanim obdolženim A. A., v razpravi, v katero se je vključil približno ob 14:00 uri, povsem izven konteksta izjavil: "Zakaj je pomembno ali je članstvo obvezno ali je prostovoljno oz. zakaj je E., ki jo ureja F. F., nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist, govorila že desetletje proti obveznemu članstvu v obrtnih in gospodarskih zbornicah." Kar je v živo prenašala RTV SLO na svojem tretjem parlamentarnem programu s čimer je posegel v čast in dobro ime zasebnega tožilca. Obdolženec je storil kaznivo dejanje med svojim govorom v parlamentu, vendar se po mnenju zasebnega tožilca ne more sklicevati na imuniteto, saj omenjena izjava ni v zvezi z njegovim delom v parlamentu. Izjava, ki se nanaša na zasebnega tožilca, namreč nima nikakršne povezave s samim predmetom obravnave zakonodaje in torej niti materialne, niti procesne imunitete obdolženi ne more izkoristiti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II.Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno odločbo (sodba in sklep) je Okrožno sodišče v Ljubljani pod točko I obtoženega A. A. iz razloga po 2. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zasebnega tožilca F. F. glede kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1; pod točko II pa je obtoženemu A. A. na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, 300,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke zasebnega tožilca F. F. ter potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke. Odločilo je tudi, da se stroški za dejanje, glede katerega je bil obtoženec oproščen obtožbe, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. člena ZKP).

2.Zoper sklep, s katerim je bil izrečen sodni opomin, so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obtoženega oprosti obtožbe, zasebnemu tožilcu pa naloži plačilo stroškov obtoženčeve obrambe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožniki grajajo zmotno dejansko in pravno oceno sodišča prve stopnje ter kot bistveno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje iz fokusa presoje izključilo izjave zasebnega tožilca F. F., ki je sam vstopil v javno sfero in ustvaril zadostno dejansko podlago, da je obtoženec o njem upravičeno podal negativno vrednostno sodbo, s tem, ko ga je poimenoval fašist. Sodišču prve stopnje očitajo tudi, da je kot odločilno okoliščino za ugotovitev zaničevalnega namena obtoženca upoštevalo, da je slednji zasebnega tožilca omenil pri splošni razpravi v Državnem zboru o spremembah in dopolnitvah Zakona o minimalni plači. Obtoženi je glede na vsebino razprave govoril o obveznem članstvu v gospodarskih in obrtnih zbornicah ter zasebnega tožilca omenil kot nekoga, ki je v preteklosti javno zavzel stališče proti obveznem članstvu v zbornicah, za fašista pa ga je upravičeno označil, zaradi njegovih zavržnih in skrajno sovražnih izjav, kar je kot politik tudi dolžan storiti.

5.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilno težo pripisalo okoliščini, da je obtoženec kot poslanec Državnega zbora izven teme razprave zasebnega tožilca, ki ni javna oseba (se pa je vključeval v javno sfero s podajanjem ostrih in provokativnih stališč), tega označil za fašista na njemu nedostopnem forumu Državnega zbora RS. Ker je to objektivno žaljivo vrednostno sodbo usmeril neposredno na osebo zasebnega tožilca brez dodatnega navajanja razlogov ali pojasnil, je zaključilo, da jo je obtoženi glede na vsebino, način in kontekst podal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, zaradi česar njegovega ravnanja ni moč presojati po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.

6.Sodišče druge stopnje je po skrbni preučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb presodilo, da je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar pa je glede na tako ugotovljeno dejstveno podlago napravilo napačne pravne zaključke, glede (širšega) konteksta podaje izjave, statusa javne osebnosti zasebnega tožilca in zaničevalnega namena obtoženega, zaradi česar pri tehtanju človekovih pravic v koliziji ni ustrezno uravnovesilo pravice do svobode izražanja na strani obtoženega po 39. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS) in pravice do časti in dobrega imena po 34. in 35. členu URS na strani zasebnega tožilca. Pri presoji ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da gre v tej zadevi za visoko varovano politično izražanje (politični govor par excellence ), prav tako pa je iz presoje glede zadostne dejstvene podlage za podajo vrednostnih sodb, izključilo predhodno ravnanje zasebnega tožilca,1 ki predstavlja relativno javno osebo.

7.Svoboda izražanja izvoljenega predstavnika ljudstva ima velik ustavnopravni2 in konvencijski pomen, saj predstavlja temeljni postulat demokratične družbe, bistven pogoj za njen napredek, kot tudi za samo-uresničitev pravic posameznikov.3 Pravica do svobode izražanja je sicer podvržena omejitvam in izjemam (med njimi drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice določa tudi varstvo ugleda drugih ljudi; v nadaljevanju: EKČP), vendar morajo biti te ozko in rigorozno interpretirane ter kot nujne v demokratični družbi jasno določene v zakonu in zasledovati legitimne cilje.4 Ker je politična razprava jedro demokratične družbe, so meje sprejemljive kritike pri politikih sorazmerno širše kot pri subjektih, ki niso javne osebe. Omejitev svobode izražanja izvoljenega predstavnika ljudstva, ki sicer ni absolutna, je podvržena še posebej skrbni presoji. Stopnja varstva pravice obtoženega kot poslanca Državnega zbora je odvisna predvsem od vprašanja, ali je imel za izjavo pod obtožbo zadostno podlago v dejstvih, kot tudi status zasebnega tožilca kot naslovljenca in, ali je ostrino njegovega odziva upravičevalo predhodno ravnanje zasebnega tožilca, upoštevaje pri tem njegov družbeni položaj kot tudi širši kontekst zadeve, med drugim tudi vrsto foruma, ki ga je obtoženec uporabil.5

