Jedro

ZZVZZ določa, da se zavarovancem v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačila prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in da lahko v tem času (dokler prispevki niso plačani) na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje (78.a člen ZZVZZ). Kriterije nujnega zdravljenja določa drugi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki kot nujno zdravljenje šteje (poleg nekaterih poškodb, zastrupitev, nalezljivih bolezni itd., kar ne pride v poštev za ta primer) tisto zdravljenje, ki je potrebno za »preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij.« Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da za dne 8. 8. 2014 predvidena tožnikova hospitalizacija ni ustrezala kriterijem nujnega zdravljenja v smislu citiranega predpisa. Zato je zaključilo, da je prva toženka tožnika, ki v tistem času nesporno ni imel plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, upravičeno odklonila in s tem torej ni ravnala protipravno.

Predmet te pravde ni ugotavljanje tožnikovega zdravstvenega stanja, klinično ovrednotenje celotnega poteka zdravljenja in prognoze tožnikove bolezni, temveč le vprašanje, ali je bila hospitalizacija 8. 8. 2014 nujna v smislu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Razmerja v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev (že iz obveznega zavarovanja, še toliko pa bolj to velja za samoplačniške storitve) se po večinski sodni praksi obravnavajo kot podjemna pogodba. Pogodba o delu pa je odplačna pogodba in tudi iz samega imena samoplačniškega zdravljenja izhaja, da mora za takšno zdravljenje pacient sam plačati. Tožnik v svojem razpravljanju o možnosti samoplačniškega zdravljenja ni niti zatrjeval, kaj šele izkazal, da bi bil pripravljen in zmožen samoplačniško hospitalizacijo plačati; take navedbe pa bi bile tudi v očitnem nasprotju z njegovimi poprejšnjimi navedbami (primerjaj I. točko tožbe) in izpovedbo, da je bil v finančnih težavah, da je moral zato uporabljati storitve pro bono zdravstvenih ambulant in da se je preživljal s pomočjo očetove pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dejansko stanje in postopek pred sodiščem prve stopnje:

1. Tožnik je bolnik s Parkinsonovo boleznijo, ki je bil napoten na hospitalno zdravljenje k prvi toženki. Dne 8. 8. 2014 je prišel v bolnišnico, kjer je bil že sprejet na oddelek, vendar so ga delavci prve toženke nato odslovili, ker ni imel plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik zatrjuje, da je bilo ravnanje prve toženke, ki ga ni hotela hospitalizirati, protipravno, poleg tega je bilo protipravno tudi to, da mu prva toženka ni ponudila opcije samoplačniškega zdravljenja. Odgovornost druge toženke utemeljuje na dejstvu, da je slednja ustanoviteljica prve toženke, očita pa ji tudi zakonodajno protipravnost. Zatrjuje, da mu je zaradi neizvedene hospitalizacije, ki bi lahko izboljšala njegovo zdravstveno stanje, nastala premoženjska in nepremoženjska škoda.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevke zavrnilo po več podlagah: prvenstveno je ugotovilo, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju1 določa, da se zavarovancem v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačila prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in da lahko v tem času (dokler prispevki niso plačani) na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje (78.a člen ZZVZZ). Kriterije nujnega zdravljenja določa drugi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja,2 ki kot nujno zdravljenje šteje (poleg nekaterih poškodb, zastrupitev, nalezljivih bolezni itd., kar ne pride v poštev za ta primer) tisto zdravljenje, ki je potrebno za »preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij.« Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da za dne 8. 8. 2014 predvidena tožnikova hospitalizacija ni ustrezala kriterijem nujnega zdravljenja v smislu citiranega predpisa. Zato je zaključilo, da je prva toženka tožnika, ki v tistem času nesporno ni imel plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, upravičeno odklonila in s tem torej ni ravnala protipravno. Nadalje je ugotovilo, da prva toženka kot javni zdravstveni zavod ni bila dolžna tožniku ponuditi samoplačniških storitev, pa tudi, da ni izkazana nobena od oblik škode in da ni podana zakonodajna protipravnost in posledična odgovornost druge toženke (te odločitve pritožba ne izpodbija).

