Jedro

Tožnik je vozil s hitrostjo 39,8 kilometra na uro, pred ovinkom (zavojem) je hitrost znižal na 32,9 kilometra na uro. Že takšno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, prometne nesreče ni povzročila kratkotrajna izguba zavesti, ampak previsoka hitrost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za: (1) ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 1. 12. 2014, ki jo je toženka tožniku vročila 25. 7. 2018, (2) ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi te odpovedi in še traja z vsemi pravicami, (3) poziv na delo, za čas od 25. 7. 2018 do vrnitve na delo obračun plač, kot bi jih tožnik prejel, če bi delal, od tega odvod davkov in prispevkov ter izplačilo posameznih mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prijavo v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije s priznanjem delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške v točki II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je pred sodiščem prve stopnje dokazoval, da je do prometne nesreče prišlo, ker je med vožnjo avtobusa izgubil zavest. Kot dokaz je predložil odpustno pismo z dne 29. 6. 2018 z navedeno diagnozo R55 Sinkopa in kolaps. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz s sodnim izvedencem medicinske stroke - nevrologom in sodnim izvedencem za raziskavo prometnih nesreč. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - nevrologa izhaja, da je večja verjetnost, da je pri tožniku prišlo do kratkotrajne izgube zavesti kot da je do prometne nesreče prišlo pri polni zavesti tožnika. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč pa izhaja, da ni prišlo do izgube zavesti pri tožniku. Sodni izvedenec za raziskavo prometnih nesreč ne more podajati mnenja o izgubi zavesti, ker gre za strokovno vprašanje s področja medicine, kot je tudi sam izpovedal. Tako je za ugotavljanje dejstev, povezanih s kratkotrajno izgubo zavesti, treba upoštevati le mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke - nevrologa. Upoštevaje pravila o dokaznem bremenu ugotovitev, da je bolj verjetno, da je do kratkotrajne izgube zavesti prišlo, bi sodišče prve stopnje moralo razsoditi, da odpoved ni zakonita. V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilo o dokaznem bremenu uporabilo zmotno, moralo bi presoditi, da toženka ni dokazala, da na strani tožnika ni bilo kratkotrajne izgube zavesti. Kršilo je 215. člen ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker izhaja iz predpostavke, da pri tožniku ni bilo kratkotrajne izgube zavesti, ki je zmotna. Sodni izvedenec medicinske stroke - nevrolog je ob pregledu posnetkov kamer na avtobusu podal mnenje, da je možno, da je bil tožnik že pred padcem s sedeža avtobusa nezavesten. Nasprotna je ugotovitev sodišča prve stopnje. Ob nezavesti lahko pride do krča, kar bi pojasnilo, zakaj je prišlo pri tožniku, ki je začel voziti v ovinek, sredi ovinka do potega za volan. Takšne reakcije ob polni zavesti tožnika ne bi bilo. Tožnikova pasivnost in padec s sedeža avtobusa dodatno kaže na to, da je izgubil zavest. Zaradi tega je prišlo do prometne nesreče. Edino takšna ugotovitev je življenjsko logična in sprejemljiva. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja v sodbi sodišča prve stopnje pritožba niti ne konkretizira, ampak graja uporabo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar je prav tako neutemeljeno.

7. Po drugem odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani stranke, ki je odpoved podala, torej v konkretnem primeru na strani toženke, kot opozarja tožnik v pritožbi. Vendar to ne pomeni, da ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dejstvo, da je tožnik povzročil prometno nesrečo, kar mu toženka v odpovedi očita, med strankama ni bilo sporno in ga toženki ni bilo potrebno dokazovati, dokazovala je, da je do prometne nesreče prišlo najmanj zaradi hudo malomarnega ravnanja tožnika. Temu je tožnik nasprotoval z navedbo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi kratkotrajne izgube zavesti. Gre za navedbo, katere resničnost je dokazoval tožnik (toženka v vsakem primeru ne more dokazovati, da pri tožniku ni prišlo do kratkotrajne izgube zavesti, saj bi šlo za dokazovanje negativnega dejstva), pri čemer je sodišče prve stopnje dejstva, bistvena za odločitev, ugotovilo iz ocene izvedenih dokazov in niti ni šlo za sklepanje na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja), v kateri je toženka tožniku, ki je opravljal delo voznika - ranžerja, očitala, da avtobusa, ki ga je vozil, zaradi prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti ni mogel obvladati; vozil je s hitrostjo več kot 40 kilometrov na uro, zaradi česar ga je vrglo s sedeža, avtobus pa se je zaletel v poslovni objekt; poškodovani so bili tožnik, avtobus in poslovni objekt, nastala je škoda najmanj v višini 40.000,00 EUR, zaradi poškodb je bil moten delovni proces. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je do opisane prometne nesreče prišlo. Sporno je bilo, ali je do prometne nesreče prišlo zaradi tožnikove kratkotrajne izgube zavesti.

9. Sodišče prve stopnje je dejstva, povezana z zatrjevano izgubo zavesti kot razlogom za prometno nesrečo, ugotavljalo iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicinsko stroko - nevrologa in sodnega izvedenca za raziskave prometnih nesreč. Slednji seveda ni podajal mnenja o tem, ali je pri tožniku prišlo do izgube zavesti z medicinskega vidika, saj sam s takšnim strokovnim znanjem ne razpolaga (ampak razpolaga sodni izvedenec medicinske stroke - nevrolog), ampak je podajal mnenje o mehanizmu nastanka prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je izvedenski mnenji povzelo v točkah 9 in 10 obrazložitve sodbe, v točki 11 pa je navedlo bistveno ugotovitev, da bi se telo tožnika v prometni nesreči oziroma neposredno pred njo gibalo drugače, kot se je, če bi bil v nezavesti.

10. Tožnik v pritožbi določene dele izvedenskega mnenja jemlje iz konteksta in tako neutemeljeno prikazuje, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - nevrologa izhaja, da je večja verjetnost, da je pri tožniku prišlo do kratkotrajne izgube zavesti kot da je do prometne nesreče prišlo pri polni zavesti tožnika, iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč pa izhaja, da ni prišlo do izgube zavesti pri tožniku, pri čemer sodni izvedenec za raziskavo prometnih nesreč ne more podajati mnenja o izgubi zavesti. Iz izvedenih dokazov jasno izhaja, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje in to podrobno pojasnilo, da je tožnik vozil s hitrostjo 39,8 kilometra na uro, pred ovinkom (zavojem) je hitrost znižal na 32,9 kilometra na uro. Že takšno ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, prometne nesreče ni povzročila kratkotrajna izguba zavesti, ampak previsoka hitrost (pri čemer tožnik v pritožbi sam izpostavi mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke - nevrologa, da je zavoj začel bistro, torej pri polni zavesti). Sodišče prve stopnje je iz ocene izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nesreč pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi opisane previsoke hitrosti ni mogel obvladati avtobusa, kar je povzročilo prometno nesrečo, pri čemer je do padca s sedeža avtobusa, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnik, prišlo zaradi delovanja centrifugalne sile v zavoju in pa dejstva, da vrata kabine voznika niso bila zaprta z ročnim zaklepom. Centrifugalna sila je bila tako močna, da je običajen človek ne bi bil sposoben držati z iztegnjenimi rokami, še manj pa v prečni sili, pri čemer se je tožnikovo telo ob padcu zarotiralo v vertikalni smeri, kar kaže, da se je v tistem trenutku držal za volan. Do trka avtobusa v poslovni objekt je prišlo dve sekundi kasneje, ko tožnik ni imel več oblasti nad vozilom.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).