Jedro

Tožena stranka ni mogla ex lege pridobiti stavbne pravice na zemljišču, na katerem je zgradila lovski dom, čeprav je imela zanj gradbeno in lokacijsko dovoljenje, če ji gradnje ni dovolil tisti, ki je imel pravico uporabe ne tej nepremičnini, ki je bila tedaj družbena lastnina.

Lokacijsko in gradbeno dovoljenje samo po sebi ne pomeni nujno, da gre za zakonito gradnjo. Upravna dovoljenja nimajo moči posegati v lastninske odnose, jih spreminjati in obremenjevati. Lokacijsko dovoljenje izkazuje le, da je gradnja v skladu s prostorsko ureditvijo zemljišča, gradbeno pa, da načrtovana stavba ustreza gradbenim normativom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku I. točke spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožnikov tudi v tem delu tako, da je tožena stranka dolžna odstraniti lovski dom iz parcele 1794, vpisane v vložku 1407 k. o. S. v., v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati še 2.098,03 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo odstranitev lovske lope in betonskega strelišča s parc. št. 1794 k. o. S. v. (1. odst. I. točke), ne pa tudi lovskega doma (2,. odst. I. točke). Toženo stranko je obsodilo na povračilo stroškov tožeči stranki v višini 1.095,14 EUR (II. točka).

(2) Proti zavrnilnem delu sodbe, torej glede odstranitve lovskega doma, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevek ugodi tudi glede odstranitve lovskega doma. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da je imela tožena stranka uživalno pogodbo z G. sklenjeno in dovoljenje za gradnjo pridobljeno za parcelo 1973, sporni objekt pa je zgradila na parceli 1794. G. g. B. nikoli ni bilo imetnik pravice uporabe na tej parceli, pač je to to bila K., ki je to parcelo tudi vrnila denacionalizacijskim upravičencem. Za gradnjo na parceli 1794 tožena stranka ni imela ne lokacijskega ne gradbenega dovoljenja. Šele po izdaji odločbe o denacionalizaciji leta 1993 je podala vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, ki pa je bila zavržena, ker ni izkazala, da bi imela pravico razpolaganja z zemljiščem. Sodišče ni upoštevalo odločb Inšpektorata prve in druge stopnje (iz leta 2007), ki ugotavljata, da lovski dom ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tu ne gre le za pisno pomoto pri številki parcele. Gre torej za nelegalno zgrajen objekt, zato je napačna odločitev, da je to lahko podlaga za pridobitev stavbne pravice.

(3) Na pritožbo je tožena stranke odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, kršitev postopka pri tem ni storilo pravilno, materialno pravo pa je delno napačno uporabilo.

(6) Negatorna tožba varuje (domnevnega) lastnika pred protipravnim vznemirjanjem tretjih (99. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ, prej 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6-88/80 in kasnejše spremembe; ZTLR). Vznemirjanje je brez dvoma podano, če na zemljišču proti volji lastnika stoji stavba. Tožena stranka brez dovoljenja (soglasja) lastnikov nima pravice imeti na njihovem zemljišču niti lovskega doma.

(7) Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (99. čl. in 271. čl. SPZ), ko je ocenilo, da vznemirjanje lastnine tožnikov ni podano, češ da je tožena stranka na zemljišču tožnikov ex lege pridobila stavbno pravico. Do tega bi prišlo le, če bi tožena stranka pridobila lastninsko pravico na zgradbi v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona (1. in 2. odst. 271. čl. SPZ). Da bi tožena stranka pravico na zgradbi (neodvisno od lastninske pravice na zemljišču, torej v nasprotju z načelom superficies solo cedit) lahko pridobila, pa bi morala imeti bodisi pravico uporabe bodisi vsaj pravico gradnje na tem konkretnem spornem zemljišču, to je na parceli 1794 k. o. S. V.. Tega pa ni imela.

(8) Res je sicer, da je bilo toženi stranki za gradnjo lovskega doma izdano najprej lokacijsko in nato gradbeno dovoljenje (za gradnjo na parceli št. 1973), kar pa še ne pomeni, da je šlo za zakonito gradnjo. Gradnja bi bila zakonita, če bi imela tožena stranka poleg navedenih upravnih dovoljenj tudi pravico uporabe te tedaj družbene lastnine za gradnjo. Tega pa, kot že poudarjeno in kar je ključno, ni imela, in sicer niti pravice uporabe niti pravice gradnje, ker tega po načelu, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet), tudi ni mogla pridobiti. G., ki je toženi stranki gradnjo dovolilo, namreč ni imelo pravice uporabe (niti pravice gradnje) na parceli, na kateri je tožena stranka lovski dom zgradila. Zato o neškodljivi napaki („pomoti pri številki parcele“) ni mogoče govoriti, ni pa sporno, da sta bili parceli 1794 in 1763 – le na slednji je imetnik pravice uporabe družbene lastnine toženi stranki gradnjo dovolil, ves čas (od gradnje do danes) isti.

(9) Ni sporno, da je bila imetnik pravice uporabe parcele 1794 K., ki je bila tudi denacionalizacijski zavezanec za vrnitev sporne nepremičnine tožnikom oziroma njihovim pravnim prednikom. Ta se sicer morda res gradnji ni uprla, vendar to ni pravno pomembno, ker se ne presoja originarna pridobitev lastninske pravice tožene stranke, kjer bi bila pomembna dobra vera. Ni pa nobene podlage, da bi se stavbna pravica lahko „priposestvovala“. Zato je „napaka“, da je tožena stranka gradila drugje, kot bi z dovoljenjem imetnika pravice uporabe družbene lastnine smela, v tem primeru usodna, nič pa ne pomaga v tem sporu za varstvo lastninske pravice, da jo je „spregledal“ tudi kateri od delavcev upravnih organov ali do so „vsi vedeli“, kje dom stoji.

(10) Lokacijsko in gradbeno dovoljenje samo po sebi ne pomeni nujno, da gre za zakonito gradnjo. Upravna dovoljenja nimajo moči posegati v lastninske odnose, jih spreminjati in obremenjevati. Lokacijsko dovoljenje izkazuje le, da je gradnja v skladu s prostorsko ureditvijo zemljišča, gradbeno pa, da načrtovana stavba ustreza gradbenim normativom. (1) Na podlagi navedenega v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je postal lovski dom na podlagi prej veljavnih predpisov last tožene stranke, v posledici česar bi ta na nepremičnini, ki je last tožnikov, ex lege pridobila stavbno pravico po 271 čl. SPZ, ki bi preprečevala utemeljenost obravnavane negatorne tožbe. Takšno vznemirjanje je seveda ob tem, da mu lastniki nasprotujejo, neupravičeno, četudi za prejšnjega imetnika pravice uporabe (denacionalizacijskega zavezanca) morda ni bilo moteče. (11) Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo tudi zahtevku za odstranitev lovske koče. (12) Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP. Sprememba izpodbijane sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Nobena od strank ni oporekala odmeri stroškov prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa jo tudi ocenjuje kot pravilno in zakonito. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki celotne stroške, ki so bili za pravdo potrebni (1. odst. 154. čl. ZPP), vključno s pritožbenimi, kar pomeni, da dolguje tožena stranka tožeči stranki še 2.098,03 EUR pravdnih stroškov (vsi stroški tožeče stranke pred tem pritožbenim postopkom so odmerjeni na 2.879,21 EUR, stroški te pritožbe pa znašajo 313,96 EUR; 450 tč., 2% materialnih stroškov, povečano za 30% zaradi več strank, in 20 % DDV).

(1) Glej več Krisper Kramberger, Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik 1-2/1987.