Pritožbeni postopek:

3. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da je napačen zaključek, da pri hospitalizaciji 8. 8. 2014 ni šlo za nujno zdravljenje, saj ambulantno postavljena diagnoza Parkinsonove bolezni pri pritožniku vse do zaključka hospitalizacije septembra 2016 ni bila gotova. Tudi izvedenec je potrdil, da je imela hospitalizacija pritožnika dva namena in sicer: dokončna diagnostična razjasnitev, ali gre za Parkinsonovo bolezen ali kakšno sorodno, za zdravljenje manj ugodno bolezen, ter izbiro in uvedbe optimalne terapije. Pritožnik je bil zaradi Parkinsonove bolezni hudo omejen pri vsakdanjih opravilih, torej je bil izpostavljen nevarnosti padca in resnih poškodb. Sodišče se sklicuje na značilnosti Parkinsonove bolezni kot kronične bolezni, ki napreduje počasi in enakomerno, ne upošteva pa specifičnih značilnosti konkretnega napredovanja pritožnikove bolezni, ki ni bil enakomeren in počasen. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje, da naj ne bi tožnik redno jemal predpisane terapije. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je postavilo izvedenca dr. M., v katerega nepristranskost pritožnik upravičeno dvomi. Preostale pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo sodišče druge stopnje nanje odgovarjalo.

4. Nobena od toženk ali stranski intervenient na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, zagrešilo pa ni niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku3) kršitev določb postopka.

7. Številnih sklopov razlogov prvostopenjske sodbe pritožba ne izpodbija (npr. glede neobstoja zakonodajne protipravnosti; neizkazanosti posameznih oblik premoženjske in nepremoženjske škode), zato bi bilo mogoče sodbo potrditi že z golim pritrjevanjem t. i. rezervnim razlogom (o neizkazanosti škode; 45. do 57. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju zaradi popolnosti odgovora opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb.

Glede procesnih kršitev:

8. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da mora biti sodba ustrezno obrazložena in da mora z njo sodišče na konkretni način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Vendar je sodišče prve stopnje tem zahtevam v celoti in zgledno zadostilo, saj je obrazložitev natančna, sistematična in pregledna ter se opredeli do vseh relevantnih pravnih in dejanskih okoliščin.

9. Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka, ker da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokazov pritožnika, da je šlo za nujno zdravljenje. Sodišče se je do tega opredelilo z (obsežnimi in pravilnimi) ugotovitvami, da ni šlo za nujno zdravljenje in zakaj ne, s tem pa je posredno odgovorilo tudi na tožnikovo nasprotno tezo. V zvezi z večkratnimi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni nujno, da se sodišče v sodbi izrecno opredeli do prav vsake navedbe pravdnih strank. Lahko se opredeli tudi posredno, tako da ugotovi obstoj diametralno nasprotnih dejstev oziroma da opredelitev izhaja iz konteksta celotne obrazložitve.4

10. V zvezi z domnevno kršitvijo določb postopka »zaradi postavitve sodnega izvedenca dr. M.« pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane. Toženka je na naroku 3. 7. 2019 izrecno predlagala postavitev imenovanega za izvedenca z navedbo, da je strokovnjak za Parkinsonovo bolezen (zapisnik na list. št. 201), čemur tožnik ni nasprotoval. Tudi, ko je prejel sklep o imenovanju izvedenca (vročen 15. 7. 2019, povratnica pripeta k list. št. 239), ni predlagal izločitve izvedenca. Da je bil izvedenec dr. M. dolga leta zaposlen na Nevrološki kliniki, na čemer gradi tezo o pristranskosti, bi tožnik mogel in moral ugotoviti najpozneje ob prejemu sklepa o postavitvi izvedenca (npr. z iskanjem po spletu) in takrat takoj (247. člen ZPP) predlagati njegovo izločitev. Tega ni storil, temveč se je na domnevne izločitvene razloge začel sklicevati šele po prejemu mnenja (ki za tožnika ni ugodno), kar kaže na zlorabo instituta izločitve izvedenca.

