Jedro

Izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja tako nasilja v družini kot kršitve nedotakljivosti stanovanja, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir očitanih kaznivih dejanj, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženca. Abstraktnemu delu opisa v primeru obeh kaznivih dejanj sledi konkretiziran in časovno opredeljen opis izvršitvenih ravnanj, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje ustrezajo zakonskim znakom očitanih kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe tako oškodovanke kot sinov D. D. in B. B., pri čemer je na podlagi tega ugotovilo, da je bilo nasilje obdolženca nad oškodovanko dolgotrajno, saj se je začelo že kmalu po tistem, ko sta se v letu 1973 poročila in je bila oškodovanka celo še mladoletna.

Nasilje nad oškodovanko je po pravilnih in razumljivih prvostopenjskih ugotovitvah obdolženec izvajal tudi po tistem, ko je njuna družinska skupnost z dogodkom 14. 2. 2021 prenehala in se je oškodovanka preselila v zgornje nadstropje k sinu D., 26. 2. 2021 pa se je odselila z naslova prej skupnega bivanja k drugemu sinu B. v L.G. Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo izpovedb obeh sinov, ki sta odločno zanikala, da bi bila mati do očeta kdaj nasilna ali mu grdo govorila, kot je trdil obdolženec v zagovoru.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen dva meseca zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebnih izdatkov obdolženca ter odločilo, da ti stroški bremenijo proračun; na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 250,00 EUR ter stroške pooblaščenca oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec po svoji zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožb po 3. točki 358. člena ZKP, podrejeno pa predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je odgovoril pooblaščenec oškodovanke, ki je predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s posplošeno navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede očitanih kaznivih dejanj. Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati, saj nima prav. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ustrezno pa so ocenjeni tudi vsi relevantni dokazi. Iz nadaljnjih pritožbenih izvajanj izhaja, da pritožnica zlasti ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Do teh navedb se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Pritožnica nadalje smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaobšlo prepoved odločanja o isti stvari, saj naj bi se zoper obdolženca zaradi posredovanih sporočil in s tem neupoštevanja sodne odredbe o prepovedi približevanja vodil prekrškovni postopek, o čemer naj bi bilo sodišče dolžno opraviti poizvedbe po uradni dolžnosti. Takšna pritožbena izvajanja ne morejo biti uspešna, saj zagovornica niti ni konkretizirala, za kakšne vrste očitka naj bi šlo v prekrškovnem postopku. Navaja le, da naj bi sodišče prepoved odločanja o isti stvari zaobšlo glede pošiljanja SMS-ov v času prepovedi, kar pa ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve. Ob tem sodišče druge stopnje glede na podatke spisa dodaja, da so policisti PP L. zoper obdolženca uvedli hitri prekrškovni postopek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) le v zvezi s poslanim SMS sporočilom sinu B. B., ki niti ni oškodovanec v tem kazenskem postopku, ter po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) le v zvezi s poslanimi sporočili oškodovanki, kar pomeni, da se očitek kaznivega dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja nasilja v družini glede na celoten opis dejanja iz izreka te sodbe, ne more prekrivati z zatrjevanim prekrškom. Ob tem ko torej zagovornica s pritožbo niti ni konkretno utemeljila kršitve prepovedi odločanja o isti stvari, pritožbeno sodišče, tudi v okviru uradnega preizkusa po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP, ocenjuje, da smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

