Jedro

282. čl. ZPP določa, da se narok za glavno obravnavo vseeno opravi, četudi nanj ne pride katera od strank. Gre za to, da dokazno nepodprte prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišče ne upošteva.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani, opr.št. Ig 181/2001 z dne 30.8.2001, v tč. 1 in 3 izreka, tako da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico 1.243.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 440.300,00 SIT od 5.1.2000 do plačila ter od zneska 803.250,00 SIT od 19.1.2000 do plačila in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 30.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2001 do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 107.712,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga, ker da je sodišče v njej naredilo povsem zmotne zaključke glede dejanskega stanja in uporabe prava; glede na to je predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi opozarja, da že iz same vsebine računa št. 01/2000 izhaja, da je bil projekt strojnih instalacij za komunalno infrastrukturo zazidave S.Zahod - funkcionalna enota E predan toženi stranki le v treh izvodih, torej tožeča stranka ni izpolnila pogodbenih določil pri izdelavi dokumentacije. Sodišče bi moralo raziskati neskladje med številom izvodov, vsebino računa in pogodbenimi določili. Ne glede na povedano so bili predani trije izvodi nepodpisani (nepotrjeni), torej za toženo stranko brez vrednosti in neuporabni. Tožena stranka pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog nezmožnosti sodelovanja v postopku. Sodišče je stranki odvzelo možnost, da nastopa v procesu s tem, da N.Š.

kot zakoniti zastopnik tožene stranke v času porodniškega dopusta na dan razpisane obravnave ni mogla zagotoviti varstva za tri in pol mesečnega sina z zdravstvenimi težavami in se zato zaradi objektivnega razloga ni mogla udeležiti naroka. Sodišče prve stopnje je ravnalo nezakonito tudi zato, ker je splošno znano, da za tako majhne otroke ne obstoji nobena oblika institucionalnega varstva, ki bi toženi stranki omogočila udeležbo na obravnavi. Iz opisanih razlogov tožena stranka tudi ni mogla veljavno pooblastiti drugega odvetnika, saj jo je pooblaščenec pred narokom obvestil, da na obravnavo ne more pristopiti in da je iz tega razloga pooblastilo sodišču odpovedal. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje temelji terjatev tožeče stranke, izkazana z računoma št. 1/2000 in št. 36/99 na Pogodbi št. ET-2033/99 z dne 19.10.1999 za izdelavo projekta PGD, PZI infrastrukture za zunanji vodovod in plinovod območja druga faza v ZN S. - zahod in na Pogodbi št. ET-2023/99 z dne 19.10.1999 za izvajanje strokovnega nadzora nad izvajanjem strojnih instalacij za objekt E. v Š.. Med pravdnima strankama je torej bila sklenjena pogodba o delu po določilu 600. čl. in nasl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR); da je bilo delo s strani tožeče stranke kot izvajalca del dejansko opravljeno, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi dopisa tožeče stranke z dne 29.12.1999, saj je tožena stranka na samem dopisu potrdila prejem dokumentacije. Glede na to je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožena stranka kot naročnik del plačati tožeči stranki opravljeno delo. Vse, kar je tožena stranka v zvezi z uveljavljeno terjatvijo tožeče stranke v postopku na prvi stopnji navajala, so bile njene ugovorne navedbe zoper sklep o izvršbi, češ da med strankama ni bilo nikakršnega razmerja, iz katerega bi izhajala terjatev tožeče stranke, kar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo glede na ugotovljeni obstoj obeh pogodb in glede na to, da je bilo delo po teh pogodbah s strani tožeče stranke kot izvajalca, opravljeno. Pritožbene trditve tožene stranke v smeri, češ da naj bi tožeča stranka toženi stranki predala nepodpisane (nepotrjene) projekte strojnih instalacij in da naj bi jih predala v nezadostnem številu izvodov, so nedopustne pritožbene novote, saj ni tožena stranka hkrati izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ni pa utemeljen niti pritožbeni očitek, da naj bi bila toženi stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku.

Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je toženo stranko v obravnavanem postopku zastopal odvetnik, ki je že 31.3.2004 prejel vabilo za glavno obravnavo, razpisano na dan

23.4.2004. Dva dni pred narokom pa je odvetnik tožene stranke sporočil sodišču, da v soglasju z direktorico tožene stranke odpoveduje pooblastilo za zastopanje in se glede na to razpisane glavne obravnave ne bo udeležil, bo pa na obravnavo pristopila direktorica tožene stranke, N.Š..

Imenovana pa je le dan pred razpisanim narokom za glavno obravnavo zaprosila sodišče za preložitev naroka, ker da je na porodniškem dopustu in ni uspela dobiti varstva za otroka. Prošnji tožene stranke sodišče prve stopnje ni ugodilo, saj je narok za glavno obravnavo dne 23.4.2004 vseeno opravilo v nenavzočnosti tožene stranke; 282. čl. ZPP namreč določa, da se narok za glavno obravnavo vseeno opravi, četudi nanj ne pride katera od strank. Gre za to, da dokazno nepodprte prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo sodišče ne upošteva, v konkretni zadevi pa gre tudi za to, da je odvetnik tožene stranke po lastnih navedbah (vloga z dne 21.4.2004) odpovedal pooblastilo za zastopanje tožene stranke v soglasju z njeno direktorico, pri čemer je sporočil, da se glavne obravnave dne 23.4.2004 ne bo udeležil, čeprav 4. odst. 99. čl. ZPP jasno določa, da je po odpovedi pooblastila pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je pooblastilo dal, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času. Sklicujoč se na navedeno zakonsko določilo bi si tožena stranka lahko zagotovila navzočnost svojega dotedanjega odvetnika na naroku za glavno obravnavo.

Ker je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka in niti nobene takšne, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.