Status javne osebnosti zasebnega tožilca

8.Sodišče prve stopnje je glede statusa zasebnega tožilca nepravilno ocenilo, da ni bil javna oseba, saj ni bil poznan širši javnosti, temveč zgolj ozkemu krogu svojih sledilcev na Twitterju (zdaj poznanem kot platforma X; v nadaljevanju: X) kot nekdo, ki je v javnosti občasno podajal ostra in provokativna stališča.6 Svoje zaključke je oprlo na okoliščino, da zasebni tožilec v tem času ni opravljal politične dejavnosti (to je opravljal šele kasneje), da z obravnavano temo (spremembe Zakona o minimalni plači) ni imel nikakršne povezave in da tudi ni imel dostopa do foruma, ki ga je obtoženi izbral za to, da je zoper njega ad personam naperil svojo kritiko.

9.Meje sprejemljive kritike so po ustaljeni (ustavno)sodni presoji v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup in biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede.7 Stopnja, ki jo mora namreč dopustiti določena oseba, ko gre za izražanje mnenj o njej, je višja, če gre za javno osebo.8 Kaznivo dejanje razžalitve javne osebe je tako izvršeno le, ko se storilec o takšni osebi izjavi še posebej grobo, napadalno in žaljivo, pri čemer so meje izražanja še širše, ko je posamezna izjava podana v okviru razprave o temi v javnem interesu. V takšnem primeru je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le v primeru posebej grobih, provokativnih in žaljivih izjav (tretji odstavek 158. člena KZ-1), izrečenih z namenom zaničevanja oškodovanca.9

10.Po presoji pritožbenega sodišča je zasebni tožilec t. im. relativna javna oseba, ki je v javnosti sicer manj izpostavljena kot absolutna javna oseba (med katerimi so uvrščeni politiki), vendar pa so meje dopustne kritike pri takšnih posameznikih vseeno znatno širše kot pri zasebnikih.10 Kako so meje postavljene pa je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera.

11.V obravnavani zadevi se je, kot izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, zasebni tožilec prostovoljno pojavljal v javnosti na medijih, ki so deležni velikega zanimanja in spremljanja s strani širše javnosti (tednik Demokracija, televizija Nova 24TV). Zato se sklep, izpeljan na podlagi okoliščine, da je bil zasebni tožilec v času izjave kolumnist, ki ga je na X spremljal ozek krog javnosti, tj. 6.000 sledilcev, izkaže za nepravilnega, saj je sodišče prve stopnje relativni (ne)poznanosti in (ne)vplivnosti zasebnega tožilca dalo preveliko težo, zanemarilo pa je, da to nista kriterija pri presoji statusa javne osebnosti. Za relativno javno osebo se namreč po ustavnosodni presoji šteje tudi zgodovinar, ki se je občasno politično udejstvoval, ni pa opravljal javne funkcije, kot tudi gospodarstvenik, predsednik slovenske smučarske zveze, odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji; se pravi oseba, ki ni nujno na splošno poznana, vendar pa se v javnosti izpostavlja v meri, ki presega izpostavljenost zasebnih oseb na družbenih omrežjih in (poskuša) s svojim mnenjem, delom ali nastopom vplivati na javnost. Prepoznavnost te osebe, za ugotovitev ali gre za javno osebo, ni takšnega pomena, kot to meni prvostopenjsko sodišče. Ni namreč sprejemljivo stališče, da je vsaka prepoznavna oseba tudi javna oseba, ki je dolžna trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do časti in dobrega ugleda; in obratno, da ne gre za javno osebo zgolj zato, ker ni poznana širši javnosti, pri opravljanju svoje funkcije pa ima lahko pomemben vpliv na zadeve splošnega družbenega pomena in posledično v interesu širše javnosti. Ta okoliščina je tako kvečjemu relevantna pri presoji, ali gre za absolutno ali relativno javno osebo.

12.V konkretnem primeru pa je povsem očitno, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, da se je zasebni tožilec javno izpostavljal na televiziji in na prosto dostopnem družbenem omrežju X, kar pomeni, da se je imela širša javnost možnost seznaniti z njegovimi provokativnimi stališči, s katerimi je poskušal vplivati na mnenje javnosti glede družbeno pomembnih tem (migracije, davki, nižanje plač).

Širši kontekst obravnavane zadeve