7. Kršitev kazenskega zakona pa pritožnica uveljavlja tudi z navedbami, da v izpodbijani sodbi manjka konkretiziran opis dejanja, ki ga terja načelo zakonitosti v kazenskem pravu v skladu z 28. členom Ustave Republike Slovenije. Meni namreč, da sta tako obtožba kot izrek izpodbijane sodbe vsebinsko prazna in brez kriminalne količine, kar obdolžencu onemogoča obrambo, saj ne ve, kaj, kdaj in kako naj bi očitana dejanja storil. 8. S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Izrek izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja tako nasilja v družini kot kršitve nedotakljivosti stanovanja, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir1 očitanih kaznivih dejanj, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženca. Abstraktnemu delu opisa v primeru obeh kaznivih dejanj sledi konkretiziran in časovno opredeljen opis izvršitvenih ravnanj, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje ustrezajo zakonskim znakom očitanih kaznivih dejanj. Poleg časovnega okvirja je namreč v primeru kaznivega dejanja nasilja v družini natančno opisano, da je obdolženec z oškodovanko C. C., tedaj njegovo ženo, večkrat grdo ravnal, ko jo je večkrat udaril v predel ramena, v predel obraza in vanjo metal različne predmete, nadalje pa z njo tudi ponižujoče ravnal, ko jo je zmerjal z različnimi slabšalnimi izrazi, natančno navedenimi v opisu dejanja, ob tem pa ji tudi večkrat grozil, da jo bo vrgel na cesto; končno pa je še konkretizirano opisan dogodek z dne 14. 2. 2021, v nadaljevanju pa tudi obdolženčevo ravnanje v času od 13. 3. 2021 do 26. 3. 2021, ko je oškodovanki pošiljal številna SMS in MMS sporočila, 26. 3. 2021 tudi z grozilno vsebino "noži se brusijo", s čimer vse jo je zalezoval in zaradi česar se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo. V opis dejanja je zajet tudi očitek, da je obdolženec s svojim, konkretno opisanim ravnanjem, C. C. spravljal v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ob poudarjanju pravilnega materialnopravnega izhodišča očitanega kaznivega dejanja ustrezno izpostavilo tudi ustaljeno sodno prakso, kako je treba razlagati besedno zvezo "spravljanja v podrejen položaj". Gre za ravnanje, ko izvajanje nasilja spravi žrtev v ponižujoč, inferioren položaj, da ta postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more izogniti in tako ne ravna več kot svoboden človek, temveč se venomer podreja drugemu. Tak položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjanje večje intenzivnosti oziroma daljšega trajanja2. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo glede ravnanja obdolženca do oškodovanke in za svoje zaključke tudi navedlo prepričljive razloge na strani 18 razlogov izpodbijane sodbe.

9. Pritožbeni očitek o nekonkretiziranem opisu dejanja pa ni utemeljen niti glede kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, saj tudi v tem delu izrek sodbe zajema časovno natančno opredeljeno obdobje ter konkretno vsebino očitka, ki izpolnjuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Obdolžencu se namreč povsem konkretno očita, da je v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki so navedene v izreku sodbe, neupravičeno vstopil v zgornje prostore stanovanja v stanovanjski hiši, last D. D. in v katerem prebiva D. D., in to brez njegovega dovoljenja. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni ugotovilo v zvezi z nobenih izmed očitanih kaznivih dejanj.

10. Zagovornica v pritožbi nadalje neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu A. A. storitev očitanih kaznivih dejanj v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

11. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in izpostavljanju posameznih delov oškodovankine izpovedbe, za katero pritožnica ocenjuje, da se je skozi postopek spreminjala in dopolnjevala, pri čemer naj bi oškodovanka nasilje potencirala. Ob tem pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do obdolženčevega zagovora, ki je jasno zanikal storitev kaznivega dejanja nasilja v družini, ki naj bi ga nad njim izvajala oškodovanka skupaj s sinom D. D., prav tako naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do zagovora obdolženca v zvezi z očitano kršitvijo nedotakljivosti stanovanja na škodo njegovega sina D. 12. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je po eni strani sledilo določni in nazorni izpovedbi oškodovanke C. C., prav tako oškodovancu D. D. v zvezi s kršitvijo nedotakljivosti stanovanja, po drugi strani pa je zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev očitanih kaznivih dejanj, utemeljeno zavrnilo ter svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do zagovora obdolženca, saj je to, ob uvodnem obširnem povzemu zagovora, izrecno zapisalo na strani 8 (drugi odstavek) razlogov sodbe, konkretno pa se je do zagovora opredelilo še v nadaljevanju, in sicer kar zadeva kaznivo dejanje nasilja v družini, na strani 10 (drugi odstavek), strani 14 (drugi odstavek) in strani 16 (prvi odstavek) razlogov izpodbijane sodbe, opredelilo pa se je tudi do zagovora obdolženca v zvezi z kaznivim dejanjem kršitve nedotakljivosti stanovanja (zlasti na straneh 12 (prvi odstavek) in 19 (drugi odstavek) razlogov sodbe). Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta bila oškodovanca, še zlasti C. C., ki je še vedno prizadeto izpovedovala o dolgoletnem nasilju s strani svojega moža, v opisovanju bistvenih okoliščin, torej zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj prepričljiva, pri čemer sta bili njuni izpovedbi podprti tudi z ostalimi dokazi v spisu, tako z izpovedbami zaslišanih prič, kot tudi z listinskimi dokazi, navedenimi v razlogih izpodbijane sodbe.

