Jedro

Za odločitev so bistvene ugotovitve nižjih sodišč, da je bila tožniku v spornem obdobju odrejena dodatna naloga, ki je predstavljala v povprečju najmanj 20% dodatno delovno obremenitev, da je moral tožnik zaradi te dodatne naloge svoje delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa in da tožnik za ta dodatna dela sproti ni prejemal posebnega plačila. Na navedene ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in jih tožena stranka v reviziji ne more več izpodbijati.

Pri odreditvi dodatnih del tožniku je šlo za podoben položaj, kot ga ureja 31.a člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS, št. 15/90 - 56/02), na podlagi katerega lahko delavcu predstojnik odredi opravljanje tudi drugih del iz pristojnosti organa, ki ne sodijo v okvir delavčevega delovnega mesta, če zahtevnost del ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim, za opravljanje takšnih dodatnih del pa je delavec v skladu s 3. odstavkom opravičen tudi do posebnega plačila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova dodatno opravljenega dela v obdobju od marca 1998 do decembra 2001 izplača neto znesek 1.306.558 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti delnih plačil za posamezne mesece dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni ustrezno opredelilo do izpovedb prič glede tega, ali je tožnik dodatna dela opravil v rednem delovnem času in so glede tega med zaključki sodišča in izvedenimi dokazi nasprotja, da ni upoštevalo, da je bil tožnik za opravljanje dodatnih del nagrajen že v obliki izplačila dodatka za delovno uspešnost, da sodišče neutemeljeno ni odločilo o omejitvi prisojenih zamudnih obresti, sicer pa je terjatev iz naslova zamudnih obresti delno tudi zastarala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Zanikal je obstoj revizijskih razlogov in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Dokazni zaključek, da je moral tožnik zaradi opravljanja dodatnega dela predstavnika policijske uprave za stike z javnostjo delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa, ne nasprotuje izpovedbi priče Č., ki je potrdil, da je predstavljalo opravljanje navedenih del za tožnika dodatno delovno obremenitev, glede časovnega pokrivanja njegovih del pa se ni izrecno izjavil. Tako revizijski očitek, da obstajajo nasprotja med zaključkom sodišča, da je moral tožnik zaradi odreditve dodatnih del delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa, ni v nasprotju z izvedenimi dokazi in v tej zvezi sodišče ni storilo v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Za odločitev so bistvene ugotovitve nižjih sodišč, da je bila tožniku v spornem obdobju odrejena dodatna naloga pooblaščenega predstavnika policijske uprave za stike z javnostjo, da to ni bila redna naloga iz njegovega delokroga načelnika OKC, da je ta naloga predstavljala v povprečju najmanj 20% dodatno delovno obremenitev, da je moral tožnik zaradi te dodatne naloge svoje delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa in da tožnik za ta dodatna dela sproti ni prejemal posebnega plačila. Na navedene ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in jih tožena stranka v reviziji ne more več izpodbijati.

Sodišče soglaša, da je šlo pri odreditvi dodatnih del tožniku za podoben položaj, kot ga ureja 31.a člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS, št. 15/90 - 56/02), na podlagi katerega lahko delavcu predstojnik odredi opravljanje tudi drugih del iz pristojnosti organa, ki ne sodijo v okvir delavčevega delovnega mesta, če zahtevnost del ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim, za opravljanje takšnih dodatnih del pa je delavec v skladu s 3. odstavkom opravičen tudi do posebnega plačila. Sodišče soglaša, da dejstvo, da je v navedenem členu predvideno takšno odrejanje dodatnih del le za določen čas, ne izključuje tožnikovega upravičenja do dodatnega plačila, čeprav njemu odrejena dodatna dela v zvezi s pokrivanjem stikov z javnostjo vnaprej niso bila časovno omejena in čeprav mu tožena stranka v smislu določb 3. odstavka navedenega člena ni izdala odločbe, s katero bi bila določena tudi višina plačila za opravljanje dodatnih del. Zato je prišlo do sodnega spora, v katerem je sodišče o višini plačila utemeljeno odločalo glede na delež obremenitve z dodatno zadolžitvijo v primerjavi z obremenitvijo z rednim delom na tožnikovem delovnem mestu. Pri tem sprotno nagrajevanje delovne uspešnosti po enakih načelih, kot so bili iz tega naslova nagrajevani drugi delavci, ni moglo predstavljati plačila za takšno dodatno delovno zadolžitev.

Sodišče ni zmotno uporabilo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur.l. RS, št. 83/01), ki določa prenehanje teka obresti, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Pravilno je stališče sodišča, da je mogoče navedeno določbo upoštevati le v sodnem postopku, v katerem sodišče zamudne obresti zneskovno po višini določno odmeri.

Ugovor zastaranja terjatve vsebuje tudi navedbo dejstev, ki so pomembna za tek zastaralnega roka. V skladu z določbami 286., 337. in 3. odstavka 370. člena ZPP stranka teh dejstev v reviziji ne more več uveljavljati. Zato ugovora delnega zastaranja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, podanega šele v revizijskem postopku, sodišče ni moglo upoštevati.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.