Jedro

Z upoštevanjem dejstev, ki jih toženec ni zatrjeval, je bilo kršeno razpravno načelo, čeprav naj bi tako ravnanje narekovalo upoštevanje določb o toženčevih ustavnih pravicah do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja.

Četudi bi sporni nepremičnini predstavljali toženčevo (edino) domovanje, to ne pomeni, da sme tožničina pravica do izvrševanja solastninskih upravičenj ostati prazna. Toženec bi bil zato v takem primeru tisti, ki bi bil bodisi dolžan poskrbeti za sklenitev ustreznega dogovora s tožnico bodisi uporabiti sodno pot za zavarovanje svojega pravnega položaja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1/ zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožnici omogočiti nemoteno neposredno soposest in souporabo nepremičnin in objektov, stoječih na nepremičninah parc. št. 49/1 in 73/0, obe k. o. X (I. točka izreka), 2/ zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem je tožnica dolžna tožencu vrniti 275 nepremičnine parc. št. 49/1 in 73/0 obe k.o. X in ¼ nepremičnine parc. št. 136/0 k.o. X, ki predstavljajo darilo po darilni pogodbi z dne 20. 9. 2001, in mu izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč prenos lastninske pravice na navedenih nepremičninah na toženca (II. točka izreka), 3/ odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožnica v pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku ugodi. Zaključek izpodbijane sodbe, da bi ugoditev zahtevku pomenila poseg v toženčeve z ustavo zagotovljene pravice, temelji na dejstvih, ki jih toženec v pravdi ni zatrjeval. Toženec ni podal navedb o tem, kako koristi sporne nepremičnine, za kakšen namen in koliko časa. Z upoštevanjem vsebine izvedenih dokazov, glede katere ni bilo predhodnih navedb, je bila tožnica prikrajšana v pravici do izjave. Poleg tega so bili dokazi o obsegu toženčevega izvrševanja posesti napačno ocenjeni. Toženec ima prijavljeno prebivališče na naslovu A., B.. Niti on niti njegovi najbližji niso izpovedali, da bi ves čas živel na vikendu. Vikend uporablja le za občasne obiske in občasno bivanje. Tam nima vinograda ali drugega nasada, ampak le vinsko klet in zelenjavni vrt. Dokazni postopek je tudi pokazal, da tožnica nima možnosti souporabe in soposesti bivalnega vikenda.

Toženec v pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodbe, da ni šlo za darilo, ampak za priznanje solastnega deleža na podlagi vlaganj v skupno premoženje, je zmoten. V darilu ni vključen le solastni delež na vinski kleti in stanovanjski stavbi, ampak tudi vinograd in gozd, v ti dve nepremičnini pa tožnica ni vlagala. Poleg tega je bilo sporno premoženje podarjeno prav zaradi obstoja zunajzakonske skupnosti in zaradi tedanjega pričakovanja, da bosta preostanek življenja preživela skupaj. Z razdrtjem zunajzakonske skupnosti je odpadla podlaga darilne pogodbe. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da so pri gradnji pomagali zaradi usluge tožniku. Ob podatku, da je bil ves čas zaposlen samo tožnik in je ustvarjal večinski del prihodkov, je h gradnji prispeval bistveno več kot tožnica, ki je prejemala le nizko rento, s katero je morala preživljati sebe in hčer. Te okoliščine se morajo odraziti v tožnikovem večjem solastnem deležu. Pogodba je bila tudi zapisana kot darilo in ne kot priznanje solastninske pravice.

Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo.

Tožničina pritožba je utemeljena. Toženčeva pritožba ni utemeljena.

O tožničini pritožbi Na podlagi ugotovitev, 1) da toženec tako vikend kot lesen objekt uporablja tudi z namenom, da tu živi, kar pomeni, da ima tam tudi svoje osebne predmete, in 2) da objekta v naravi ni mogoče razdeliti, tako da je souporaba objekta možna le na ta način, da bi tožnica uporabljala iste prostore na vikendu, ki jih toženec uporablja med drugim tudi za življenje, izpodbijana sodba zavzema stališče, da bi dopustitev souporabe vikenda pomenila kršitev toženčeve pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev o tožbenem zahtevku temelji na dejstvih, ki jih toženec ni zatrjeval, in da je zaradi s tem kršenega razpravnega načela iz 7. člena ZPP podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena.

Že v izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se opira na dejstva, ki jih toženec ni zatrjeval. Tej ugotovitvi niti toženec v odgovoru na pritožbo ne oporeka. Enak zaključek utemeljuje tudi ocena toženčevih navedb, danih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženec je v pravdi trdil, da zaradi odpadle podlage darilne pogodbe, na podlagi katere je tožnica pridobila polovični solastninski delež, tožnica nima pravice do posesti, poleg tega pa še, da tožnici ne preprečuje souporabe nepremičnin.

Argument izpodbijane sodbe, da mora sodišče upoštevati temeljne človekove pravice ne glede na to, da stranka odločilnih dejstev, ki bi narekovale njihovo upoštevanje, ni navedla, je zmoten. Kot izjemo od razpravnega načela ZPP določa le primere, ko iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP. Obravnavani primer ne narekuje uporabe te določbe.