13. Zagovornica v pritožbeni obrazložitvi poudarja, da je bila oškodovanka tista, ki je vršila nasilje nad obdolžencem in ga je skupaj s sinom D. 14. 2. 2021 tudi fizično napadla, pri čemer sta tako oba sinova in snahi kot tudi oškodovanka motivirani, da bi obdolženca prikazali v luči nasilneža, saj jih je neposredno po dogodku in zaradi dogodka seznanil, da odstopa od izročilne pogodbe ter da zahteva vse, kar so na podlagi pogodbe prejeli. Družinski člani so po pritožbenih navedbah dogajanje in dogodke priredili z namenom preprečitve, da bi sam spregovoril o nasilju, ki so ga izvajali nad njim, in mu celo z nastavljenimi zankami za obešanje nakazovali, da bi izvršil samomor. Navaja še, da se oškodovanka obdolženca ni bala, kar je sama povedala, pri čemer pa je tudi iskala stike z njim preko SMS sporočil in klicev, kot tudi, da se je vedno vrnila nazaj k njemu, četudi se je v preteklosti kdaj od obdolženca umaknila.

14. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo izpovedbe tako oškodovanke kot sinov Kristjana in B. B., pri čemer je na podlagi tega ugotovilo, da je bilo nasilje obdolženca nad oškodovanko dolgotrajno, saj se je začelo že kmalu po tistem, ko sta se v letu 1973 poročila in je bila oškodovanka celo še mladoletna. Razumljivo je, da se v tako dolgem obdobju oškodovanka ni mogla povsem natančno datumsko spomniti posameznih primerov nasilja, jasne pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile verbalne žalitve konstanta v obdolženčevem obnašanju do oškodovanke. Pri tem je slednja tudi konkretizirala obdolženčeva ravnanja, ko je opisala, da se je verbalno in fizično nasilje dogajalo pogosto, saj jo je večkrat tudi udaril v rame, v obraz, vanjo metal predmete ter jo zmerjal s slabšalnimi izrazi, kot izhajajo iz opisa dejanja v izreku sodbe. Nasilje nad oškodovanko je po pravilnih in razumljivih prvostopenjskih ugotovitvah obdolženec izvajal tudi po tistem, ko je njuna družinska skupnost z dogodkom 14. 2. 2021 prenehala in se je oškodovanka preselila v zgornje nadstropje k sinu D., 26. 2. 2021 pa se je odselila z naslova prej skupnega bivanja k drugemu sinu B. v L. Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo izpovedb obeh sinov, ki sta odločno zanikala, da bi bila mati do očeta kdaj nasilna ali mu grdo govorila, kot je trdil obdolženec v zagovoru.

