Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza se dokazni predlog zavrne samo, če bi se z njim dokazale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka v celoti (100%) odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo v škodnem dogodku, nastalem dne 19.11.2004. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ugotovljeno dejansko stanje izpodbija z navedbami, da je ostalo „nezadostno razčiščeno“ iz razloga, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z angažiranjem izvedenca za raziskavo prometnih nezgod. Iz toženkinih navedb v spisu namreč izhaja, da je tožena stranka s tem dokaznim predlogom želela dokazati trditev, da je do prometne nezgode prišlo brez krivde njene zavarovanke, saj naj bi bil tožnik tisti, ki je peljal čez rdečo luč.

V zvezi z gornjim je potrebno sprva obrazložiti, da strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (213. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ter II. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov tudi v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem je potrebno upoštevati naslednje: 1. zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena, in 2. zaradi nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti dokaza se dokazni predlog lahko zavrne samo, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča oziroma če gre za dokazovanje dejstev, ki so že dokazana.

Tožena stranka je tako podala dokazni predlog, vsebino katerega ponavlja tudi v pritožbi, da naj sodišče izvedencu naloži: da pridobi načrt križišča, kjer se je pripetila prometna nezgoda, da pri podjetju E. pridobi grafično predstavitev svetilnih časov za posamezne svetlobne signale, načrt delovanja svetlobnih svetilnih signalnih varnostnih naprav in njihov redosled prižiganja, da pri PP C. pridobi fotografije poškodovanih vozil, ter da po vpogledu v policijski zapisnik in po zaslišanju predlaganih prič, upoštevaje vse podatke v pravdnem spisu, izdela izvedensko mnenje.

Prvo sodišče je v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi tega dokaznega predloga (na list. št. ... – zapisnik o glavni obravnavi z dne 10.10.2007) pojasnilo, da je izvedba predlaganega dokaza nepotrebna, ker je že iz izpovedbe očividca škodnega dogodka razvidno, kako je do škodnega dogodka prišlo. Še toliko bolj pa se predlagani dokaz izkaže za nepotrebnega ob dejstvu, da je prvo sodišče tako na podlagi vseh izvedenih dokazov, kot tudi po polemiziranju z navedbami tožene stranke, prišlo do logičnega sklepa, da je tožniku povzročila škodo zavarovanka tožene stranke. Takšno sklepanje, v katerem ni videti vrzeli, ima večjo težo, ker je prvo sodišče analiziralo, kar je razvidno iz obrazložitve sodbe, vse relevantne dokaze tako ene kakor druge stranke. Ko pa je bilo pri tem še pojasnjeno, zakaj sodišče izpovedi zavarovanke tožene stranke ne verjame, je bilo povsem zadoščeno tudi zahtevi, da se dokazni predlog zaradi nepotrebnosti lahko zavrne le v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstva, ki so že dokazana.

Ker je tako sklepanje sodišča prve stopnje, da predlagani dokaz ne bi povzročil, da bi sodišče ob drugih izvedenih dokazih ugotovilo drugačno dejansko stanje, utemeljeno, se izkaže, da je prvo sodišče pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da so tožnikove poškodbe nastale brez krivde njene zavarovanke (212. člen ZPP in 7. člen ZPP). Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija. Ker pa ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

O stroških, katerih povrnitev je tožena stranka zahtevala v pritožbi, bo odločeno s končno odločbo. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno šele o temelju tožbenega zahtevka, odločitev o stroških zaenkrat niti ni mogoča (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).