11. Ne glede na to je sodišče prve stopnje predlog za izločitev izvedenca vsebinsko obravnavalo in ga zavrnilo s sklepom z dne 6. 12. 2019. Tožnik se zoper ta sklep sploh ne pritožuje, zato je postal pravnomočen in je vsakršno razpravljanje o pristranskosti izvedenca (skrito pod plašč kršitev določb postopka) v pritožbi zoper sodbo neupoštevno. Zatrjevane (vendar neutemeljene, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) pritožbene navedbe o domnevno napačnih strokovnih zaključkih izvedenca (da je vsebina izvedenskega mnenja ostala nepopolna in v nasprotju z listinami v sodnem spisu itd.) pa po ustaljeni sodni praksi same po sebi ne morejo biti razlog za izločitev izvedenca.

12. Očitno neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila pritožniku v zvezi z dokaznim postopkom z izvedencem kršena pravica do izjave in da naj bi izvedenec ne odgovoril na vsa vprašanja; izvedenec je bil zaslišan na naroku dne 20. 1. 2020, kjer je odgovarjal na vprašanja obeh strank (prepis zapisnika o njegovem zaslišanju obsega 18 strani), na koncu pa je sodišče ugotovilo (list. št. 287), da stranki za izvedenca nimata več vprašanj. Iz navedenega zapisnika je tudi razvidno, da na naroku, kjer je bil izvedenec zaslišan, tožnik ni grajal nikakršnih procesnih kršitev v zvezi z izvedenskim postopkom, kar je še dodatni razlog za zavrnitev pritožbenih navedb v zvezi z domnevno neustrezno vodenim dokaznim postopkom z izvedencem (primerjaj 286.b člen ZPP).

13. Tožnik vidi kršitev določb postopka o dokazovanju z izvedencem tudi v tem, da izvedenec ni opravil pregleda tožnika. Izvedenec je kot strokovnjak ocenil, da lahko mnenje izdela zgolj na podlagi medicinske dokumentacije in pritožbeno sodišče nima razlogov dvomiti v to njegovo presojo. Izvedenčeve obrobne ugotovitve, da naj bi bile tožnikove navedbe nekonsistentne, za samo odločitev niso pomembne in tudi ne kažejo pristranskosti izvedenca. Pritožnik v obširnem pritožbenem navajanju, da bi ga moral izvedenec pregledati, ne uspe pojasniti, kaj bi izvedenec z osebnim pregledom tožnika v letu 2019 lahko ugotovil o njegovem stanju v letu 2014, česar ne bi mogel ugotoviti že iz medicinske dokumentacije.

14. Pritožnik si tudi zmotno razlaga sicer pravilno stališče, da mora biti strankam zagotovljeno sodelovanje pri izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izvid. To sodelovanje je bilo tožniku omogočeno, saj je lahko podal pripombe na izvedensko mnenje, izvedencu na naroku zastavljal vprašanja (in lahko jih je zastavil, kolikor jih je hotel, saj je sodišče na koncu zaslišanja izvedenca ugotovilo, da stranke vprašanj nimajo več), nenazadnje pa svojo pravico do izjavljanja uresničuje tudi v pritožbenem postopku. Nikakor pa ne moreta pravica do izjave in sodelovanje pri izvedenčevih aktivnostih pomeniti, da bi stranka, ki je laik na določenem strokovnem področju, izvedencu predpisovala metodologijo njegovega dela, saj je tudi izbira metode dela strokovno vprašanje.