15. Pri tem sta tako oškodovanka kot sin D. D. podrobno opisala, kaj se je dogajalo 14. 2. 2021 in oba tudi priznala, da je D. D. v obrambi oškodovanke pred napadom obdolženca slednjega porinil in je ta dejansko padel na hladilnik in se udaril v ročaj. Glede na listinsko dokumentacijo v spisu (ambulantni izvid Splošne bolnišnice (v nadaljevanju SB) M. na prilogi B3) pa je soglašati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je obdolženec te poškodbe potenciral z namenom, da bi sebe prikazal kot žrtev nasilja. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je bil obdolženec v zvezi s poškodbo, ki jo je utrpel 14. 2. 2021, obravnavan pri specialistu 16. 2. 2021, kar pa očitno ne drži, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je zdravnica E. E. iz ZD B. v svojem odgovoru z dne 8. 6. 2022 zapisala, da je bil obdolženec zaradi poškodbe z dne 14. 2. 2021 obravnavan v SB M. pri specialistu kirurgu 16. 2. 2021, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo omenjeni ambulantni izvid SB M., iz katerega je jasno razvidno, da je bil obdolženec tam obravnavan šele 16. 4. 2021. To pa se sklada tudi z izpovedbo oškodovanke (l. št. 132 – druga stran) in samo izjavo obdolženca na glavni obravnavi, ko je povedal, da je šel k zdravniku kakšen mesec kasneje (l. št. 137 – druga stran). Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je obdolženec tedaj zdravniku povedal, da je bil potisnjen, nakar je padel, kar ne nasprotuje izpovedbama oškodovanke in D. D. glede načina obrambe oškodovanke pred obdolženčevim napadom. Ob tem je pritrditi razlogom prvostopenjskega sodišča (str. 14 in 15 razlogov sodbe), da je bilo dejanje D. D. posledica ravnanja obdolženca, saj če ta takrat ne bi bil nasilen do oškodovanke, tudi sinu D. ne bi bilo treba skočiti med njiju, kar sta preprečljivo potrdila tako oškodovanka kot D. D. V nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo, ki je v zvezi s tem nakazovala na neskladnosti med izpovedbama, pritožbeno sodišče to zavrača, saj iz izpovedbe D. D. izhaja, da je obdolženec skočil na oškodovanko, tako pa je povedala tudi oškodovanka (l. št. 133). Povedala je namreč, da je obdolženec skočil in začel kričati na njo, kar je slišal sin D., ki je prišel v spodnje nadstropje, nakar je obdolženec šel proti njej, sin pa ga je odrinil. Pritožba daje pretiran pomen razlikam v izpovedbah oškodovanke in sina D. glede te okoliščine, saj sta v bistvenem oba izpovedala skladno, torej da je bil obdolženec tisti, ki je tedaj oškodovanki v kričanju grozil in pristopil do nje, da bi jo odrinil (kar je preprečil sin D.). Vse to pa je ustrezno opisano tudi v izreku sodbe, pri čemer ne gre prezreti, da je tedaj obdolženec ostal doma in se je morala iz skupnega stanovanja umakniti oškodovanka. To okoliščino je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo v presojanju obdolženčevih navedb, da je pred ostalimi člani družine občutil strah. Slednjega ne potrjujejo izpovedbe oškodovanke in obeh sinov, ki sta odločno zanikala kakršnokoli nasilje matere nad očetom. Tudi kar zadeva domnevne poškodbe obdolženca, ki naj bi jo utrpel 14. 2. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo okoliščino, da je zdravniško pomoč v zvezi s tem obdolženec iskal šele čez dva meseca, kot je že bilo omenjeno, in sicer ko so zoper njega že stekli uradni postopki zaradi nasilja nad njegovo ženo C. C. (odrejena prepoved približevanja). Ob tem ne gre prezreti, da je imel obdolženec že predhodno poškodovan oziroma operiran kolk, in če bi bile poškodbe tako hude, bi gotovo iskal zdravniško pomoč še istega dne. Tako pa tudi ambulantni izvid z dne 16. 4. 2021 izkazuje le prisotnost blage otekline brez znakov za poškodbo skeleta, kar utrjuje prvostopenjske razloge, da je obdolženec svoje navedbe o poškodbah potenciral. 16. Pritožbenih navedb o domnevnem nasilju družinskih članov nad obdolžencem, ne potrjuje niti elektronska komunikacija, ki je razvidna v spisovnih podatkih. Sodišče prve stopnje je vsebino te komunikacije pravilno ocenilo, saj tudi po presoji višjega sodišča iz poslanih SMS sporočil ne izhaja, da bi se obdolženec oškodovanke bal, temveč nasprotno, obdolženec je bil tisti, ki je oškodovanko skoraj dnevno vznemirjal s številnimi sporočili, čeprav je imel odrejeno prepoved komunikacije po komunikacijskih sredstvih. Ne drži, da bi bila oškodovanka tista, ki je iskala stik z obdolžencem, saj je na podlagi izpostavljene komunikacije sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da oškodovanka z obdolžencem ni želela komunicirati in mu tudi ni odgovarjala na številna njegova pisanja. Kot je sama povedala, mu je klic le enkrat vrnila in ga prosila, naj jo pusti pri miru, pri čemer pa je obdolženca na družbenih omrežjih blokirala.

17. Zagovornica v pritožbi poudarja izjavo oškodovanke, češ da se obdolženca ni bala, vendar to izpostavlja izven konteksta njene celotne izpovedbe in ostalih okoliščin očitanega kaznivega dejanja. Četudi je oškodovanka v enem od obiskov Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) izjavila, da se obdolženca ne boji, to ne pomeni, da se obdolženca v času dolgoletnega izvajanja nasilja nad njo ni bala. Pritožba takšno izjavo oškodovanke ocenjuje selektivno, pri čemer ne upošteva njene preostale izpovedbe, ko je govorila o nasilju, ki ga je vsa leta trpela s strani svojega moža. Ob tem je sodišče prve stopnje razumljivo in izkustveno sprejemljivo pojasnilo, da je intenziteta strahu, ko se je oškodovanka že vključila v pomoč s strani CSD, ter bila na varnem pri sinovoma, upadla in da se obdolženca tedaj razumljivo ni več bala.

