Jedro

Po določbi 40. člena ZPIZ-92 pridobi zavarovanec pravico do predčasne pokojnine, če je dopolnil najmanj 35 let delovne dobe in 38 let starosti (moški) oz. 30 let pokojninske dobe in 33 let starosti (ženska) in po 1. alinei 1. odstavka navedene odločbe, če mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije in mu ni možno zagotoviti druge zaposlitve. Tožniku, ki je bil zaposlen pri ameriškem podjetju, ki je prenehalo obstajati po ameriškem pravu, ni mogoče priznati pravice do predčasne pokojnine, saj je pravna ureditev likvidacije v ZDA neprimerljiva z ureditvijo v Republiki Sloveniji, tako po vsebini kot po postopku. Pravica bi takemu zavarovancu pripadala le v primeru, če bi bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom glede priznanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb toženca z dne 3.7.1996 in z dne 20.9.1996 ter na priznanje pravice do sorazmernega dela predčasne pokojnine se zavrne kot neutemeljen".

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela predčasne pokojnine, razveljavilo odločbi toženca z dne 3.7.1996 in z dne 20.9.1996 ter nadalje izreklo, da bo o pravici, odmeri in izplačevanju sorazmernega dela predčasne pokojnine odločil toženec v roku 30 dni po prejemu vse dokumentacije.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki med strankama tudi ni sporno, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče glede na določbo 4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), katerega določbe se morajo uporabiti glede na stanje iz 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), ob ugoditvi pritožbi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določbo 1. alinee, 1. odst., 40. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-7/96), ki je pravna podlaga za odločitev v zadevi, v kateri je toženec odločil s prvostopenjsko odločbo z dne 3.7.1996 ter z dokončno odločbo z dne 20.9.1996 (priloga A/1 v spisu sodišča prve stopnje). Nesporno je bil tožnik nazadnje zavarovan pri tožencu po 3. alinei 9. čl. že navedenega ZPIZ in sicer v obdobju od 1.11.1982 do 30.11.1995, ko je bilo podjetje v Združenih državah Amerike likvidirano. Nesporno je nadalje, da nad podjetjem B. likvidacija ni bila opravljena v Sloveniji in ne po slovenskih predpisih. Prvostopenjsko sodišče je napačno interpretiralo določbo 1. alinee 40. čl. zakona s tem, ko je zaključilo, da tožnik izpolnjuje navedeni pogoj, torej prenehanje delovnega razmerja zaradi redne likvidacije organizacije, ker zakon izrecno ne določa, da mora zavarovancu prenehati delovno razmerje zaradi likvidacije podjetja v Sloveniji in da mora biti ta opravljena po slovenskih predpisih. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da likvidacije organizacije po predpisih druge države, ni mogoče enačiti z likvidacijo organizacije v smislu že navedene zakonske določbe po slovenskih predpisih, kajti vsaka država s svojimi predpisi ureja prenehanje zavarovanja zaradi stečaja ali redne likvidacije. Pravni instituti likvidacije v ZDA ter likvidacije v RS vsebinsko med seboj niso primerljivi in sicer, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, ne po vsebini ne po postopku, kar izhaja tudi iz pojasnila odvetniške pisarne S., ZDA, z dne 3.2.1998 (l.št. 24) ter iz paragrafa 101. Prisilna likvidacija družbe po državnem sekretarju (l.št. 26), kar vse je predložil v postopku tožnik. Po predpisu navedene zvezne države ZDA se za likvidacijo lahko odloči državni sekretar, če družba ne upošteva zakonskih določil, s katerimi se zahteva predložitev poročil državnemu sekretarju ali vložitev kakršnih koli davčnih napovedi ali plačilo kakršnih koli davkov zaporedoma v času dveh ali več let. Iz že navedenega dopisa odvetnika pa izhaja, da je bila družba likvidirana prav iz teh razlogov. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je v času likvidacije podjetja v ZDA (30.11.1995), likvidacijo ter likvidacijski postopek v Sloveniji določal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93) in da vsebinska in postopkovna ureditev likvidacije (od 176. do 183. čl. zakona), ni primerljiva z že navedeno ureditvijo v navedeni zvezni državi ZDA. Zato pritožba pravilno poudarja, da bi bilo le v primeru, če bi bilo z mednarodnim sporazumom glede priznavanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja določeno medsebojno priznavanje pravnega stanja zaradi stečaja ali redne likvidacije, moč upoštevati likvidacijo podjetja, opravljeno v ZDA po predpisih navedene zvezne države, kot likvidacijo, opravljeno po slovenskih predpisih in v Republiki Sloveniji. Za to pa po veljavnih predpisih ni pravne podlage in tudi sporazum o socialni varnosti z ZDA še ni bil sklenjen. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Ob opisani pravilni uporabi določb 1. alinee, 1. odst., 40. čl. ZPIZ, zanj ni pravne podlage in plačevanje prispevkov za čas tožnikove zaposlitve v ZDA, kar v odgovoru na pritožbo poudarja tožnik, za presojo zadeve, torej za vprašanje izpolnjevanja pogoja iz 1. odst. 1. alinee, 40. čl. ZPIZ, za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ne more biti pravno relevantno