Jedro

Predlagatelj mora vrniti doseženo korist. Stečajna masa je bila oškodovana za celoten vtoževani znesek, vendar tožena stranka koristi ni dosegla v celotnem znesku, zato je dolžan vrniti le doseženo korist.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 764.050,71 SIT s pripadajočimi obrestmi zavrne ter v 4. točki izreka spremeni tako, da se znesek 229.022,00 SIT nadomesti z zneskom 77.913,00 SIT; v ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 23.142,00 SIT pravdnih stroškov, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje sklenitve in realizacije pogodbe o asignaciji z dne 24.11.1998, s katero je tožeča stranka obveznost do tožene stranke poravnala preko podjetja S., nima učinka proti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso tožeče stranke 1.910.126,91 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2000 (od dneva vložitve tožbe) dalje do plačila (2. točka izreka) ter povrniti tožeči stranki 229.022,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Toženi stranki je bila sodba vročena dne 18.1.2000. Dne 19.1.2000 je vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev, hkrati pa opozorila na to, da naj bi tožena stranka zamudila rok za vložitev pritožbe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožba je pravočasna, saj jo je tožena stranka vložila znotraj pritožbenega razloga kot je razvidno iz gornjih ugotovitev o dnevu vročitve sodbe in o dnevu vložitve pritožbe.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka pritožbeno uveljavljenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Teh sodišče prve stopnje ni storilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi njih pravilno zaključilo, da so podani vsi predpisani pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje in prepričljivimi materialnopravnimi zaključki. Pravilna je ugotovitev, da je bilo dejanje storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečaja. Pravilna je tudi ocena vseh okoliščin, zaradi katerih je izpolnitev obveznosti tožeče stranke do tožene stranke v konkretnem primeru sodišče ocenilo kot neobičajen način plačila in da je zato podana domneva o obstoju subjektivnega elementa. Na podlagi v sodbi ugotovljenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo izpodbiti domneve o obstoju subjektivnega elementa. Pri tem je pravilno štelo, da je med drugim pomembna tudi okoliščina, da je tožena stranka sporno fakturo prejela plačano z veliko zamudo in še to delno z virmanskim nalogom maja leta 1998, preostali del pa šele novembra 1998, zaradi česar je tožena stranka morala vedeti, da je tožeča stranka v slabem ekonomsko finančnem stanjem, saj bi sicer celoten znesek plačala pravočasno in z virmanom. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno ponavlja vse svoje trditve o tem, da subjektivni element izpodbojnosti ni podan. Pritožba zoper prvo točko izreka izpodbijane sodbe je tako neutemeljena.

Glede dajatvenega zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je S. toženi stranki plačal nižji znesek kot mu je tožeča stranka dala nalog in da je to plačal zato, ker sta se tako dogovorila tožena stranka in S. oziroma ker je tožena stranka priznala S. 40% vrednosti kot likvidni popust. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka z likvidnim popustom, kar je pravno opredelilo kot odpust dolga, razpolagal s premoženjsko koristjo, ki jo je na podlagi asignacije pridobila, zato ji je naložilo, da mora plačati tožeči stranki celotni vtoževani znesek.

Kadar je ugodeno zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj, je na podlagi 2. odstavka 130. člena ZPPSL oseba, v katere korist je bilo pravno dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbijanega pravnega dejanja in sicer po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Glede na takšno zakonsko določbo je treba glede vprašanja, kaj mora oseba, v katere korist je bilo pravno dejanje storjeno, vrniti v stečajno maso, uporabiti določila ZOR o neupravičeni pridobitvi. Po teh določbah pa mora pridobitelj vrniti doseženo korist (glej 1. odstavek 210. člena ZOR). V konkretnem primeru pa je tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpodbijanega pravnega posla prejela od S. le znesek 1.146.076,20 SIT, za preostali znesek je tožena stranka dala popust S., kar pomeni, da preostalega dela zneska ni dobila. Čim pa tožena stranka tega zneska ni dobila, ni dosegla premoženjske koristi v tej višini. Pravilno je sicer sodišče zaključilo, da je bilo v sferi tožene stranke dejstvo, da ji ni bil nakazan celoten znesek 1.910.126,91 SIT, vendar to ne pomeni, da je tožena stranka dosegla korist. Dosegla bi jo, če bi od S. dobila celoten znesek. Res je, da je stečajna masa oškodovana za celoten vtoževani znesek, vendar pa tožena stranka koristi ni dosegla v celotnem znesku. Zato na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, na katerih tožeča stranka temelji celoten zahtevek, le-ta za znesek 746.050,71 ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je torej pravila o neupravičeni pridobitvi napačno uporabilo, ko je zaključilo, da je tožena stranka premoženjsko korist dosegla tudi v prej navedenem znesku. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem obsegu ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 746.050,71 SIT s pripadki zavrnilo. V preostalem delu, to je glede zneska 1.146.076,20 SIT s pripadki pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, ker niso utemeljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je vplivala tudi na stroškovno odločitev. Po spremenjeni sodbi je uspeh tožeče stranke delen, zato je sodišče druge stopnje o pravdnih stroških odločilo na podlagi uspeha o pravdi (2. točka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke je bil 60%, tožene stranke pa 40%. Zato je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 60% po sodišču prve stopnje odmerjenih pravdnih stroškov, to je znesek 137.413,20 SIT. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 40% njej nastalih pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na tožbo v višini 500 točk, nagrado za zastopanje na glavni obravnavi v višini 250 točk vse skupaj z obračunanim DDV ter potne stroške v višini 1.400,00 SIT in sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 19.101,00 SIT. Skupaj znašajo pravdni stroški tožene stranke 148.751,00 SIT. Od tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 59.500,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 77.913,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako tudi spremenilo.

Tudi o pritožbenih stroških je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pritožbi. Tožena stranka je v pritožbi uspela s 40%, zato ji mora tožeča stranka povrniti 40% pritožbenih stroškov. Kot pritožbene stroške je tožena stranka priglasila nagrado za sestavo pritožbe. Ta znaša 625 točk oziroma 56.520,00 SIT. Od po tožeči stranki priglašenih pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo, nagrado za končno poročilo v višini 10 točk (4. točka 33. tarifne številke) in sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 19.101,00 SIT. Stroški odgovora na pritožbo tako znašajo 76.251,00 SIT. Glede na uspeh v pritožbenem postopku mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 22.608,00 SIT pritožbenih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 45.750,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 23.142,00 SIT pritožbenih stroškov.