18. Zagovornica pripisuje preveliko težo okoliščini, da se je oškodovanka prostovoljno odločila, da bo živela na naslovu v L. pri sinu B. B. in da lahko na njeno željo obdolženec prebiva na njunem dotedanjem skupnem naslovu, kar je botrovalo spremembi sklepa preiskovalnega sodnika o prepovedi približevanja (I Kpd 10526/2021 z dne 1. 3. 2021). Meni namreč, da ta okoliščina potrjuje zagovor obdolženca, da oškodovanka ni bila ogrožena, kar pa ne drži. Navedena okoliščina tudi po presoji višjega sodišča ni takšna, da bi lahko kakorkoli ovrgla ugotovitve prvostopenjskega sodišča o povzročenem nasilju s strani obdolženca, temveč te ugotovitve le še utrjuje. Preselitev oškodovanke z do tedaj skupnega prebivališča z obdolžencem jasno izkazuje, da se je morala oškodovanka umakniti pred nasiljem, pri čemer s strani pritožnice opozorjena okoliščina kaže le na to, da oškodovanka ni bila maščevalna in je soglašala s tem, da obdolženec še naprej živi na njunem dotedanjem naslovu. Takšno ugotovitev pa utrjuje tudi izpovedba H. H., strokovne delavke CSD ..., ki je povedala, da oškodovanka sprva niti ni hotela dati prijave zoper obdolženca, temveč je bolj iskala pomoč centra, da opravi razgovor z njim in ga odvrne od dotedanjega vedenja. Ob tem pa sta tudi oba sinova D. in B. izpovedovala o tem, da obdolženca mati ni prijavila že prej iz razloga, ker je to za družino pomenilo sramoto, neko stigmo, še posebej, ker so živeli na vasi.

19. Prav tako daje pritožnica pretiran pomen okoliščini, kdaj je obdolženec začel iskati razloge za razveljavitev predhodnih pravnih poslov (izročilne pogodbe). Res je sodišče prve stopnje v svojih razlogih (str. 12) zapisalo, da je glede na časovno kronologijo začel obdolženec iskati razloge za razveljavitev predhodnih pravnih poslov po tistem, ko ga je oškodovanka prijavila in ko so se odnosi v družini skrhali, kar po prvostopenjskih razlogih ovrže zagovor, da se mu družinski člani z lažnimi obtožbami maščujejo, ker jim je odrekel premoženje. Pritožnica v zvezi s tem izpostavlja izpovedbo D. D., ki je povedal, da je obdolženec razveljavitev pogodbe napovedal neposredno ob dogodku 14. 2. 2021. Vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da ne gre za odločilno okoliščino, ki bi lahko kakorkoli omajala ugotovljena dejstva o nedvomnem nasilju obdolženca nad oškodovanko. Ni namreč odločilno, kdaj je začel obdolženec družinske člane seznanjati, da odstopa od izročilne pogodbe, saj tega dejstva opis dejanja ne zajema. Brez dvoma pa drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec to začel izpostavljati šele tedaj, ko so se odnosi med njimi dokončno skrhali in je prišlo tudi do dogodka z dne 14. 2. 2021, ki je botroval nadaljnji prijavi oškodovanke pristojnim organom in odselitvi oškodovanke z dotedanjega naslova skupnega bivanja.

20. Ko zagovornica izpostavlja domnevno deložacijo obdolženca na podlagi predloga po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), presega okvire tega kazenskega postopka ob dejstvu, da obdolženec očitno ponovno živi na nekdanjem skupnem naslovu, saj mu je na ta naslov tudi bila vročena sodba.

21. Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja domnevno neskladnost oškodovankine izpovedbe, ko naj bi slednja pred preiskovalnim sodnikom potrdila zagovor obdolženca in priznala, da je slednji 14. 2. 2021 vpričo vnukinj govoril o tem, "da bo klal kure", medtem ko je na glavni obravnavi 25. 5. 2022 zanikala, da bi se z obdolžencem pogovarjala o tem, da bi on zaklal kokoši. Izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi zagovornica prikazuje izven konteksta, saj prezre, da je oškodovanka zanikala, da bi se pogovarjala o kakšnem klanju kokoši, potem ko ji je bil predočen zagovor obdolženca v zvezi s poslanim SMS sporočilom. Obdolženec je namreč oškodovanki 26. 3. 2021 poslal SMS sporočilo z grozilno vsebino, da se "noži brusijo", v zvezi s čemer je sodnica na glavni obravnavi oškodovanki predočila, da je obdolženec v zagovoru to vsebino povezoval s pogovorom o klanju kokoši. Oškodovanka je to zanikala, pri čemer je sodišče prve stopnje navedeno izjavo obdolženca v SMS sporočilu pravilno ocenilo kot izjavo grozilnega značaja, še toliko bolj v kontekstu predhodnih dogodkov in njegovih ostalih sporočil. 22. Nadalje je treba zavrniti pritožbena izvajanja zagovornice, češ da so o obdolženčevem nasilju do oškodovanke izpovedovale samo osebe z interesom, medtem ko naj sosedje ne bi zaznali kakšnega nasilja, prav tako naj ne bi o tem vedeli izpovedati sorodniki. Prezre namreč, da je sodišče prve stopnje na predlog obrambe zaslišalo tudi sorodnika F. F. in G. G., katerih izpovedbe je v razlogih izpodbijane sodbe (13 stran sodbe) ustrezno ocenilo. Tudi po presoji sodišča druge stopnje sta se priči kljub evidentnemu izmikanju konkretnim odgovorom, ko se očitno nista želeli vpletati v težave družine A., dovolj določno izjavili o posameznih okoliščinah, na podlagi katerih je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za sklepanje o obdolženčevem nasilju nad oškodovanko. Tako je F. F. potrdil, da je bil nekoč pri družini A. priča prepira, zaradi česar je še pred večerjo odšel. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo izpovedbi D. D., ki je izpovedoval o dogodku, da je ob neki priliki, ko je bil pri njih F. F., ker so nekaj delali, oče med prepirom v oškodovanko vrgel krožnik ali kozarec ter se dvignil s stola, kot bi jo hotel udariti. Četudi F. F. ni hotel izpovedovati o podrobnostih tega prepira, je sodišče prve stopnje ob izostanku vsakršnega dokaza, ki bi kazal na nasilje oškodovanke, verjelo D. D., ob tem ko je šlo za vzorec vedenja, ki ga je obdolženec ponavljal skozi leta. Da je šlo dejansko za dolgoletno nasilje obdolženca nad oškodovanko, pa izhaja tudi iz izpovedbe G. G., ki se je sicer prav tako izogibal konkretnim odgovorom, pa vendarle je zgovorna njegova korespondenca z oškodovanko na prilogi C3, v kateri je G. G. oškodovanko spraševal, kako je, nakar mu je slednja odgovorila, da bolj slabo in da je predolgo vse prenašala, sledil pa je odgovor G. G. "ja, kakšnih 40 let". Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni podvomilo v to korespondenco, saj je tudi G. G. v izpovedbi potrdil, da je oškodovanki včasih kaj napisal. Kljub izmikajočim se odgovorom G. G. v zvezi s prepiri pri družini A. je iz njegove izpovedbe v povezavi s korespondenco z oškodovanko sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo, da je njegova izpovedba potrdila navedbe oškodovanke, enako tudi izpovedba F. F., pri čemer se navedeni priči kot sorodnika A. očitno nista želela zameriti družini.

23. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s pritožbenim prepričanjem po presoji višjega sodišča tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče H. H., ki je izpovedovala o svojem razgovoru z oškodovanko, pri čemer ni nič nenavadnega izpovedba H., da je oškodovanka svojo izpovedbo dopolnjevala. Prezre namreč, da je navedena priča povedala tudi, kako je oškodovanka od februarja 2021 večkrat prihajala na CSD po pomoč in izkazovala stisko ter prihajala v joku, pri čemer so se tekom obravnav odpirale nove in nove stvari, ko je povzemala pretekle dogodke z elementi nasilja. Ob tem je glede na pritožbeno kritiko, kako je bilo potrebno posredovanje pooblaščenke, da so na CSD sprejeli obdolženca, opozoriti na izpovedbo H. H., ki je opisala postopek na CSD in njihove pristojnosti, pri čemer je poudarila, da ne gre za kontradiktorni postopek, kot velja glede postopka na sodišču. Tako po presoji višjega sodišča izpovedba priče H. H. le še utrjuje izpovedbe oškodovanke in sinov D. in B. B, pri čemer se izpovedba H. sklada tudi z listinsko dokumentacijo v spisu (zapisnika in poročili CSD ...).

24. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zagovora obdolženca v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem kršitve nedotakljivosti stanovanja, pri čemer je utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca D. D., katerega izpovedbo je potrdil tudi obdolženčev vnuk I. I. Pri tem ni prezrlo izpovedbe D. D., da je obdolženec po dogodku 14. 2. 2021 zazidal prehod med zgornjimi in spodnjimi prostori, katerega so pred zaostritvijo razmer normalno koristili in se obiskovali. Po tem dnevu pa je obdolženec z zazidavo prehoda onemogočil vstop v spodnje prostore, pri čemer ima nadstropna hiša sicer ločena zunanja vhoda. Ni bistveno, kot opozarja zagovornica v pritožbi, da obdolžencu nihče ni povedal, da se v določenem delu hiše ne sme gibati, saj je to okoliščino sodišče prve stopnje v svojih razlogih (drugi odstavek na strani 19 razlogov sodbe) tehtno presodilo. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj je bilo obdolžencu zaradi incidenta 14. 2. 2021, ko je sam onemogočil prehod v njegove prostore, jasno, da ni več zaželen v stanovanju sina D. D., pri čemer so obiski in komunikacija med njimi prenehali. Da je obdolženec vedel, da nima vstopa v stanovanje sina, pa mu je bilo jasno tudi ob priliki, ko je prišel v zgornje nadstropje sina nekaj spraševat in ga slednji ni več pustil v stanovanje, temveč sta se pogovarjala na stopnišču. Tudi obdolženčev vnuk I. I. je prepričljivo opisal, kako je kritičnega dne, ko je ob odsotnosti staršev prišel obdolženec na vrata po predhodnih klicih, slednjemu povedal, da naj ne vstopa in naj počaka starše, česar obdolženec ni upošteval in je mimo vnuka začel hoditi po njihovem stanovanju ter fotografirati prostore. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec predhodni klic, ko je vnuka spraševal o odprtih oziroma zaprtih oknih, uporabil le kot izgovor, da je prišel v stanovanje sina, saj ga nato okna niso več zanimala, temveč je stanovanje fotografiral in poizvedoval o oškodovanki.

25. Tudi dejstvo, da je bil obdolženec do sklenitve izročilne pogodbe zemljiškoknjižni lastnik hiše na naslovu bivanja, za presojo tega kaznivega dejanja ni bistveno, saj objekt kazensko pravnega varstva pri nedotakljivosti stanovanja ni pravica do lastnine, temveč posameznikova pravica do zasebnosti v prostorih, ki jih uporablja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim to dovoli. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo stanovanje na naslovu, v katerem je v času storjenega dejanja bival D. D. z družino in je bilo to tudi v njegovi lasti, v odnosu do obdolženca ne glede na sorodstveno razmerje tuje stanovanje. Teh ugotovitev v ničemer ne morejo omajati posnetki nadzorne kamere, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi.

26. Glede na vse navedeno, ko dokazni oceni, ki jo ponuja pritožba, ni mogoče pritrditi in je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, kar vse je v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo.

27. Pritožnica kljub uvodni navedbi, da sodbo izpodbija tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, v nadaljevanju pritožbe v tem smeri ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije, ter obdolžencu upoštevaje težo očitanih kaznivih dejanj in stopnjo krivde utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določenima posameznima kaznima in enotno kazen v trajanju enega leta in treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. 28. Ob vsem obrazloženem, ko sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženega Ignaca Sarjaša odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

29. Odločba o obdolženčevi dolžnosti plačila sodne takse ter nagrade in potrebnih izdatkov oškodovankinega pooblaščenca temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), pri čemer je bila sodna taksa obdolžencu odmerjena na podlagi tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 ZST-1. 1 Čas storitve kaznivega dejanja je potreben za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, ni pa njegov zakonski znak in časovni okvir tudi ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019). 2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 6998/2017 z dne 17. 6. 2021, I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013, I Ips 2629/2010 z dne 18. 4. 2013, I Ips 815/2010 z dne 3. 3. 2011 in druge.