15. Tožnik izrecno zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar konkretizirano ne izpodbija materialnopravne podlage, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče (ZZVZZ in Pravila), niti pravnega tolmačenja teh predpisov s strani sodišča prve stopnje. Ugotovitev sodišča, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za nujno zdravljenje v smislu 2. alineje drugega odstavka 103. člena Pravil, je dejanska ugotovitev, zato bodo odgovori na tosmerne pritožbene navedbe vsebovani v nadaljevanju, ko se bo sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih trditev, ki po vsebini pomenijo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede vprašanja nujnosti zdravljenja 8. 8. 2014:

16. Tožnik pritrjuje ugotovitvam izvedenca in sodišča, da je bil namen predvidene hospitalizacije 8. 8. 2014 dvojen in sicer dokončna potrditev diagnoze Parkinsonove bolezni (in izključitev morebitnih drugih bolezni) in optimizacija medikamentozne terapije.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da vse do leta 2016 tožnikova diagnoza Parkinsonove bolezni ni bila potrjena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to sicer drži, vendar diagnoza ne prej ne pozneje ni bila ovržena (sam tožnik navaja, da ima Parkinsonovo bolezen, na to bolezen pa so – po neizpodbitih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča – pomislili zdravniki že v letu 2013). Torej je bil tožnik ves čas pravilno diagnosticiran in tudi pravilno zdravljen (več v nadaljevanju), zato ni videti razloga, kako naj bi okoliščina, da diagnoza tudi leta 2014 še ni bila »potrjena« (v smislu, da je obstajal sum na nekatere druge bolezni, ki pa ni bil nikoli potrjen), vplivala na presojo kriterijev nujnega zdravljenja po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja.

18. Pritožnik iztrgano iz konteksta izpostavlja posamezne ugotovitve oziroma dele ugotovitev izvedencev ter izpovedb posameznih zaslišanih zdravnikov. Tudi domnevno nasprotujoča zaključka sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bila predpisana terapija ustrezna, da pa bi bilo tožnika smiselno hospitalizirati zaradi uvedbe optimalne terapije, pri pritožbenem sodišču ne porajata dvomov, ko se obrazložitev sodbe prebere celovito. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila že od začetka predpisana pravilna terapija, saj je tudi izvedenec ugotovil, da so bila tožniku že na začetku predpisana zdravila, ki se standardno uporabljajo pri zdravljenju Parkinsonove bolezni (in torej ne kaka druga, napačna zdravila), da pa je pri Parkinsonovi bolezni treba določiti primeren odmerek in sicer kar najmanjši možni, to (določitev najustreznejšega izmed možnih zdravil in pravega odmerka, se pravi najmanjšega še učinkovitega) pa je bil tudi namen (neizvedene) hospitalizacije v letu 2014. Ta dva zaključka si nista nasprotujoča, kot skuša prikazati pritožnik.

19. Zaključkov sodišča ne omajejo niti (sicer točna in nesporna) dejstva, da je bilo pri tožniku zaradi nenehnega poslabševanja zdravstvenega stanja v obdobju pred predvideno hospitalizacijo uvedenih več antiparkinsoničnih zdravil, katerih odmerek je bil večkrat zvišan (pritožnik podrobno navaja, katera zdravila so mu bila kdaj predpisana in v kakšnih odmerkih); da se na to terapijo pritožnik ni ustrezno odzival; da se je kljub večkratnemu prilagajanju terapije klinično stanje pritožnika še naprej poslabševalo in da pred hospitalizacijo v letu 2016 tožnik zaradi tresavice ni mogel samostojno vzdigniti niti kozarca vode, od hospitalizacije v letu 2016 pa lahko to ponovno sam stori, lahko spet samostojno hodi itd. Vendar vse to še ne daje podlage za sklep, da bi bila hospitalizacija nujna za preprečitev nenadnih in usodnih (poudarilo višje sodišče) poslabšanj. V zvezi z zgoraj omenjeno »neučinkovitostjo« terapije in slabšanjem simptomov je zelo pomembna ugotovitev sodišče prve stopnje, da tožnik določeno obdobje zdravil sploh ni jemal (o tem spornem dejstvu sledijo razlogi v nadaljevanju), kar je nedvomno prispevalo k poslabšanju njegovega stanja.