Tožnica je svoj zahtevek za dopustitev soposesti in souporabe spornih nepremičnin ter izročitev ključev utemeljevala na določbi prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Sodba se ne opira na vsebino z Ustavo zagotovljene pravice, ki se ji upravičenec – v danem primeru toženec – ne bi smel odpovedati. Četudi bi sporni nepremičnini predstavljali toženčevo (edino) domovanje, to ne pomeni, da sme tožničina pravica do izvrševanja solastninskih upravičenj ostati prazna. Toženec bi bil zato v takem primeru tisti, ki bi bil bodisi dolžan poskrbeti za sklenitev ustreznega dogovora s tožnico bodisi uporabiti sodno pot za zavarovanje svojega pravnega položaja. Nesprejemljivo bi bilo stališče, da si eden od solastnikov sme urediti solastno nepremičnino kot svoje domovanje, ne da bi imel za tako ravnanje podlago v dogovoru ali v sodni odločbi. Nenazadnje gre v primeru solastnikove samovoljne preprečitve uporabe nepremičnine drugemu solastniku tudi zahtevek iz neupravičene obogatitve. Opustitve navajanja dejstev, ki bi narekovala upoštevanje ustavnih določb, (1) v obravnavanem primeru tako ni mogoče pripisati strankinemu namenu razpolaganja z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati.

Ker toženec ni zatrjeval, da bi sporni nepremičnini uporabljal kot edino domovanje, odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo te ugotovitve v sodbi in v zvezi s kršitvijo pravice do izjave ni potreben. V novem postopku namreč te ugotovitve ne bodo smele biti podlaga odločitve o tožbenem zahtevku.

O toženčevi pritožbi Toženec je utemeljenost zahtevka za vrnitev nepremičnin in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila gradil na trditvi, da je s prenehanjem izvenzakonske skupnosti odpadel odločilen nagib za sklenitev darilne pogodbe. Zahtevek ima materialnopravno podlago v ustaljenem stališču sodne prakse,(2) da odločilen nagib pri darilni pogodbi, se pravi nagib, ki je tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo, postane del pravne podlage take pogodbe. Ker posla brez podlage ni (prvi odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja v obravnavani zadevi), obstoječ posel preneha veljati, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin pogodbena podlaga odpadla.

Neutemeljeni so očitki o zmotnosti zaključka izpodbijane sodbe, da odločilen nagib za sklenitev darilne pogodbe ni bil v zagotovitvi tožničine skrbi za toženca v starosti in nadaljnjem skupnem življenju, ampak da je z daritvijo polovičnega solastninskega deleža na spornih nepremičninah toženec tožnici priznal obstoj in obseg skupnega premoženja, ki sta ga ustvarila v času trajanja izvenzakonske skupnosti, oziroma njen prispevek k povečanju vrednosti premoženja.

Dokazni zaključek temelji na celovitem ovrednotenju okoliščin, v katerih je prišlo do sklenitve sporne darilne pogodbe. Po strnjeno povzetih ugotovitvah izpodbijane sodbe sta 1) pravdni stranki od leta 1989 živeli skupaj v zunajzakonski skupnosti, v kateri sta skrbeli za tožničino in toženčevi hčeri, z dohodki, ki so omogočali pokrivanje rednih stroškov, ne pa dosti več, 2) sta bila pred pričetkom skupnosti lastnika vsak svoje nepremičnine, med skupnim življenjem pa sta zgradila in za bivanje usposobila vikend na toženčevem zemljišču in obdelovala vinograd, 3) sta zaradi večjega nesoglasja v letu 2000 eno leto zatem živeli narazen, preden se je toženec na svojo prošnjo vrnil k tožnici, pa sta sklenila darilno pogodbo, s katero je toženec tožnici podaril ¼ delež parc. št. 136 k.o. X (vinograd) in 2/5 delež parc. št. 49/1 in 73 (vikend s pripadajočim zemljiščem, vinograd in gozd) in je 4) zunajzakonska skupnost prenehala v letu 2011. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je toženec z darilno pogodbo tožnici priznal njen prispevek k povečanju vrednosti njegovega premoženja. Glede na to ne more biti odločilno, da podarjene nepremičnine v naravi (delno) predstavljajo tudi vinograd in gozd, v katere naj tožnica ne bi vlagala. Da odločilna okoliščina v prid toženčevi tezi ne more biti pomoč drugih pri gradnji, izhaja že iz sodbe, v kateri je podan pravilen zaključek, da je bila gradnja izvedena v času trajanja izvenzakonske skupnosti in je zato to pomoč šteti kot pomoč obema partnerjema. Pravilno je tudi stališče sodbe, da za odločitev v zadevi ni bila pomembna matematična primerjava dohodkov vsake od pravdnih strank.

Ker toženec ni dokazal, da bi odpadla podlaga darilne pogodbe, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za vrnitev podarjenih nepremičnin pravilna.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v I. točki izreka in posledično v III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi ugotovljene kršitve je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, ob upoštevanju pravilnih materialnopravnih gledišč pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče bo moralo v novem sojenju oceniti izvedene dokaze v okviru pravočasno podanih navedb pravdnih strank. Ponovitev dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje, ki bi omogočala odločitev o zahtevku pred sodiščem druge stopnje, se v danem primeru, ko so bili vsi dokazi pred sodiščem prve stopnje že izvedeni, pokaže kot nesmotrna.

Po presoji, da zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP).

(1) Za odločitev v zadevi se ni treba izreči o vprašanju, ali bi ugotovitev, da sporni nepremičnini predstavljata toženčevo edino domovanje, mogla narekovati zavrnitev tožbenega zahtevka.

(2) Glej pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 21. in 22. 12. 1987 in na njem temelječe odločbe VS RS.