Jedro

Tožeča stranka je ponovno vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zadevo, za katero je že bila izdana ugodilna odločba. Zato je sodišče s sklepom vlogo, upoštevaje določbo prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zahtevo za vložitev in sestavo tožbe za izpodbijanje očetovstva. V obrazložitvi ugotavlja, da je bila tožeči stranki že izdana ugodilna odločba opr. št. Bpp 4/2015 z dne 6. 1. 2015 v zvezi z zahtevo, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. IV P 171/2014 in kasneje pod opr. št. IV P 1/2015. Prav tako mu je v tej zadevi zaradi vložitve pritožbe bila dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo, št. Bpp 315/2015 z dne 14. 7. 2015. V tem pravdnem postopku je sodišče s sodbo z dne 22. 1. 2015, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 10. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Pravdni postopek se je vodil zaradi ugotovitve ničnosti izjave o priznanju očetovstva. Organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da so učinki odločitve o pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva povsem enaki učinkom statusnega spora o izpodbijanju očetovstva in da ima za otroka taka odločitev direktne posledice, saj so le-te enake tistim v pravdnem postopku zaradi izpodbijanja očetovstva. Ker je tožeča stranka dne 25. 5. 2016 ponovno vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zadevo, za katero je že bila izdana ugodilna odločba, je sodišče s sklepom vlogo, upoštevaje določbo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrglo.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in se v njej sklicuje na novo ustavno prakso, ki več ne določa petletnega zastaralnega roka za ugotavljanje oziroma izpodbijanje očetovstva. Mnenja je, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in skladen s predpisi, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Sodišče zato razlogov sklepa ne ponavlja, temveč se v skladu s pooblastilom iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje izrecno sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

6. Organ je svojo odločitev oprl na določbo 4. točke 129. člena ZUP, na podlagi katere organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na podlagi katere se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožeča stranka v tožbi ne ugovarja dejstvu, da ji je bilo s citirano odločbo organa za brezplačno pravno pomoč v zvezi s tožbo glede ničnosti izjave o priznanju očetovstva ugodeno in da v tem pravdnem postopku ni bila uspešna. Ugovarja pa izpodbijani odločbi z utemeljitvijo, da je Ustavno sodišče RS črtalo petletni zastaralni rok za ugotavljanje oziroma izpodbijanje očetovstva.

7. Iz podatkov zadeve izhaja, da je bilo očetovstvo tožeče stranke za otroka rojenega v izvenzakonski skupnosti ugotovljeno na podlagi 90. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), oziroma da je tožeča stranka na upravni enoti podala izjavo o priznanju očetovstva, otrokova mati pa je s tem priznanjem soglašala. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015 razveljavilo besedilo drugega odstavka 96. člena ZZZDR, v katerem je bil določen petletni prekluzivni rok za sodno izpodbijanje očetovstva. Vendar se navedena določba nanaša na izpodbijanje očetovstva v primeru, ko je bil otrok rojen v zakonski zvezi in ko gre za pravico izpodbijati domnevano očetovstvo. V obravnavani zadevi pa gre za očetovstvo, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva na podlagi 90. člena ZZZDR in v takem primeru izpodbijanje očetovstva z vložitvijo tožbe na podlagi 96. člena ZZZDR ni možno. Za take primere, ko se očetovstvo v matični register vpiše na podlagi izjave o priznanju očetovstva (3. odstavek 20. člena Zakona o matičnem registru) je veljavnost že danega priznanja očetovstva po ustaljeni sodni praksi mogoče izpodbijati s posebno tožbo zaradi napak volje.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, to pa potrjujejo tudi podatki upravnega spisa, se je tožeča stranka za vložitev take tožbe tudi odločila in v zvezi s predmetnim sporom ji je bila brezplačna pravna pomoč tudi odobrena. Vendar v tem sporu ni bila uspešna. Zato je po presoji sodišča organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje in relevantno pravno podlago, ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, novo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.