20. Pritožba pri tem ne izpodbija prav tako pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju, da bi bilo optimiziranje medikamentozne terapije (torej vrste zdravila in odmerka) mogoče izvesti tudi ambulantno, vendar le ob pogoju tožnikovega resnega in iskrenega sodelovanja, kar dodatno potrjuje utemeljitev, da hospitalizacija ni bila nujna (neizogibna) niti s stališča ugotavljanja optimalnega odmerka in vrste zdravila. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s sodiščem prve stopnje, da tudi, če bi bila hospitalizacija neizogibna za omenjeno optimiziranje terapije, to samo po sebi še ne bi izpolnjevalo standardov nujnega zdravljenja v smislu 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

21. Očitno neresnične so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni jemal redne terapije in da tega tudi izvedenec ni ugotovil, saj drži prav nasprotno. Pritožba se pri tem sklicuje na del izvedenčeve izjave na naroku (da ne razpolaga s podatkom, da pritožnik zdravil ni jemal redno), povsem pa spregleda ugotovitve v izvedenskem mnenju, kjer so povzeti zapisi v zdravstveni dokumentaciji, ki jo je priložil sam tožnik. Tako je tožnik na pregledu 28. 7. 2014 izjavil, da Propranolola ne jemlje, 2. 7. 2016 pa, da »zadnja tri leta5 ni jemal zdravil« (primerjaj 2. in 6. stran izvedenskega mnenja), prav tako je sodišče to ugotovilo na podlagi (obsežnih) tožnikovih izpovedb (6. in 7. stran prepisa zapisnika z dne 17. 6. 2019, list. št. 129). Pri tem pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da tudi, če bi res bile napačne ugotovitve o tožnikovem nejemanju zdravil, slednji ne pojasni (ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi), kako naj bi vprašanje (ne)jemanja zdravil vplivalo na izpolnjevanje kriterijev za nujno zdravljenje v smislu 78.a člena ZZVZZ in 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

22. Enako nepojasnjena je pritožbena graja izvedenčevih ugotovitev o tem, kaj naj bi bili vzroki tožnikovih psihičnih težav (že poprej nastale finančne težave oziroma podjetniški neuspeh ali Parkinsonova bolezen) in tudi sodišče druge stopnje ne vidi nikakršne neposredne zveze med to okoliščino (vzrokom tožnikovih psihičnih težav) ter nujnostjo zdravljenja. Na pritožbene navedbe, da izvedenec ni strokovnjak s področja psihiatrične stroke, pritožbeno sodišče odgovarja, da imajo vsi zdravniki določeno znanje psihiatrije, ki ga pridobijo med študijem na medicinski fakulteti, izvedenec nevrolog pa gotovo tudi veliko ve o duševnih spremembah in vplivu psihičnega počutja pri Parkinsonovi bolezni. Nejasne in nerazumljive (že na jezikovni ravni) so pritožbene navedbe, da »del simptomatike, to je nespečnost, utrujenost, dodatno povečanje tresenja, brez ustrezne strokovne utemeljitve, odtujijo pomembna dejstva pri ugotavljanju dejanskega stanja od posledic Parkinsonove bolezni.« Navedbe, da »ni mogoče z gotovostjo zaključiti, kolikšen, če sploh je bil prispevek pritožnikovih siceršnjih psihičnih obremenitev na potek in posledice Parkinsonove bolezni,« pa so za odločitev nepomembne. Predmet te pravde ni ugotavljanje tožnikovega zdravstvenega stanja, klinično ovrednotenje celotnega poteka, zdravljenja in prognoze tožnikove bolezni, temveč le vprašanje, ali je bila hospitalizacija 8. 8. 2014 nujna v smislu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato tudi izvedenec ni bil dolžan podati odgovorov na prav vsa vprašanja v zvezi s tožnikovo boleznijo, ki bi utegnila biti zanimiva z medicinskega stališča, vendar niso pomembna za odločitev v pravdi.

23. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi obširna pritožbena graja ugotovitev izvedenca (in sodišča) v zvezi s tem, kakšen je tipičen potek Parkinsonove bolezni in kakšen je bil potek le-te pri tožniku. Iz sodbe in iz izvedenskega mnenja je jasno razvidno, da je izvedenec sprva na splošno opisal običajni, tipični potek Parkinsonove bolezni (kar je tudi metodološko povsem pravilno), nato pa se je opredelil tudi do specifike pri tožniku, pri čemer je ugotovil, da je bil potek pri tožniku netipičen (hitrejši, neodzivnost na [domnevno] zdravljenje) iz razloga, ker tožnik zelo verjetno določeno obdobje sploh ni jemal zdravil. Tudi sicer pa tožnik z izpostavljanjem specifičnih značilnosti svoje bolezni ne uspe niti v pritožbi izkazati, da je šlo 8. 8. 2014 za situacijo, ki bi zahtevala nujno zdravljenje.6

24. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je Parkinsonova bolezen napredujoča, degenerativna živčna bolezen, ki je s sedaj z znanimi metodami zdravljenja ni mogoče niti ustaviti niti upočasniti, temveč je možno zgolj lajšati simptome in s tem izboljševati kakovost življenja. Torej je očitno, da z nobenim zdravljenjem Parkinsonove bolezni (ki v smislu ozdravitve oziroma odprave bolezenskih sprememb in vzrokov ne obstaja) ni mogoče preprečiti nenadna in usodna poslabšanja kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij, saj so te (nepopravljive) okvare že nastopile in se bodo s potekom časa le še poslabševale. Tako je jasno, da ni z ničemer izkazano, da bi ob hospitalizaciji dne 8. 8. 2014 obstajali razlogi za nujno zdravljenje v smislu zgoraj citiranih določb 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

25. Tudi sklicevanje pritožbe, da je bil tožnik omejen pri samostojnosti in vsakdanjih opravilih ter izpostavljanje izpovedbe dr. K., da je pritožnika napotila na nadaljnjo terciarno obravnavo, in dr. R., da je bil pritožnik zaradi neodzivnosti na terapijo in slabšanja stanja leta 2014 napoten na subspecialistično obravnavo na Nevrološko kliniko, ne izkazuje izpolnjevanja že večkrat citiranih kriterijev nujnega zdravljenja. Povzeta dejstva pomenijo le, da se je tožnikovo zdravstveno stanje slabšalo in da je bilo treba ukrepati, kar pa še ne pomeni, da je bila hospitalizacija nujna.

26. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na morebitne padce in nestabilnost, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec jasno in prepričljivo pojasnil, da pri tožniku za motnje ravnotežja ni šlo, drugi znaki, ki jih pritožba izpostavlja, pa sami po sebi na le-to ne vplivajo. Tožnikove navedbe o možnosti padcev so zgolj hipotetične, saj sploh ni zatrjeval, da bi (v več kot dveh letih od zavrnjene hospitalizacije 8. 8. 2014 pa do hospitalizacije septembra 2016) utrpel kakšne padce.

Pritožba večkrat poudarja, da je bil potek bolezni pri tožniku netipičen in neobičajno hiter; to drži, vendar pritožba ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na izpolnjevanje kriterijev nujnega zdravljenja v smislu 103. člena Pravil (kakšna nenadna in usodna poslabšanja, ki bi jih bilo mogoče odvrniti [le] z nujnim zdravljenjem, so mu grozila). Neizpodbita je ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temelji med drugim na tožnikovi lastni izpovedbi), da se je tožniku stanje po hospitalizaciji v letu 2016 občutno izboljšalo, iz česar sodišče prve stopnje (pravilno in pritožbeno ne izpodbijano) zaključi, da tožnik ni mogel utrpeti zatrjevanih trajnih zmanjšanj življenjskih aktivnosti; to pa logično pomeni, da kljub opuščeni hospitalizaciji leta 2014 ni prišlo do trajnih okvar posameznih organov ali njihovih funkcij, ki bi jih bilo treba in bi jih bilo edino možno preprečiti z nujnim zdravljenjem.

Glede samoplačniškega zdravljenja:

27. Sodišče prve stopnje se je o tem, zakaj prva toženka tožniku ni bila dolžna ponuditi samoplačniškega zdravljenja, obširno in temeljito opredelilo (60. do 66. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), teh skrbno argumentiranih razlogov pa pritožba sploh ne skuša vsebinsko napasti. V zvezi s tem vprašanjem pritožnik citira, kaj je navedla prvotoženka v vlogi z dne 11. 4. 2019 in dodaja, da je tožnik izrecno zatrjeval, da mu prva tožena stranka ni nudila možnosti samoplačniške hospitalizacije, kar je potrdil na zaslišanju pritožnik sam in priči S. S. ter F. F. Navaja še, da sodišče »neutemeljeno ni upoštevalo trditev prvotožene stranke, da je (oziroma pravilno, da bi morala biti) pritožniku 8. 8. 2014 vsaj ponujena samoplačniška hospitalizacija, ki pa mu je prvotožena stranka ni ponudila.« Ni jasno, kaj želi pritožba z izpostavljanjem teh delov navedb povedati in katerega od razlogov prvostopenjskega sodišča glede neobstoja dolžnosti, ponuditi tožniku samoplačniško zdravljenje, napada. Zato na te vsebinsko prazne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje lahko odgovori le tako, da v celoti pritrdi razlogom prvostopenjskega sodišča, da prvotoženka kot javni zdravstveni zavod opravlja prvič in predvsem storitve v okviru obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki se plačujejo iz javnih sredstev in da ji noben predpis ne nalaga, da bi bila dolžna osebam, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, ponujati in nuditi samoplačniške storitve.

28. Prav tako pritožbeno sodišče opozarja na uvodne ugotovitve prvostopenjske sodbe (14. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), da se razmerja v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev (že iz obveznega zavarovanja, še toliko pa bolj to velja za samoplačniške storitve) po večinski sodni praksi obravnavajo kot podjemna pogodba. Pogodba o delu pa je odplačna pogodba in tudi iz samega imena samoplačniškega zdravljenja izhaja, da mora za takšno zdravljenje pacient sam plačati. Tožnik v svojem razpravljanju o možnosti samoplačniškega zdravljenja ni niti zatrjeval, kaj šele izkazal, da bi bil pripravljen in zmožen samoplačniško hospitalizacijo plačati; take navedbe pa bi bile tudi v očitnem nasprotju z njegovimi poprejšnjimi navedbami (primerjaj I. točko tožbe) in izpovedbo, da je bil v finančnih težavah, da je moral zato uporabljati storitve pro bono zdravstvenih ambulant in da se je preživljal s pomočjo očetove pokojnine.

29. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti na podlagi 353. člena ZPP.

30. Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 72/2006 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZZVZZ. 2 Uradni list RS, št. 79/94 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravila. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in sodbo VSL I Cpg 829/2019 z dne 25. 2. 2020. Enako teorija: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 242. 5 Izvedenec je ugotovil, da je tri leta napačno, pravilno bi bilo dve leti. 6 Pritožbeno sodišče, s pomočjo javno dostopnih spletnih virov, še dodatno ugotavlja, da obstajajo tudi pri Parkinsonovi bolezni nujna stanja, ki terjajo nujno zdravljenje (npr. ortostatska hipotenzija, težave s požiranjem, psihoze, hiperkinetične motnje, serotoninski in maligni nevroleptični sindrom), vendar tožnik ne zatrjuje nobenega od teh stanj, prav tako ničesar takega ni ugotovil izvedenec.Glej Ghosh R., Liddle B. J., Emergency presentations of Parkinson's disease: early recognition and treatment are crucial for optimum outcome, Postgrad Med J., februar 2011; 87(1024):125-31 < https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/21106801/ > in Simonet C., Tolosa E., Camara A., et. al., Emergencies and critical issues in Parkinson’s disease, Practical Neurology 2020; 20:15-25 < https://pn.bmj.com/content/20/1/15 >.